Reinhard Padinger se je rodil leta 1955 v Innsbrucku na Tirolskem. Srednjo šolo oziroma  realgimnazijo je končal leta 1973 v Innsbrucku. Leta 1980 je diplomiral na elektrotehniki na Tehnični univerzi v Gradcu. Potem je ostal v Gradcu in postal (avstrijski) »Štajerc«, kot pravi. 

Od leta 1981 naprej je deloval na inštitutu za energetske raziskave v zasebnem raziskovalnem podjetju Joanneum Research v Gradcu. "Moja dela so se osredotočala na razvoj tehničnih naprav za uporabo obnovljivih virov energije. Izdelovali smo tudi energetske koncepte za industrijska podjetja ter za politične službe. S porajajočo se zavestjo za varstvo okolja in klime smo v devetdesetih letih tudi začeli raziskovati vpliv uporabe energije in zemljišč na krogotok ogljikovega dioksida oz. na globalno klimo. S tem sem polagoma hodil po stopinjah naravovarstvenikov in postal zagovornik trajnosti."

Leta 1986 je doktoriral na področju procesne tehnike k temi »Obratovalne karakteristike kmetijskih bioplinskih naprav«. "Kot mladenič sem zraven šole obiskoval konservatorij v Innsbrucku, ker sem se naučil klavirja – vendar brez nikakršne diplome. Igranje na klavir pa je ostalo eden mojih konjičkov. Lotil sem se predvsem starega sving-džeza. Leta 1990 smo prvič nastopali z lastnim džez-triom. Nadaljnji nastopi - tudi v kvartetu in kvintetu - so sledili in po možnosti se nudijo še danes. Dvakrat smo igrali v Sloveniji in sicer na prireditvi »Popek« v Gornji Radgoni leta 2009 in 2011."

Dnevni migrant 

Leta 1982 sem je poročil s Tirolko, s katero je že živel skupaj v Gradcu med študijem. Žena je študirala biologijo, klasično kitaro in glasbeno vzgojo otrok. Dobila sva sina in hčerko.

"Leta 1985 smo se z družino preselili v Weitersfeld an der Mur, ne daleč od Cmureka, kjer je žena dobila delo v gimnaziji za vzgojiteljice. S tem sem postal dnevni migrant – dan za dnem sem se vozil dobro urico z vlakom v delo v Gradec. Tudi Sloveniji smo se s tem prvič približevali, vendar za enkrat samo »geografsko«. Takrat je Slovenija še bila Jugoslavija, meje so strogo kontrolirali, kar mi ni bilo všeč in sem se jim izognil. Samo enkrat smo bili v eni gostilni neposredno ob meji pri mostu na Tratah. O »stari Jugoslaviji« sem samo vedel to, kar smo o njej slišali v sedemdesetih na Tirolskem v srednji šoli in vrhu vsega takrat nisem preveč pazil – se pravi o sosednji Sloveniji nisem vedel praktično ničesar."

[[image_3_article_63984]]

Leta 1995 sta si izpolnila željo po življenjskem prostoru v tišini in si kupila odročno kmetijo v Radochnu, v bližini Stradna, ki jo še danes obdelujeta. "Dve desetletji sva imela 3 kobile za jahanje, dokler niso umrle po starosti. Danes imava še nekaj koz s kozlom vred,  kure in kunce. Seno in krmno žito zanje proizvajava sama. Peč na lesne sekance za hišo lahko kurim z lesom iz lastnega gozda. Trudiva se živeti v samopreskrbi, kar seveda žal ne stoprocentno funkcionira." Leta 2020 je Reinhard šel v pokoj.

Postopoma je želja rasla 

Nekje vmes pa se je odločil, da se bo naučil slovensko. "Moja slovenščina se ni začela z 'odločitvijo', kot na primer, če se odločiš za nek študij ali poklic. Deset let sem živel v neposredni bližini meje, in Slovenija me žal ni posebno zanimala. Prestop čez mejo v Jugoslavijo je takrat bil za navadnega Avstrijca kot korak v »vzhodni blok«. Nisem bil edini, ki je to na ta način zaznaval. Slovenija sploh ni bila tema na avstrijski strani reke Mure, razen če je šlo za cenene delavce, »Fremdarbeiter« so jih slabšalno imenovali, ali za bencin ali cigarete. Danes mi je to zelo žal in se tega sramujem."

Poklicno je imel kontakte s slovenskimi raziskovalnimi inštituti, zlasti z institutom »Jožefom Stefanom« v Ljubljani. "Tekli so seveda po angleško. Slovenci Štajerci so z nami po potrebi govorili nemško. Zakaj bi se lotil slovenščine, ki je pravzaprav ne rabim in se za nemško govorečega brez nobene izkušnje z nekim slovanskim jezikom pismeno vidi kot juha s črkami?  No, leta 1991 je Jugoslavija razpadla in so Slovenijo razglasili za neodvisno državo. Kmalu potem je bilo jasno, da bo Slovenija del Evropske unije in šengenskega prostora in da bodo odprli meje oziroma odpravili mejne kontrole. S tem je polagoma zrasla želja, da Slovenijo malce boljše spoznam, in pojavila se je tudi ideja, da bi se lahko zanimal za slovenski jezik." 

Potem se je zgodil v tej zvezi nepričakovan niz slučajev. "Leta 2006 sem na vlaku srečal znanko, takrat dnevno migrantko od Radkersburga do Gradca. Dvojezična je in po poklicu samostojna tolmačica za nemščino in slovenščino. Vprašal sem jo, ali bi mi na vlaku namenila kakšno urico pouka slovenščine, tako rekoč, da bi nama čas na vlaku hitreje minil. Strinjala se je. Takoj sva začela s prvimi besedami in slovnico. Še isto jesen je moj delodajalec ponujal začetni tečaj slovenščine na Slavistiki v Gradcu kot del nadaljnjega poklicnega izpopolnjevanja. Spričo te nepričakovane šanse sem se prvič nekako 'odločil', da se resno lotim slovenščine, a takrat sploh nisem imel pojma, kaj to dejansko pomeni in kako se bo moje življenje s tem spremenilo."

Nadaljuje, da je v bližnji trgovini sem spoznal še eno Slovenko, ki mu je bila pripravljena dajati zasebne ure enkrat na teden. "Kratko povedano, slovenščina je – bolj ali manj nenačrtovano – postala bistven del moje interesne sfere in mojega prostega časa. Motivacija pa je zelo hitro narasla, tudi s prijaznimi ljudmi, ki sem jih pri tem spoznal. Po kratkem času je slovenščina postala moj glavni konjiček, kar zasvojen sem postal od nje. Poleg tečajev na Slavistiki v Gradcu sem dodatno obiskoval tečaje v Pavlovi hiši v Radkersburgu. Udeležil sem se jezikovnih vikendov v Sloveniji, ki jih je organizirala Slavistika v Gradcu. 5 krat sem se udeležil dvotedenska poletnega seminarja SSJLK (seminarja slovenskega jezika, literature in kulture) v Ljubljani. Tam so nas med drugim pripravili na državni izpit v okviru programa »Slovenščina za tujce«, ki sem ga opravil jeseni 2016 na ravni C1."

Učenje s pomočjo tabele 

Poleg pomoči, ki jo jo dobil na tečajih in od vseh straneh znancev in prijateljev, je veliko, kot pravi, delal avtodidaktično. "Moj dostop do novega znanja je že vedno bil 'od celote do detajla'. To pomeni, da si sprva priskrbim kompleten pregled o zadevi, ki jo hočem pridelati. Šele potem se poglabljam sistematično v različne detajle. To pa po navadi ni didaktika v jezikovnih tečajih, zlasti glede slovnice. Tam je celo obratno. Začnejo z izbranimi detajli in se trudijo, da te ne obremenjujejo s preveč stvarmi, ki zaenkrat niso na učnem načrtu. Napredujejo namerno postopoma od 'detajla do celote'. Tudi učbeniki pogosto nimajo 'celotnih' pregledov slovničnih tem, temveč veliko število ločenih manjših tabel za posamezne informacije. Izdelal sem si torej svoje preglede sam," še navaja in nam v nadaljevanju posreduje in komentira tudi tabelo, iz katere se je učil. 

[[image_1_article_63984]]

"Tabela vsebuje desno končnice vseh sklonov in spolov za ednino, dvojino in množino za pridevnike in samostalnike vsakič zapored. Na levi strani so seznami predlogov, ki določajo sklon. S slikami sem jih poosebljal. Slike kažejo punčke in plišaste živali, ki jih imamo v hiši, in ki sem jim dal imena v skladu s predlogi. Dan za dnem sem jih redno pozdravljal: dober dan ga. Med-nad-pod-pred-z-za, dober dan gospod Na-o-ob po pri-v… itd., dokler jih nisem mogel nagovarjati po njihovem imenu brez šving´lca.

Malo težje je s stonogo na levi zgoraj, odgovorno za drugi sklon. Ime ji je gospa Blizu-brez-do-glasom-glede-iz-izmed-iznad-izpod-izpred-izven-izza-konec-kroginkrog-mimo-namesto-nasproti-navrh-obakraj-od-okoli-okrog-onkraj-onstran-poleg-posred-potom-povrh-povrhu-preblizu-prek(o)-raz-razen-s-spod-spred-spričo-sredi-širom-tekom-tik-tostran-vizavi-vpričo-vreden-vrh(u)-vsled-vštric-vzdolž-z-za-zaradi-zavoljo-znotraj-zraven-zunaj.

A nič ne pomaga, če hočeš slovensko govoriti, moraš tudi vedeti, katere predloge zahtevajo drugi sklon. Prednost pa je v tem, da je cela tabela 'popolna', se pravi da vsebuje vse predloge, ki sploh obstajajo oz. ki sem jih našel v elektronskem slovarju s pomočjo iskalne funkcije. Tako da si zaenkrat lahko naučiš samo imen pupik za ostali skloni oz. za 3., 4., 5. in 6. sklon - samo 18 jih je. Vsi ostali pridevniki zahtevajo pač drugi sklon.

Tudi vrstni red spolov sem spremenil od moškega, ženskega, srednjega (kot po navadi) do ženskega, moškega, srednjega, saj postane tabela s tem bolj simetrična glede končnic in s tem bolj enostavno za vtisniti se v spomin.

Tabela je s tem praktično navodilo za tvoriti stavke enostavno od desne do leve strani: Stavčni člen se po navadi začne s predlogom. S tem dobimo sklon oz. vrsto v tabeli, tir na katerem se vozimo naprej. Potem mislimo na količino in spol, ki nas vodita v pravilni stolpec oz. sečišče. Tam najdemo ustrezni končnici sprva za pridevnik in potem za samostalnik, torej v isti vrsti, v kateri se prijavita v stavku," razloži. 

Težje je govoriti

In dodaja, da je ob vsem tem še redno poslušal novice, pogledal in transkribiral filme na CD-ju, prebral knjige (tudi klasično slovensko literaturo, Tavčarja, Cankarja,…) in se pogosto lotil prostovoljnih dodatnih domačih nalog s ciljem okrepiti jezikovno prakso.

 Veliko težje je po njegovem govoriti slovensko kot pa pisati. "Za mene nepričakovan efekt je bil v tem, da me je zelo odvračalo, slišati lasten glas po slovensko. Artikulirati v tako tujem jeziku zahteva precej koncentracije za kontrolirati govorno muskulaturo na nov, neobičajen način. Posledica je, da se med artikuliranjem ne moreš istočasno koncentrirati na besede in slovnico. 

Pogosto sem si v kakšni družbi prej skrivno pripravil lep stavek v možganih, ki bi se ga hotel znebiti. A vedno je bilo isto: Takoj, ko sem začel slovensko govoriti, me je slišati lastnega glasu tako presenetilo, kar prestrašilo, da je bil pripravljen stavek po prvih dveh besedah proč, kompletno izginil iz možganov v črno luknjo. Rešitev tega problema je po moje glasno vaditi, še več, redno kričati neko neumnost na ves glas: 'Trapasta stena, zakaj me tako debelo gledaš, niti oči nimaš….!'….ali pač kaj takega.

Reinhard Padinger je kljub upokojitvi še danes zelo aktiven. Dobil je častno funkcijo v Muzeju norosti v Gradu Cmurek na Tratah, kjer vodi oglede po gradu po nemško, za pomoč pa tudi v slovenskem jeziku. Tam je tudi pomočnik pri tehnični realizaciji različnih projektov. Je član upravnega odbora Pavlove hiše. Na klavirju spremlja tudi pesnico Petro Bauman pri interpretaciji njene poezije, sodeluje pa tudi z Bojanom Tomažičem v njegovem bendu Pijani čoln. 

Pri slovnici imam še danes problem z vprašanjem, kadar se rabi določeno oz. nedoločeno obliko glagolov. Zakaj se piše v mailu 'V prilogi ti pošiljam…..' in ne 'V prilogi ti pošljem…..', saj pošljem predmetno prilogo samo enkrat, zdaj, v tem trenutku. Temu enostavno nisem kos.

Poseben problem, ki me je zanimal kot tehničnega svojeglavca, je šteti množinske izraze: hlače, vrata ipd. V imenovalniku gre bolj ali manj: ene hlače, dvoje vrat, troje škarjic itd. A kako gredo drugi skloni? Kaj, če je zraven pridevnik? Kaj se zgodi, če stavek ne stoji v sedanjiku?

Večkratno sem sitnaril s to temo na različnih tečajih. Pogosto sem dobil odgovor, da si tega vprašanja še sami sebi niso postavili. Slišal sem, da obstajajo za ta problem različne nastavitve rešitev, odvisno od tega, ali hočemo šteti posamezne primerke ali različne vrste določenega predmeta, toda popolno rešitev sem dobil šele veliko kasneje od prijazne strokovnjakinje Slavistike v Gradcu.

[[image_2_article_63984]]

Pri naštevanju množinskih izrazov se uporabljajo besedna debla en-, dvoj-, troj-, četver- itd. Za opis števila primerkov se te besede uporabljajo v srednji obliki jih ne sklanjamo, torej ene, dvoje, troje, četvero itd. Množinski izrazi z možnimi pridevniki vred so v rodilniku množine, deležniki so srednjega spola, enako kot pri nedoločnih količinskih izrazih. Toda oblike brez sklanjanja smemo v knjižnem jeziku uporabiti samo v 1., 2. in 4. sklonu. V 3., 5. in 6. sklonu moramo množinski izraz in ostanek stavka vedno sklanjati. Vendar če sklanjamo besedna debla en-, dvoj-, troj-, četver- itd., dobijo drug pomen, in sicer ne opisujejo več števila primerkov, temveč število različnih vrst množinskega izraza, torej ena vrsta ..., dve vrsti …, tri vrste … itd. Kot vidimo, zaradi tega v 3., 5. in 6. sklonu ni mogoče definitivno razločevati, ali gre za število primerkov ali za število vrst."

Ocenjuje, da se je v desetih letih naučil slovensko. "Je pa res, da površne napake delam še danes na tekočem traku in nisem zadovoljen. Ne vem, koliko časa bo še trajalo…"

Njegove fraze 

Njegova najljubša slovenska beseda ali fraza je Prešernov tekst slovenske narodne himne oz. vse Zdravljice.

"'Zivé naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi prepir iz sveta bo pregnan.
Naj rojak, prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!' Slovenska himna je edina, ki jo poznam, ki se ne baha z frazami kot '..mi smo najboljši, naš narod je najlepši, mi smo rezultat sijajnih zmag naših pogumnih vojščakov v krvavih bitk, itd.….', temveč predlaga mir in sosedsko sožitje na celem svetu. To je po moje že kaj – predvsem v današnjih časih novih svetovnih konfliktov na podlagi idiotske nacionalne polarizacije! 

Enkrat, ko sem slučajno prišel zraven skupine slovenskih žensk, sem jih pozdravil z besedami »Bog živi vas Slovenke, prelepe žlahtne rožice!« in so se veselile. Še ena fraza, ki sem jo spoznal iz filma 'Moj oče, socialistični Kulak', namreč 'Smrt fašizmu – svobodo narodu!' kot alternativni pozdrav takratnih tovarišev mi je všeč. Danes česa takega na srečo zaenkrat ne rabimo več - upajmo, da tako ostane!"

 In konča še z nekaj zanimivostmi. "Slovenci pri govorjenju mislijo približno dvakrat hitreje od Avstrijcev oziroma pač od mene. Razlogi sta v tem, da so slovenski teksti nasploh krajši od nemških prevodov. Slovenci spravijo v enako število črk približno 1,28-kratno informacijo, to je vendar za 28 odstotkov več. Pa tudi v tem, da Slovenci po navadi hitreje govorijo od Avstrijcev. Robert Škrjanc, pripovedovalec na RTV-SLO, govori povprečno s 7,73 zloga na sekundo (to sem meril v enem prispevku s štoparico). V slovenskem vsakdanjiku se govori po moje najmanj tako hitro kot Robert Škrjanc, večinoma še veliko hitreje, če si predstavljamo na primer Tadeja Toša. Vzamem torej Roberta za spodnji referenčni primer. Moja normalna hitrost govorjenja v nemščini ima 4,75 zloga na sekundo. Robert Škrjanc govori torej, merjeno po zlogih, za faktor 7,37 proti 4,75 oz. 1,63-krat hitreje slovensko kot jaz nemško. Pri tem pove, kot že rečeno, na zlog oziroma črko povprečno približno 1,28-krat več informacij. 
Če množimo dva faktorja drugega z drugim, dobimo faktor 2,08. Hitrejše govorjenje skupaj z višjo gostoto informacije vodita torej k približno dvakrat hitrejšemu toku informacije. S tem se lahko sklepa, da Slovenci pri govoru sploh dvakrat hitreje od Avstrijcev mislijo. To moraš upoštevati! Če razmišljaš in govoriš slovensko tako počasi, kot si ga kot Avstrijec navajen, tvegaš, da ti slovenski poslušalci medtem zaspijo."