Osnovni Murphyjev zakon se glasi: »Če kaj lahko gre narobe, bo narobe tudi šlo«, misel pa naj bi prvi izrekel ameriški inženir Edward Aloysius Murphy (1918 – 1990) ob težavah pri preskušanju raketnih sistemov leta 1947 in zato je »zakon« po njem dobil ime.

A ni čisto tako. Pravzaprav  je šlo za misel, ki se je v različnih krogih valjala že kar nekaj časa. Prvi zapis, ki se glasi: »Ugotovljeno je, da če na morju lahko gre kaj narobe, bo prej ali slej tudi šlo«, najdemo v povzetku govora Alfreda Holta, britanskega inženirja, ladjarja in trgovca, gradbenim inženirjem leta 1877. Kasneje so »krilatico« v nekoliko predelani obliki uporabljali tudi čarodeji za opis ponesrečenih trikov.

Zakaj torej Murphyjev zakon?

Prej omenjeni Edward Aloysius Murphy ima pri vsem skupaj pravzaprav posredno vlogo. Glavni »krivec« je dr. John Paul Stapp, ameriški zdravnik in biofizik, ki se je med drugim ukvarjal tudi z vplivi pospeškov in pojemkov na človekovo telo. Že takrat se je spraševal, kako to, da lahko nekateri ljudje preživijo najhujše nesreče, za druge pa so usodni že relativno nedolžni trki. In tako pridemo do projekta MX981, ki se je odvijal leta 1945 v ameriški letalski bazi Edwards.

Najnovejša letala tistega časa so letela hitreje in višje od vseh do tedaj in vojska je hotela razviti sistem, pri katerem bi se piloti pri takšnih hitrostih v primeru težav lahko varno izstrelili. Eden od vodilnih pri projektu je bil tudi dr. Stapp, ki je nadziral poskuse z raketnimi sanmi, imenovanimi Gee Whiz.

Sani so bila položene na 600-metrski tir, na koncu katerega je bil 15-metrski hidravlični sistem, ki naj bi zaustavil to skoraj 700 kilogramov težko pripravo in s tem simuliral dogajanje ob izstrelitvi iz letala. Prvi potnik na teh saneh je bil 85-kilogramska lutka imenovana Oscar Eightball, nato pa so jo zamenjali s šimpanzi. A dr. Stapp s tem ni bil najbolj zadovoljen in nekega dne se je odločil, da bo potnik na raketnih saneh kar – on sam.

Do takrat je veljalo, da lahko človek preživi silo največ 18G saj mu bo vse, kar je več, polomilo vse kosti v telesu. A vrli doktor se na podlagi analize nesreč, ki so jih vpleteni preživeli kljub temu, da so sile po njegovih izračunih morale biti še večje, s tem ni strinjal. Menil je, da je z ustreznim zadrževalnim sistemom ali po domače varnostnimi pasovi, preživeti bistveno višje sile. Spravil se je na delo in 10. decembra 1947, po mnogih neuspelih poskusih s prej omenjenim Oscarjem, je bila zadeva tako daleč, da je dr. Stapp menil, da je časa, da Oscarja nadomesti kar on sam.

V prvem poskusu je bil na saneh privezan ritensko, saj je bilo to manj nevarno, sile pa so dosegle le 10G, sčasoma pa so jo povečevali in šest mesecev kasneje uspešno izvedli poskus s 35G. Dosežek je tako navdušil doktorja, da se je javno pohvalil, kako so dosegli dvakratno »smrtno« silo in to »brez težav«. In zakaj narekovaji? Zato, ker je med poskusi doživel krvavitev mrežnice, počena rebra, izgubil več zalivk iz zob, zlomljeno ključnico, več pretresov možganov, abdominalno kilo, zlom zapestja, zlom trtice, da o praskah odrgninah in podobnem ne govorimo…

Za dokaz varnega delovanja sistema seveda niso bili dovolj Dr. Stappovi občutki ampak so bile potrebne številke. Te pa so lahko dobili seveda s pomočjo natančnih senzorjev. In tukaj v sliko vstopa stotnik Edward Aloysius Murphy, ki je delal na razvoju reaktivnih letal, kasne je pa tudi na projektu Apollo. Stotnik Murphy je delal na centrifugah, ki simulirajo sile v letalih in zanje razvil ustrezne senzorje. Ko je za to slišal dr. Stapp, ga je zaprosil, če jih lahko malce predela, da bi bili uporabni tudi v projektu MX981. Murphy je to tudi storil in razvil senzorje, ki so bili sposobni meriti sile G neposredno na potnikih in ne le na saneh.

Prvi test novih senzorjev so izvedli tako, da so v sani vpeli šimpanza, ga opremili s senzorji, sani pognali po tirih in merili sile pri zaviranju. A senzorji niso pokazali – ničesar. Zakaj? Od tu naprej je zgodba malce kalna, saj se je udeleženci spominjajo precej različno. Ena zgodba pravi, da naj bi eden od dveh asistentov, zadolženih za nameščanje senzorjev, te pri testu napačno namestil, druga o tem, da so bili senzorji nameščeni pravilno in da je bila težava v napačnem ožičenju, ki ag je izvedel Murphyjev asistent Nichols še v Murphyjevem laboratoriju, tretja…

Kakorkoli že – ko je Murphy izvedel, kaj se je zgodilo, je svojega asistenta menda opisal z besedami: »Če ima ta človek najmanjšo možnost narediti napako, jo tudi bo…« Nichols se je krivde otepal in krivil Murphyja, da ta zato, ker se mu je mudilo, senzorjev ni ustrezno pregledal in testiral preden so jih uporabili v dejanskem testu: »Če se lahko zgodi, se bo zgodilo…, zato se je vedno treba vprašati, kaj se zgodi, če nek del odpove in kako top vpliva na delovanje celotnega sistema,« je dejal. »Murphyjev zakon je povzročil, da je v takšnih primerih potrebno varnostne sisteme podvojiti, kar je sčasoma postalo bistvo zanesljivega inženiringa.« In od takrat naprej je izrek »Če kaj lahko gre narobe, bo narobe tudi šlo« postal nekakšna mantra omenjene razvojne ekipe.

Edward A. Murphy se vsega skupaj spominja nekoliko drugače - za revijo People je kasneje povedal, da je, ko je izvedel za ponesrečen poizkus rekel, da če obstaja več načinov, kako opraviti neko delo in eden od njih je tak, da se vse skupaj konča katastrofalno, ga bo nekdo opravil točno na ta način. Ko je to slišal dr. Stapp, je izrek poimenoval Murphyjev zakon in dejal: »Od sedaj naprej bomo stvari delali v skladu z Murphyjevim zakonom!«. Vse ostalo je zgodovina…

Podrobneje v spodnjem videu, v katerem boste izvedeli tudi to, da je delo dr. Stappa do sedaj rešilo več sto tisoč življenj po vsem svetu.

Vir: T3Tech