Oborožen spopad med Izraelom in Iranom je v zadnjih tednih prestopil novo mejo. Po ocenah več strokovnjakov dogajanje ni več zgolj faza zaostrovanja, temveč v določenih pogledih že izpolnjuje pogoje za vojno. Hkrati pa se poraja vprašanje: ali smo na robu III. svetovne vojne, in ali lahko diplomacija to še prepreči?
Izrael in Iran: vojna ali še ne?
Večina analitikov se strinja, da gre za resno oboroženo krizo, čeprav se v natančni opredelitvi, ali gre že za vojno, nekoliko razlikujejo. »To seveda je oborožen konflikt. Uporabljeno je težko orožje, spopadi so kontinuirani, so smrtne žrtve,« pojasnjuje prof. dr. Maja Garb. Po njenih besedah konflikt za zdaj še ni popolna vojna, a gre za »nasilno krizo, kjer je eskalacija žal pričakovana.«
Doc. dr. Milan Brglez pa meni, da je meja že prestopljena: »Po agresiji, ki jo je izvedel Izrael nad Iranom in samoobrambo Irana, gre zdaj za stanje vojne med državama.« Tudi prof. dr. Boštjan Udovič je jasen: »Vsekakor gre že za vojno.«
Prof. dr. Vladimir Prebilič sicer opozarja, da po klasični definiciji gre za vojno, »ko pride do namestitve kopenskih sil in neposrednega stika med oboroženimi silami.« V tem primeru smo še korak pred tem: »Gre za intenzivno zračno vojno z elementi klasičnega spopada, a brez neposrednega kopenskega kontakta.«
Vloga ZDA
O vseh sogovornikih je ZDA mogoče razumeti kot odločilnega akterja v razmerju med Izraelom in Iranom. »ZDA so že omogočile, nekatere države Zahoda pa opravičevale, agresijo Izraela nad Iranom,« opozarja Brglez, ki v tem vidi kršitev mednarodnega prava.
Še bolj konkretno vlogo ZDA oriše Prebilič, ki poudarja, da Izrael »nima orožja, s katerim bi lahko uničil iranske bunkerje z obogatenim uranom, edino orožje za to imajo ZDA, in sicer specialne bunker-buster bombe, ki jih lahko dostavijo samo bombniki B-2.« V dogajanje se je neposredno vključil tudi predsednik ZDA Donald Trump, ki je odredil obsežen zračni napad na tri ključne iranske jedrske objekte: Fordo, Natanz in Isfahan. Napad so 21. junija izvedli bombniki B-2 in podmornice s Tomahawk raketami.
Garb opozarja, da je bila odločitev predsednika Trumpa za napad na ključne jedrske objekte v Iranu enostranska in politično razdvajajoča tudi v ZDA sami.
Možnost širitve konflikta
Vsi sogovorniki priznavajo, da obstaja velika nevarnost širitve konflikta. »Razširitev konflikta je zelo verjetna, Evropa pa bo v vsakem primeru čutila največ posledic,če se bo iraški režim branil z vsemi sredstvi. « opozarja Brglez. Po Garbovi je mogoče pričakovati »angažiranje proiranskih islamističnih skupin v Iraku, Jemnu, Libanonu,« čeprav zavezništva v regiji »niso povsem enosmerna in vzajemna.«
Prebilič vidi večjo nevarnost v notranjem razpadu Irana: »Če pride do sesutja režima, bo sledil notranji konflikt, ki lahko povzroči begunski val, saj Iran šteje 90 milijonov prebivalcev, torej več kot Nemčija.«
Udovič je nekoliko bolj previden: »Sam mislim, da je za tako širitev malo možnosti, bo pa to zelo destabiliziralo regijo.«
Diplomacija
Diplomatski kanali med ZDA in Iranom še obstajajo, a so krhki in v veliki meri neoperativni. »Diplomacija še poteka, vendar bo po neposrednih napadih težko karkoli rešiti.« ocenjuje Brglez.
Po mnenju Garbove je diplomatsko upanje vse šibkejše: »Varnostni svet bo sicer zasedal in skušal priti do neke resolucije, ampak glede na sestavo in glasovalno ureditev varnostnega sveta kakšne ključne odločitve ni za pričakovati. Prej bo prišlo do obsodbe iranskega jedrskega programa kot pa do resolucije o obsojanju izraelskih in ameriških napadov na Iran.«
Udovič je še ostrejši: »OZN je žal postal organizacija, ki nima več nobenega vpliva, EU pa je ob teh krizah notranje razklana, tako da žal tudi izgublja moč v mednarodnih odnosih.« Pravi tudi, da bi: »Vsekakor bi morala potekati intenzivna diplomacija med vsemi ključnimi velesilami, saj ni nikomur v interesu, da konflikt eskalira.« Dodaja, da žal, kot kaže, temu ni tako.
Prebilič še vedno verjame v možnost diplomatske poti, a priznava: »Če se ZDA po napadih ne bodo ustavile, bo dialog vse težji.« Prav tako poudaraja: »Za diplomacijo mora biti vedno čas. Mislim, da takšna dikcija, da je za karkoli prepozno, ne sme obstajati. Naša naloga je, da vsi vztrajamo pri možnosti pogovarjanja, tudi takrat, ko se to zdi nemogoče.«
Gospodarske in geopolitične posledice
Gospodarske posledice oboroženega konflikta bi bile globalne. »Zaprtje Hormuške ožine pomeni 20 % manj nafte na svetovnem trgu, to pa prinaša draginjo, energetsko krizo in ohlajanje gospodarstva,« opozarja Prebilič.
Garbova dodaja, da »vojne praviloma znižujejo BDP in povečujejo revščino.«
Kako blizu je III. svetovna vojna?
Vprašanje o III. svetovni vojni je aktualno bolj kot kadar koli po letu 1945. Toda ali se to že dogaja?
Prebilič razlaga kaj so pogoji, da lahko rečemo, da gre svetovno vojno: »Prvič, da se države neposredno soočijo, torej, da dejansko pride do uporabe vseh treh vej oboroženih sil: kopenske vojske, mornarice in zračnih sil. Drugič, v konflikt morajo biti vpletene države z različnih celin. In tretjič, konflikt mora biti tako obsežen, da povzroči veliko število žrtev.« Sam ocenjuje, da do konflikta takšnih razsežnosti ne bo prišlo; prej pričakuje tako imenovano posredno oziroma proksi vojno, ki poteka na določenem območju, vanjo pa so posredno vpletene tudi druge sile, ki se same neposredno ne bojujejo.
Garbova razloži, da do ene same povezane svetovne vojne najverjetneje ne bo prišlo: »Najbrž ne bo prišlo do ene povezane svetovne vojne, ampak bodo eskalirala posamezna konfliktna žarišča.«
Brglez opozarja na nevarnost uničenja same podlage za mednarodni red: »Vsaj obsoditi bi morali, če že ne zmorejo kolektivno kaznovati, agresorje, kdorkoli, kjerkoli in kadarkoli se zgodi agresija. Potem bi bilo diplomatsko in miroljubno reševanje sporov bolj legitimno od vojaškega.«
Kje smo?
Čeprav svet (še) ni v III. svetovni vojni, so mehanizmi, ki naj bi preprečili njen izbruh, resno načeti. Diplomacija obstaja, vendar šepa, mednarodne institucije izgubljajo vpliv, medtem ko sile uporabljajo enostransko moč. »Države in državniki bi si morali prenehati prizadevati za nesmiselno prevlado nad drugimi in izkoriščanje drugih za lastno dobrobit,« opozarja Garbova.
Prebilič ob tem poudarja: »Vojna je vedno absolutno najslabša stvar, dolžnost vseh bi mroala bit, da iščejo načine in poti, kako bi nekatere stvari vseeno lahko reševali po mirni poti.«
Čeprav se zdi svet vse bližje nevarnim prelomnicam, ostaja upanje, da bo diplomacija, kljub počasnosti in omejitvam preprečila, da bi lokalni spopadi prerasli v uničujočo svetovno vojno.
