Te dni ste zagotovo opazili izrazito oranžne ali roza sončne zahode. Tudi, če jih niste videli v živo, ste verjetno zasledili slike na družbenih omrežij. Za njihov nastanek pa obstaja zelo preprosta razlaga.
Zakaj je nebo sploh modro?
Sončna svetloba, je elektromagnetno valovanje, sestavljeno iz različnih valovnih dolžin. Človeško oko omenjene valovne dolžine zazna kot različne barve – 600-nanometrsko kot oranžno, 450-nanometrsko kot modro in tako naprej. Najkrajšo valovno dolžino ima vijolična barva, najdaljšo pa rdeča. Ko torej sončna svetloba prodre v našo atmosfero, se med potjo do naših oči zaletava v delce ozračja, tako imenovane molekule različnih plinov. Pri tem prihaja do pojava, ki se mu reče Rayleighovo sipanje. Ko se sončna svetloba zaleti v molekule zraka, se del različnih valovnih dolžin razprši oziroma razsipa. Ker daleč največji delež ozračja predstavljajo molekule dušika in kisika, ki so izredno majhne, se posledično pogosteje razsipajo krajše valovne dolžine, ki jih naše oko vidi kot modro ali vijoličasto barvo. Če naše oči ne bi bile najbolj občutljiv na srednji del svetlobnega spektra, bi bilo nebo za nas verjetno vijoličasto.
V večernih urah vidimo le dolge valovne dolžine
Ko je sonce čez dan nad nami, sončna svetloba prepotuje ravno pravšnjo razdaljo, da naše oči zaznajo modre valovne dolžine. Ko pa je nizko nad obzorjem, morajo žarki do naših oči prepotovati veliko daljšo pot. To pomeni, da so se krajše valovne dolžine večinoma razpršile oziroma razsipale, preden je svetloba prišla do nas. Vidimo lahko torej samo še dolge valovne dolžine s konca svetlobnega spektra – rdečo ali oranžno barvo. Pomembno je poudariti, da na dramatičnost barve vpliva tudi onesnaženost zraka. Veliki delci umazanije namreč povzročajo bolj enakovredno razsipavanje, kar povzroči temnenje obzorja v modro in sivo barvo.
