Ana Tasič je diplomantka mednarodnih odnosov. Je članica Gibanja za pravice Palestincev in turistična vodnica v Afganistanu, kjer deluje tudi kot smučarska učiteljica. Lahko bi rekli, da je Bližnji vzhod osrednja destinacija njenih potovanj, saj so ji arabske oz. muslimanske dežele posebej pri srcu. Omenjene države so zaradi političnih turbulenc pogosto v središču poročanja medijev, ki jih prikazujejo večinoma v negativni luči, čeprav v sebi skrivajo številne lepote, o katerih smo z njo spregovorili tudi v tem intervjuju.

Kaj je v vas prebudilo strast do potovanj in kdaj ste se prvič odpravili na kakšno večje potovanje?

Zakaj natančno je do tega prišlo, ne znam razložiti. Že od nekdaj sem rada brala knjige o tujih krajih in deželah. Na Bližnji vzhod so me zagotovo privabile knjige Karla Maya. Drugače pa sem včasih trenirala alpsko smučanje, tako da sem bila že v osnovni šoli veliko na poti. Moje prve veliko potovanje pa je bilo v prvem letniku fakultete, ko sem se za mesec in pol odpravila v Burkino Faso in Gano. Na poti sem doživela veliko dogodivščin in se marsičesa naučila, predvsem pa sem se zelo navdušila nad samostojnim potepanjem.

Videli ste precej tujih mest. Kaj imajo ta mesta, česar Maribor nima in obratno?

Pozitivna stran Maribora je, da je narava zelo blizu. V desetih minutah si v parku ali v gozdu. Takšno srečo imajo le redki kraji na svetu. Zato je kvaliteta življenja v našem mestu zelo visoka. Tudi v Ljubljani tega ni.

Pozitivna stran Maribora je, da je narava zelo blizu. V desetih minutah si v parku ali v gozdu. Takšno srečo imajo le redki kraji na svetu. Zato je kvaliteta življenja v našem mestu zelo visoka. Tudi v Ljubljani tega ni.

Ko sem bila mlajša se mi to ni zdela velika prednost, vendar zdaj na to gledam precej drugače. Morda pa v Mariboru ni toliko multikulturnosti, kot v krajih, ki sem jih obiskala, a se tudi to sčasoma spreminja. Je pa res, da me pogosto ni doma in da morda lokalnega dogajanja ne poznam tako dobro. Pogrešam tudi več odprtosti do drugih kultur.

Ste članica Gibanja za pravice Palestincev, ki v zadnjih letih izvaja projekt z naslovom Kulturna ambasada Palestine. Kako je prišlo do tega projekta in kaj je njegova vsebina?

To je kulturni festival, ki se že osem let odvija v Ljubljani. V zadnjih dveh letih smo se odločili, da bi festival imel tudi svojo mariborsko podružnico. Letos je sicer vse potekalo v dokaj okrnjeni izvedbi, saj smo predvajali zgolj en film v prostorih GT22. V letu 2019 pa so bili v Mariboru na izmenjavi tudi mladi Palestinci, ki so predstavili svojo domovino in pripravili tudi specialitete iz njihove kulinarike. Nekaj dejavnosti je bilo tudi v Ljubljani, preko katerih smo skušali promovirati njihovo kulturo, ki je zaradi izraelske okupacije in represije pod velikim pritiskom.

Kakšni so bili vtisi vaših prijateljev iz Palestine, ko so obiskali Maribor?

Izpostavila bi, da so mladi, ki so bili tukaj na izmenjavi, sploh prvič obiskali kakšen kraj izven njihove domovine. Ozemlje, ki ga danes imenujemo Palestina, je razdeljeno na Gazo, Zahodni breg in okupiran vzhodni del Jeruzalema. Celotno ozemlje je pod nadzorom Izraela. Palestinci, ki so obiskali Maribor, so bili iz Zahodnega brega. To je 6000 kvadratnih kilometrov veliko območje prepredeno, z izraelskimi nelegalnimi naselbinami, zato je potovanje med palestinskimi mesti zelo oteženo. Zaradi tega razloga je bilo zanje že samo potovanje edinstvena izkušnja. V Maribor so prispeli po 14 urah potovanja čez Jordanijo in Madžarsko.

Palestinci, ki so obiskali Maribor, so bili iz Zahodnega brega. To je 6000 kvadratnih kilometrov veliko območje prepredeno, z izraelskimi nelegalnimi naselbinami, zato je potovanje med palestinskimi mesti zelo oteženo. Zaradi tega razloga je bilo zanje že samo potovanje edinstvena izkušnja. V Maribor so prispeli po 14 urah potovanja čez Jordanijo in Madžarsko.

Ko so prišli v Maribor, jih je navdušila narava oz. to, da je pri nas veliko zelenja. Pri njih narava ozeleni zgolj takrat, ko je deževna doba oz., ko je pri nas zima. V Palestini prav tako ni nobenih rek, zato so bili zelo vznemirjeni, ko so prečkali Dravo, saj še nikoli niso videli toliko vode. Za nas je to nekaj normalnega, za njih pa ne. Tudi nad pohodom na Trikotno jaso so bili popolnoma navdušeni in očarani. Ohranjenost narave v Sloveniji jih je povsem prevzela.

Obiskali ste tudi Zahodni breg. Kako bi opisali razmere na tem območju?

Tam sem živela skoraj leto in pol. To je danes del okupirane Palestine. Na tem območju živi okoli 2,5 milijona Palestincev in okoli 500.000 ilegalnih izraelskih priseljencev v več kot 100 ilegalnih naselbinah. Vse tamkajšnje dogajanje je pod kontrolo Izraela. Območje je razdeljeno na tri cone. Središča mest spadajo pod cono A in so pod nadzorom palestinskih oblasti, cona B so vasi, medtem ko pod cono C spadajo rodovitna kmetijska območja in dolina reke Jordan, kjer se nahaja večina vodnih virov. V slednji so tudi vse izraelske ilegalne naselbine, zato ima tam Izrael popolno oblast, medtem ko je v coni B oblast deljena, pri čemer je za varnostne organe odgovoren Izrael, za zdravstvo in šolstvo pa Palestinci.

Če Palestinec živi v coni C in si želi zgraditi hišo, tega ne bo mogel storiti, ker mu Izrael ne bo dal gradbenega dovoljenja. Istočasno Izraelci tukaj ilegalno gradijo naselbine, saj želijo Palestince izriniti v mesta, ki postajajo palestinski geti.

Leta 1996 je sporazum v Oslu določil, da bi vsa oblast na omenjenem področju postopoma prišla pod nadzor palestinskih oblasti, a se to v praksi ni nikoli zgodilo. Če Palestinec živi v coni C in si želi zgraditi hišo, tega ne bo mogel storiti, ker mu Izrael ne bo dal gradbenega dovoljenja. Istočasno Izraelci tukaj ilegalno gradijo naselbine, saj želijo Palestince izriniti v mesta, ki postajajo palestinski geti. Povsod so vojaške kontrolne točke in če človek gre iz Nablusa do Ramale ne ve, kdaj bo prišel na cilj oz. morda sploh ne bo prišel v Ramalo, ker lahko izraelska vojska kadarkoli zapre cesto. Zaradi tega je življenje zelo težko načrtovati, kar vpliva tudi na trgovinske zadeve, saj zaradi izraelskega mejnega nadzora Palestinci zelo težko izvažajo svoje izdelke. Enak režim je tudi na meji z Jordanijo. Med Izraelom in Zahodnim bregom je tudi 700 km dolg in 12 metrov visok zid, ki ga Izraelci imenuejo varnostni zid, Palestinci pa apartheidski zid.

Paradoks je, da so Palestinci najbolj izobražen narod v Arabskem svetu, vendar je problem to, da je gospodarstvo zelo omejeno in posledično je tudi standard nizek. Razlog, zakaj si Izrael želi nadzor nad Zahodnim bregom, je tudi voda, ki jo iz palestinskih ozemelj napeljujejo na svoje ozemlje. To je tudi eden izmed glavnih razlogov za konflikt.

Imate tudi zelo zanimivo izkušnjo, saj ste smučarska učiteljica v Afganistanu, kjer dekleta in fante poučujete smučanja. Kako ste prišli do tega zanimivega poklica? Kolikšna je vaša urna postavka?

Moja urna postavka je 0 evrov, saj sem to vedno počela zastonj. Kot smučarska učiteljica sem delala v St. Moritzu, kjer sem se seznanila s projektom smučarskega kluba v Bamyanu v Afganistanu. Zelo sem si želela iti tja, ker sem brala knjige o Hindukušu oz. o Himalaji, zato me je tisti del sveta zelo zanimal. Ko sem prišla v Švico, tisto leto ni bilo veliko snega, zato je bila sezona slaba in nisem imela dela. Našla sem si službo kot natakarica v baru, ki je tisto leto prvič obratoval, vsi prihodki pa so šli za prej omenjeni smučarski klub. Spoznala sem najboljša afganistanska smučarja Ališo in Sadžada, ki sta tedaj bila prvič na smučarskem treningu v Švici. Želja švicarskih pokroviteljev smučarskega kluba v Bamyanu je bila, da bi fanta uspela priti do olimpijskih iger v Pjongčangu in da bi tako svetu ppokazali pozitivno zgodbo iz Afganistana, od koder sicer prihajajo le slabe novice.

Afganistan je tudi prva država sveta po abecedi, zato bi ju verjetno kot prva nosilca zastave na olimpijskem stadionu videli v velikem delu sveta. S fantoma, kasneje pa tudi s Christophom Zürcherjem, švicarskim novinarjem in urednikom, sicer pa začetnikom in idejnim vodjo projekta smučarskega kluba v Bamyanu, smo postali dobri prijatelji. Ko so nato leta 2016 v klubu iskali smučarsko učiteljico za dekleta, sem se z veseljem odzvala, od takrat pa bolj ali manj redno sodelujem s klubom. Letošnjo sezono mi zaradi korone žal verjetno ne bo uspelo oditi v Afganistan, ampak upam, da se lahko čimprej vrnem.

Ker je na nadmorski višini okoli 3000 m, na kateri treniramo, sonce precej močno, smo po nekaj dneh treninga tudi precej ožgani po obrazu, kar pa našim puncam ni preveč všeč. Vsako leto po nekaj tednih treninga za domačine in tujce organiziramo turnosmučarsko tekmovanje Afghan Ski Challenge. Ker marsikateri domač fant v poletnem času v hribih na tej višini pase ovce in koze, jih je veliko fizično odlično pripravljenih, zato tekme še nikoli ni zmagal kdo od sicer boljših smučarjev iz Evrope ali Amerike.

V klubu imamo ekipo fantov in deklet, za katere je sicer smučanje malce naporno, ker tam ni nobene smučarske infrastrukture, zato je vse smučanje turno oziroma peš. Tako da so smučarski dnevi kar utrujajoči. Ker je na nadmorski višini okoli 3000 m, na kateri treniramo, sonce precej močno, smo po nekaj dneh treninga tudi precej ožgani po obrazu, kar pa našim puncam ni preveč všeč. Vsako leto po nekaj tednih treninga za domačine in tujce organiziramo turnosmučarsko tekmovanje Afghan Ski Challenge. Ker marsikateri domač fant v poletnem času v hribih na tej višini pase ovce in koze, jih je veliko fizično odlično pripravljenih, zato tekme še nikoli ni zmagal kdo od sicer boljših smučarjev iz Evrope ali Amerike.

Smučarski klub Bamyan sodeluje tudi z ameriško organizacijo Free to run, ki se ukvarja z opolnomočenjem žensk v Iraku in Afganistanu skozi šport. Ker so pri njih dekleta vse leto vključena v različne športne aktivnosti, jih pozimi z veseljem vključimo tudi v smučarsko šolo in v sklopu Afghan Ski Challenga organiziramo tudi ženski veleslalom.

Kako pa na njihovo športno dejavnost gledajo njihovi partnerji in družine?

V Bamyanu so največja etnična skupina Hazari, ki so najmanj konzervatina etnična skupnost v Afganistanu, zato je hazarska dekleta najlažje prepričati, da se ukvarjajo s športom. Pred dobrimi desetimi leti, ko so se tam pojavili prvi tujci s smučkami, so se veliko pogovarjali z mulami (lokalnimi verskimi voditelji) in jim razlagali, kaj smučanje sploh je. Na začetku so bili zelo zadržani tudi pri fantih, a je lokalna skupnost smučanje počasi sprejela za svoje in zdaj v marsikateri vasi ob zimskih dneh srečaš fante z doma narejenimi lesenimi smučkami, ki se dričajo po snegu. Tudi smučarski treningi deklet so večinoma dobro sprejeti.

In ker so smučarska oblačila na splošno precej ohlapna, pa tudi kapo ali šal imamo tako ali tako na glavi, nam nihče ne bi mogel očitati kršenja tradicionalnega stila oblačenja in obnašanja. Nekoč smo sicer imeli probleme s skupino moških, ki so nam razlagali, da punce ne smejo smučati, zato smo tisto vas zapustile. Naslednjič smo se pred treningom z njimi pogovorili in smo lahko smučale brez težav.

Dekleta in fantje se prevažajo v različnih kombijih (iz središča Bamyana do terenov, ki so primerni za turno smučanje, je vsaj pol ure vožnje), večinoma treniramo na različnih terenih, tako da smo varni pred morebitno kritiko bolj konzervativnih domačinov. In ker so smučarska oblačila na splošno precej ohlapna, pa tudi kapo ali šal imamo tako ali tako na glavi, nam nihče ne bi mogel očitati kršenja tradicionalnega stila oblačenja in obnašanja. Nekoč smo sicer imeli probleme s skupino moških, ki so nam razlagali, da punce ne smejo smučati, zato smo tisto vas zapustile. Naslednjič smo se pred treningom z njimi pogovorili in smo lahko smučale brez težav.

Kakšna je prepoznavnost alpskega smučanja v Afganistanu?

Mladi člani našega kluba ga poznajo že kar dobro. Svoji skupini sem pokazala tudi nekaj posnetkov voženj Ilke Štuhec. Pa tudi sami si lahko nekaj posnetkov pogledajo že na YouTubu. Drugače pa tam ni gondol in vlečnice, zato je potrebno »štamfati« v hrib.Smučamo tudi s turnimi smučkami, a ne s smučarkami, ki so začetnice, saj je to zanje prezahtevno.

Drugače pa tam ni gondol in vlečnice, zato je potrebno »štamfati« v hrib.Smučamo tudi s turnimi smučkami, a ne s smučarkami, ki so začetnice, saj je to zanje prezahtevno. Sicer pa smo si lani sami naredili vlečnico iz motorja, samokolnice in vrvi.

Sicer pa smo si lani sami naredili vlečnico iz motorja, samokolnice in vrvi. Samokolnica je bila zakopana v zemljo, vrv pa smo navili okoli kolesca in jo napeljali do kolesa motorja v dolini, s katerega smo sneli gume. Motor smo prižgali in vrv se je vrtela, tako da so jo lahko prijele in se odpeljale na vrh.

Kako bi opisali razmere vAfganistanu?

Ker v Afganistanu delam tudi kot turistična vodnica za tuje turiste, sem imela priložnost in privilegij razen Bamyana obiskati tudi nekaj drugih delov države, kjer se to zaradi varnostnih razmer pač da. Po tem, kar sem videla, je Afganistan zame ena najlepših držav na svetu, žal, pa lepe novice iz Afganistana naših medijev ne dosežejo. Res pa je, da je v Afganistanu po 40 letih vojn življenje težko in da mladi le stežka razmišljajo o svetli prihodnosti v domači državi. Marsikdo me sprašuje, kako bi lahko prišli v Evropo. Tudi v Slovenijo zadnja leta prihaja več beguncev iz Afganistana. Polovica Afganistancev živi na nevarnih območjih, kjer se redno dogajajo napadi.

Lani je bilo denimo v državi več ljudi notranje razseljenih zaradi suše kot pa zaradi vojne – ker pozimi ni dovolj snežilo, spomladi pa ne deževalo, ni bilo dovolj paše za živino, zato je ogromno živali umrlo od lakote, (nekdanji) kmetje pa so se zatekli na obrobja mest, kjer opravljajo priložnostna dela in živijo iz rok v usta.

Polovica ljudi živi pod pragom revščine. To je res revna država in spada med najbolj prizadete zaradi podnebnih sprememb, večina ljudi pa živi od živinoreje in poljedelstva, zato je življenje tam za ogromno ljudi res težko. Lani je bilo denimo v državi več ljudi notranje razseljenih zaradi suše kot pa zaradi vojne – ker pozimi ni dovolj snežilo, spomladi pa ne deževalo, ni bilo dovolj paše za živino, zato je ogromno živali umrlo od lakote, (nekdanji) kmetje pa so se zatekli na obrobja mest, kjer opravljajo priložnostna dela in živijo iz rok v usta.

Po desetletjih vojne in konfliktov (za katere niso krivi Afganistanci sami, temveč gre za strateške geopolitične cilje večjih držav) industrije v državi praktično ni, zato gospodarstvo ne napreduje. Zelo sta pomanjkljivi tudi cestna in tovorna infrastruktura, da o vodnem in električnem omrežju sploh ne govorimo, ker nista vredna omembe. Kljub temu se stvari izboljšujejo vsaj na nekaterih področjih. Pod vladavino talibanov dekleta niso smela hoditi v šole, kar zdaj poskušajo nadoknaditi kljub pomanjkanju infrastrukture in učiteljev. Kljub vsemu verjetno nekaj milijonov otrok še vedno ne hodi v šolo.

Katera pa je najštevilčnejša etnična skupnost v Afganistanu?

Paštuni. Polovica jih sicer živi v Pakistanu.

V času migrantske krize se je pogosto dogajalo, da so ljudje v Evropo prihajali brez dokumentov. Ali lahko pojasnite ta fenomen?

Najprej je treba povedati, da ti afganistanski, sirski ali iraški potni list nikjer na poti v Evropo ne pomaga kaj dosti, ker od Turčije naprej nihče ne dobi vize, da bi v katero od držav vstopil legalno. Po evropskem azilnem pravu pa za status begunca ne moreš zaprositi izven države EU, zato poskušajo ljudje na vsak način priti do »nas«. Glede dokumentov pa je težko posploševati.

Nihče od mojih afganistanskih prijateljev niti ne ve natančno, koliko je star, ker so se rodili na podeželju in starši rojstva otroka niso takoj registrirali na upravni enoti. Ko se je že rodilo nekaj otrok, so starši prijavili vse skupaj in rekli, da so se rodili na primer 1. januarja.

Nekateri morda potnega lista nikoli niti niso imeli, marsikdo ga verjetno izgubi ali pa mu je ukraden na dolgi poti, verjetno pa se ga kdo tudi znebi, da ga je težje identificirati. V Afganistanu ima zelo malo ljudi potni list. Nihče od mojih afganistanskih prijateljev niti ne ve natančno, koliko je star, ker so se rodili na podeželju in starši rojstva otroka niso takoj registrirali na upravni enoti. Ko se je že rodilo nekaj otrok, so starši prijavili vse skupaj in rekli, da so se rodili na primer 1. januarja. Obstajajo anekdote z evropskih meja, ko afganistanska družina zaprosi za mednarodno zaščito, vsi družinski člani pa so rojeni 1.1.

Američani in ostali pa tega problema ne morejo urediti?

V Afganistanu se je kljub vsemu v zadnjih 20 letih marsikaj obrnilo tudi na bolje. Kot sem že prej omenila, je predvsem šolstvo napredovalo, ampak še vedno je velika večina prebivalstva nepismenega (po nekaterih podatkih okoli 70 %), kar seveda predstavlja veliko oviro. Če bodo talibani ponovno prišli na oblast, ki jo že imajo v velikem delu države, se bodo stvari, tudi glede izobraževanja in pravic žensk, zelo verjetno spet poslabšale.

Zanimiva anekdota se je zgodila na mirovnih pogajanjih, ki so najprej potekala v Dohi med talibani in Američani. Ko so slednji želeli talibanom povrniti potne stroške, je to zavrnilo ameriško finančno ministrstvo, ki jih je imelo na seznamu terorističnih organizacij.

Zanimiva anekdota se je zgodila na mirovnih pogajanjih, ki so najprej potekala v Dohi med talibani in Američani. Ko so slednji želeli talibanom povrniti potne stroške, je to zavrnilo ameriško finančno ministrstvo, ki jih je imelo na seznamu terorističnih organizacij. Zdaj sicer potekajo mirovna pogajanja med talibani in vlado, a so napadi talibanov pa tudi ISIS-a, še vedno pogosti.

To sprašujem zato, ker lokalne skupnosti po Sloveniji kot razlog za zavračanje beguncev oz. migrantov pogosto navajajo dejstvo, da so brez dokumentov.

Verjamem, da je težko živeti ob meji. Tudi med migranti so slabi ljudje in logično je, da če ti mediji vsakodnevno servirajo, da so ti ljudje sumljivi, se ne boš dobro počutil. Bolj kot to, da je kdo brez dokumentov, ljudi moti, da so »ilegalni« migranti. Ampak po evropskem  pravu za begunce ne moreš zaprositi za azil, če nisi v državi članici EU. Kako pa bo posameznik do tja prišel, pa ni naš problem.

Posameznik, ki je v domači državi v življenjski nevarnost in hoče zaprositi za status begunca v neki evropski državi, tega ne more storiti na njenem veleposlaništvu nekje v njegovi bližini, ampak le v državi sami. To je glavni razlog, zakaj ljudje umirajo na poti do Evrope.

Po mednarodnem pravu ima vsak pravico do varnega življenja, ampak tega mednarodna skupnost v praksi ne zmore omogočiti. Posameznik, ki je v domači državi v življenjski nevarnost in hoče zaprositi za status begunca v neki evropski državi, tega ne more storiti na njenem veleposlaništvu nekje v njegovi bližini, ampak le v državi sami. To je glavni razlog, zakaj ljudje umirajo na poti do Evrope. Afganistan res dobro poznam, zato te zgodbe zelo težko poslušam.

Študirali ste mednarodne odnose. Kako pa vidite slovensko zunanjo politiko v zadnjem času?

V zadnjem letu in tudi prej se mi zdi, da izgubljamo kompas in igramo vlogo hlapca. Mislim, da bi lahko naredili kaj po svoje, a to ni bila prioriteta naših vlad.

Kot majhna država bi lahko podpirali manjše narode, kot sta palestinski in katalonski, v njihovih prizadevanjih za uveljavljanje lastne državnosti.

Imeli smo tudi politike, ki niso znali dovolj dobro govoriti tujih jezikov, zato niso mogli suvereno nastopati na mednarodnem parketu. Kot majhna država bi lahko podpirali manjše narode, kot sta palestinski in katalonski, v njihovih prizadevanjih za uveljavljanje lastne državnosti.

Kako je epidemije covida-19 vplivala na vaše potovalne navade?

Kot sem že omenila, sem bila letos samo enkrat v Afganistanu, in sicer marca. Od takrat sem doma. To je verjetno najdaljše obdobje, ki sem ga preživela v Sloveniji v svojem življenju. Sicer pa so letos okoljevarstveniki hoteli narediti »leto brez leta,« kot odgovor na podnebno krizo, kar jim je v celoti uspelo. Tudi sama sem svoj ogljični odtis zmanjšala, tako da ni vse samo slabo.

Katero destinacijo imate v načrtu po koncu epidemije?

Februarja imam v načrtu vodenje smučarske ture v iraški Kurdistan, kasneje spomladi pa slovenski del palestinske izmenjave, če bo vse po sreči, odhaja v Palestino. Korona nam je načrte prekrižala letošnjega marca, zato držimo pesti, da nam bo naslednje leto uspelo.