Na ozemlju nekdanje Jugoslavije se pod zemljo skrivajo številna zaklonišča.

Čeprav je minilo več desetletij od njegove smrti, je Josip Broz Tito za mnoge še vedno zanimiva zgodovinska osebnost. Še danes prihajajo na dan nove podrobnosti o njegovem življenju, posebna zanimivost pa so bili vedno predori, ki so ga navduševali, zato jih je po vojni gradil po celotnem ozemlju nekdanje Jugoslavije.

Uradna cena izgradnje skritih podzemnih objektov ni povsem znana

Javni viri in posamezni vojaški predstavniki navajajo, da je do leta 1990 bilo zgrajenih 26 podzemnih tajnih vojaških objektov za atomsko zaščito. Vendar to število ni povsem gotovo, saj nekateri viri trdijo, da je bilo zgrajenih kar 50 takih objektov. Tako se podzemni sistemi skrivajo v Srbiji, kjer naj bi jih bilo 7, na Hrvaškem, kjer se jih skriva 5, v Bosni in Hercegovini, kjer nekateri ocenjujejo, da jih je kar 17, v Sloveniji naj bi bili 3, prav tako v Makedoniji, in še 2 v Črni gori.

Kot je v svojem besedilu z naslovom “Titovi atomski bunkerji” zapisal slovenski generalmajor in publicist Marijan F. Kranjc, obstajajo številne špekulacije o tem, koliko je stala izgradnja podzemnih objektov. Tako nekateri viri omenjajo 90 milijonov ameriških dolarje, drugi govorijo celo 200 milijard dolarjev.

Otok Vis je bil strateško pomembna točka, to je prepoznal tudi Tito

Dolga leta je bil del otoka Vis skrit pred javnostjo, ta del so ključne Titove trdnjave na Jadranu s številnimi tuneli, ki se skrivajo v podzemlju. Kot je zapisal Kranjc, številni hrvaški reklamni časopisi opisujejo otok Vis kot Titovo podzemno mesto, “saj naj bi obsegalo okoli 30 km podzemnih tunelov in 37 večjih zaklonišč”. Tako so nudili tudi poveljniškega mesta, za ladje in podmornice.

Zaklonišče za podmornice na Visu, Vir: Marijan F. Kranjc, “Titovi atomski bunkerji”

Gre za prave podzemne utrdbe, namenjene temu, da bi njemu in njegovim sodelavcem nudile zavetje v primeru napada, a v njih bi se lahko namestila tudi vojska, vojaška mehanizacija in vse, kar je potrebno za obrambo pred kakršnekoli grožnjo. In vsak od teh rovov ima svojo zgodovino. “Saj veste, kako pravijo, kdor obvladuje Vis, obvladuje Jadran,” je za Srbski National Geographic dejal Tomislav Mileis, lastnik agencije Vis It. Ljubitelj vojaške zgodovine že leta ponuja turistom nekoliko drugačne počitnice. Kot je v nadaljevanju še pojasnil, je bil otok Vis skozi celotno zgodovino strateško zelo pomembno središče v Jadranskem morju. Med hladno vojno pa se je Tito odločil izkoristiti potencial otoka.

Tako je do leta 1995 je bila na Visu tudi vojaška baza, prej JLA, nato pa Hrvaške vojske, zato je bil velik del otoka “prepovedano mesto”, v katerega niti domačini niso mogli dostopati.

Kot je Mileis pojasnil, obstaja več kot trideset vojaških predorov, od katerih je vsak skrbno zasnovan in ima svoj namen. Tako so bili namenjeni od komunikacijskih prostorov, kjer je delovala takratna Telegrafska agencija Jugoslavije, pa vse do raketnih baz in podmorniški rovi, kamor bi lahko priplula večja vojaška križarka ali kakšen rušilec.

Center pred jedrskim napadom je v globini 63 metrov

Najprej je zgradil predor “Crvene stine”. Gre za impozanten predor, v katerem so bivali predvsem obveščevalci, telegrafisti. V drobovju predora, obdanega z debelimi zidovi, je bila tudi strateško pomembna bolnišnica.

Jedrski obrambni center je zakopan kar 63 metrov. Verjeli so, da bi ta predor brez težav preživel atomski napad, ki je bil takrat glavna nevarnost.

Predori kot je “Crvene stine” še vedno dokazujejo, da so arhitekti pokazali vso svoje znanje. Prezračevanje je brezhibno, tunelski sistem je zasnovan tako, da je odlično prezračen, tudi pri plus 40 stopinj Celzija so v njem idealne razmere, tudi smradu ni. “Pravzaprav so za vse zaslužni Angleži, ki so tukaj ustvarili piratsko bazo. Ropali so sovražne ladje. Vis so zavzeli leta 1812, le tri leta po prihodu Avstrije. Nato je Italija zavzela Vis, na začetku prve svetovne vojne pa ga je osvojila Avstro-Ogrska, nato Jugoslavija,” je razložil vodič.

Pod zemljo se je skrivala tudi letalska baza

Po zemljo pa se ne skriva le bolnišnica in center pred jedrskim napadom, ampak tudi letalska baza, ki nosi ime “Željava” in se nahaja v Bosni in Hercegovini. Realizatorja tega projekta sta bila Ljubo Kodelja in Vladimir Smirnov. Baza je bila grajena 12 let. Šlo je za ogromen projekt podzemne letalske baze z atomsko zaščito, katerih hodniki so bili dolgi 3,5 kilometrov. Vhod v bazo so lahko hermetično zaprli z premičnimi železo-betonskimi vrati, ki tehtajo 100 ton. Sicer je baza nudila prostor za 120 letal in 1000 ljudi, ki bi lahko v izolaciji preživeli tudi en mesec.

Letalska baza Željava, Vir: Marijan F. Kranjc, “Titovi atomski bunkerji”

“Tam sem bil sredi leta 1980 in se nismo mogli načuditi ne samo tehničnim podatkom, temveč tudi dejanskemu delovanju, ki nam je bilo prikazano v živo!” je zapisal generalmajor.

Ena izmed najmodernejših letalskih baz tistega časa je skupaj z letališčem bila uničena, preden se je 16. maja 1992 JLA umaknila iz Bihaća. Takrat so namreč “inženirske enote aktivirale že prej postavljene minske jaške na petih letalskih stezah in v samem podzemnem objektu Željave. Serija eksplozij je stresla planino Plješevico, pa tudi Bihać in bližnje vasi, saj je menda bilo postavljeno okrog 60 eksploziva TNT. Seveda so bila pred tem dislocirana vsa letala, izpraznjeni rezervoarji goriva in odpeljana vsa elektronska in druga oprema, ki se je lahko razmontirala”. Danes ostanki nekdaj tako veličastne letalske baze počasi propadajo.

V Sloveniji imamo podzemno atomsko zaklonišče “Mačkov bunker”

Po Titovem ukazu je bil tudi v Sloveniji zgrajen eden izmed podzemnih objektov. V tem primeru gre za atomsko zaklonišče “Mačkov bunker”, ki se nahaja na območju Kočevske reke v vasici Gotenica. Bunker je bil namenjen političnemu vodstvu Slovenije in nudi zatočišče za 100 oseb, s popolno oskrbo za preživetje do treh mesecev.

“Mačkov bunker” od znotraj, Vir: Marijan F. Kranjc, “Titovi atomski bunkerji”

“Območje okrog Kočevske Reke je bilo strogo varovano. Zanimivo je, da pripadniki JLA, tudi generali, nismo imeli niti službenega dostopa. Ožje področje okrog ‘Mačkovega bunkerja’ so stražno varovali vojaki JLA, preoblečeni v miličniške uniforme. Kot načelniku varnostnega oddelka 9. armade mi je bila neposredno podrejen tudi ta enota, katere pripadnike nisem nikdar videl niti jih nisem mogel obiskati! Čudno, pa vendar resnično!” je zapisal Kranjc.

“Mačkov bunker” je bil javnosti razkrit leta 1990, danes naj bi bil v njem arhiv Ministrstva za notranje zadeve in kinoteke.

“Mačkov bunker”, Vir: Marijan F. Kranjc, “Titovi atomski bunkerji”