31-letni Mariborčan je nedavno obiskal zloglasen Černobil, kjer je leta 1986 prišlo do najhujše jedrske katastrofe vseh časov. To so njegovi vtisi.

31-letni Mariborčan M. Š. je avgusta 2017 kot turist obiskal Černobil, kraj, kjer se je leta 1986 zgodila največja jedrska katastrofa vseh časov, ko je zaradi malomarnosti in neupoštevanja pravil vodilnih prišlo do eksplozije v 4. reaktorju jedrske elektrarne. V tedanji Sovjetski zvezi so o dogodku molčali še 3 dni in verjetno bi še dlje, če ne bi Švedi opozorili na velikanski radioaktiven oblak, ki se je iz Ukrajine razširil nad Evropo. Prav tako v Rusiji še danes velja, da je ob nesreči življenje zgubilo le 31 ljudi, neuradne številke pa so mnogo višje; govori se o 100.000 mrtvih, ki so zboleli za posledicami radiacije. Kot je 31-letnemu Mariborčanu leta 2017 povedala turistična vodička, ki jih je predlani vodila skozi kontaminirano območje Černobila, so na mesto jedrske nesreče že nekaj let po nji prispeli prvi turisti, čeprav je bilo območje še vedno visoko onesnaženo z radioaktivnimi delci.

Črni turizem vabi pustolovce vseh sort

Tudi danes tovrsten turizem dviguje obrvi. Na vprašanje: “kaj pri milem bogu te je sploh gnalo tja,” je odgovoril, da obstaja celo ena serija na Netflixu, ki povzema najbolj bizarne turistične točke na svetu. “Black tourism (črni turizem) bi lahko temu rekli,” je pojasnil. “Menim, da smo ljudje preprosto radovedni in tudi pri nesrečah ne moremo, da ne bi pogledali, čeprav vemo da bo grozno.” Sicer se sam distancira od komericalnega uživaštva in pehanja za vznemirjenjem ob obisku tovrstnih destinacij; želel si je pač pogledati realnosti naravnost v obraz, da bi si še bolj ojačal zavedanje vrednosti življenja in sreče, da lahko lepo živi.

To ni primerljivo z gledanjem po televiziji, pa kljub temu priznava, da se mu je ob gledanju HBO hit serije Chernobyl povrnil grozljiv občutek, ki ga je občutil na kraju nesreče. “Ko vidiš, kaj se je dejansko zgodilo direktno na kraju takšne katastrofe, potem tudi podvomiš v to kar ti govorijo oblasti. Še huje pa je, da je država za sanacije območja hladnokrvno žrtvovala na tisoče ljudi in jim ni povedala, kam jih pošiljajo.”

Kar 2600 kilometrov ozemlja popolnoma neposeljenega in pod vojaškim nadzorom

Pri tem cilja na tisoče in tisoče vojakov, rudarjev in gasilcev, ki so bili po nesreči poslani na velikansko območje Ukrajine ter Belorusije, ki obsega kar 2600 kvadratnih kilometrov. Gre za tako imenovano prepovedano cono (The Exclusion Zone), ki je še danes pod vojaškim nadzorom. Na območju prepovedane cone najbrž ne bo mogoče živeti še vsaj nadaljnjih 20.000 let, ob morebitnih eksplozijah preostalih reaktorjev, ki so k sreči ostali celi, pa slednje ne bi bilo verjetno nikoli več mogoče.

Prizadela ga je usoda tisočih, ki so bili žrtvovani za “dobro stvar”

Mariborčana je šokirala “usoda rudarjev, ki so kopali tunel z namenom dostopa in hlajenja tlečega jedra, nevedoč zakaj so sploh tam, pilotov helikopterjev, ki so iz zraka spuščali vreče kemikalij na ogromno odprtino, da bi zaustavili dvigovanje oblaka, in ki so povečini zmogli opraviti samo dva poleta, dokler niso omedleli in so jih morali odpeljati v bolnico.”

Dva ribiča, ki sta jutro po nesreči, ne da bi vedela, kaj se je zgodilo, lovila ribe v bližnji reki, sta potem, ko ju je dosegel radioaktiven oblak, umrla na licu mesta. Da ne omenjamo usode kar 600.000″ “likvidatorjev”, ki so odstranjevali in čistili cele pokrajine ter mesta, pokopali celotna naselja, streljali kontaminirane živali … Evakuirali so tudi celotno najbližje mesto Pripjat, kjer je bilo ogromno mladih družin z otroci: povprečna starost prebivalcev je bila komaj 25 let. Oditi so morali praznih rok, mnogi brez osebnih dokumentov. Do zadnjega so jim tajili, da se več nikdar ne bodo mogli vrniti. “Po obisku Černobila še nekaj časa nisem prišel k sebi,” prizna Mariborčan, ki ga je videno močno zaznamovalo.

Lahko bi se končalo še huje

“Prevzelo me je predvsem dejstvo, da se sploh ne zavedamo, kakšne so posledice take katastrofe in kako malo je manjkalo, da bi se vse skupaj končalo še precej huje. Povedali so nam na primer, da bi bilo v primeru eksplozije nadaljnjih reaktorjev verjetno potrebno za vedno evakuirati cel Minsk in tudi Kiev.” V bolnišnici v Kievu je bil radiološki oddelek tik po nesreči brezupno preobremenjen, nam je povedal. Še danes je glavno mesto Ukrajine kontaminirano, vendar ne v tako nevarnih dozah, da bi tam bilo nemogoče živeti.

Naokrog so lahko hodili brez zaščitne obleke in obutve

“Po drugi strani me je presenetilo, da smo po plačilu “vstopnin” in kontrolah na vhodu v vojaško cono lahko hodili naokoli sami z vodičem in brez zaščitne obleke. Seveda smo morali pred vstopom podpisati zelo dolgo izjavo, da se zavedamo nevarnosti in odrekamo pravicam do pravnih postopkov, v primeru, da se kaj zgodi.”

Glede na območja, ki so jih obiskali v sklopu skrajne turistične destinacije, slednji podatek kar malo preseneča. Snemalci oddaje Al Jazeera, ki so pred kratkim snemali dokumentarec o Černobilu, so vsa svoja oblačila, vključno s čevlji pustili kar tam, na kraju nesreče. Možno je namreč, da se kak delec dvigne od tal in se prilepi na obleko, je pojasnil 31-letni Mariborčan. A kljub temu se je moral vsak obiskovalec ob izstopu iz cone sprehoditi skozi sicer dokaj zastarelo napravo, ki piska ob prisotnosti radioaktivnih delcev.

Rdeči gozd dobil ime po barvi zaradi kontaminacije

Obiskali so denimo zapuščeno vas v zunanji coni, lahko so hodili po zapuščenih hišah, ki so jih po nesreči ljudje celo izropali, kljub temu da so bili vsi predmeti v njih izjemno kontaminirani. Bili so tudi na zapuščenem kraju, kjer je nekoč stala vas, ki so jo zaradi izjemno visoke kontaminacije vso porušili in zakopali pod zemljo. Stali so le nekaj deset metrov od reaktorja, kjer se niso smeli zadrževati več kot pol ure. Peljali so se skozi srhljivo območje t. i. “Rdečega gozda“, ki je dobil ime, potem ko je nuklearni oblak, ki ga je tja zaneslo takoj po nesreči, ves gozd obarval v rdeče.“Tudi tukaj je bilo potrebno ves gozd posekati in zakopati, saj bi v primeru požara ogenj v ozračje sprostil vse vezane radioaktivne delce,” pojasnjuje. ”

“Najhuje je bilo, ko smo se z avtobusom peljali skozi to rdečo cono, torej področje, kamor je veter ponesel prvi oblak. Voznik je pohodil na plin, saj je to območje še vedno zelo nevarno in smo morali skozi čim hitreje. Kljub temu da smo bili v vozilu, se je naenkrat začelo oglašati 15 “Geigerjev” in vsi smo samo otrpnili ter čakali, da bo minilo.”

Lunapark, ki ga še nihče ni uporabil

Na koncu so obiskali Pripjat, kjer so si ogledali zabaviščni park, ki je bil v času nesreče še povsem nov in ga nihče ni še niti uporabil. V Pripjatu načeloma ne smeš vstopiti v stavbe, saj je zaradi dotrajanosti nevarnost, da se kaj poruši. “Vodička nas je na skrivaj vseeno spustila noter, tako da smo bili v vrtcu, videli smo trgovino, bili smo v kopališču z bazenom in v zasebnih stanovanjih. V enem stanovanju sem zagledal piano, ki je bil očitno pretežek, da bi ga ukradli. Dobiš kar kurjo polt, ko si misliš, da stojiš v dnevni sobi neke družine, ki se ni smela več nikoli vrniti,” se spominja s cmokom v grlu.

Pokazali so jim tudi stroje in robote, ki so jih uporabljali za odstranitev radioaktivnih odpadkov. Ti so še dandanes izjemno kontaminirani in se jih nihče ne sme dotikati.

Kosili so kar v reaktorju

Najbolj bizarno pa še pride. Za čas kosila so jih peljali kar v stavbo zraven enega izmed preostalih treh reaktorjev, ki so bili dejansko še v rabi leta po nesreči. Zadnji je prenehal obratovati leta 2000. Tam so jedli tudi kosilo. “Ljudje so se zgražali, ampak jaz sem zmazal vse,” se zasmeji.

Navsezadnje je vsak turist s seboj nosil napravo za zaznavanje radioaktivnih delcev oziroma dozimeter, ki je neznosno piskala na najbolj kritičnih mestih in tukaj očitno ni bilo nevarnosti.

“Pravila so dokaj stroga: ne smeš piti vode iz odprtih posod, ne smeš hoditi po gozdovih ali kjerkoli, kjer ti izključno ne pokaze vodič. Na ogledih nam je vodička pokazala več mest, kjer je radioaktivnost poskočila na 10- ali 20-kratnik glede na ostalo območje. Sicer so zagotovili, da je doza sevanja, ki jo dobiš v teku dneva, podobna nekaj urnemu letu z letalom ali rentgenu roke.”

Z nami je podelil tudi druge zanimivosti:

  • Cono so kmalu po evakuaciji kompletno izropali ljudje, kljub vojaškemu nadzoru. Nihče ne ve, kakšne so bile posledice za te ljudi, ampak so verjetno plačali visoko ceno.
  • V coni dandanes živi kar nekaj ljudi, ki so bili tako revni, da niso mogli zapustiti hiš in so se vrnili na lastno odgovornost. Mnogi tam vzgajajo svoje sadje in zelenjavo.
  • Tam je prisotnih ogromno zapuščenih psov, ki jih je prepovedano posvajati zaradi kontaminacije.