Siddharta je imela dooooolg koncert. Pol koncerta se je zdelo, da takega – nedeljskega. Končalo pa se je, po epskih dveh urah in pol, z Megličevo izjavo: »Rock’n’roll je cepivo in zdravilo! Testirati bi morali tiste, ki jih ni tukaj.«

Ura je šla k polnoči. Dve uri in pol je že skoraj trajalo. Še precej dlje, kot so rekli, da bo. »Zdaj pa vsi domov, mi pa še enega zaigramo je šegavo nagovoril Tomi Meglič. Domov? Ne. Ne na tak večer. Pa je bil dolg, predolg, naporen. So koncerti, za katere se zdi, da, ne, tokrat pa ne bo uspelo. Da nekaj manjka. Že tako ali tako manjka prava, električna doza rock’n’rolla. Kajti novi časi so časi za akustiko. Za rock’n’roll brez elektrike.

Bil je dolg večer na Večerovem odru na Festivalu Lent. Bilo je, kot da v tretje pa na Lentu ne bo uspelo. Ne zgolj še manj kot leto dni po drugem nastopu. Da tudi velika Siddharta kdaj… Kaj prihrani. Ampak ne. A-a. Nak. Ni. Šans. Koncertni lok, ki ga držiš napetega in vmes že z do krvi napeto tetivo obupaš, da boš zadel v tarčo. Ampak Siddharta je zadela. O, zadela. 

Skoraj kot Đole!

Nekdo je pripomnil, da malo manjka, pa bi konkurirali nastopom neprekosljivega Đorđeta Balaševića. Bili so dolgi, epski, ogromno je bilo povedano, še več zaigrano. Siddharta sčasoma postaja zrel, kaj postaja, je zrel band. Posedejo, slečejo, zdrgnejo komade. Nekaj kakor oskubijo.

B Mashina? Ne, ni tista zlovešča prihodnost, ki je zmašinerirala sedanjost. Rave? Mala deklica nosi na prsih konec sveta, samo ni tako temačne usode polna. Ni tako težka. Ampak sicer je bil koncert težek. Morda celo na meji zateženega. Niso to lahke pesmi: Jaz, Strele v maju, Samo edini, Naiven ples. Ampak kakor da so bile napisane točno s tem namenom. Da pomagajo drugim.

Od teme k luči

»Od teme bomo šli k luči!« je že vnaprej napovedal Tomi Meglič. Kakor da je bil prosil za malo potrpljenja in vztrajnosti. Pol koncerta se je zdelo, da je to koncert, kakršen je res lahko samo v nedeljo. Potem pa se je začelo. Po vseh nagovorih in zgodbah. O tem, kako je sinko ateju odmahnil na potrpežljivo čakanje, da samo še deset let, pa bo tudi sam lahko imel izpit, pa je sestrica rekla, ah, poslušaj atija, on že ve, je napisal Spet otrok.

O tem, kako Siddharta, neizogibno ljubljanski, čeravno vseslovenski band, »sede« v Mariboru. »Tolikokrat smo že bili tukaj, pa vemo, da ljubezni nikdar ne manjka!« Ker za tako ljubezen gre. Potrpežljivo, skoraj brezpogojno. Kdor je fan, je fan, četudi bi želel kaj bolj močnega. Vseeno je butala nočna vročina, četudi je v nedeljo mesto vedno manj vroče, ko pa je toliko gostiln tudi zaprtih. Pa vendar. Že še sveži AMLP in Lej lej lej sta nekako povedli, ogreli, ponesli koncert.

Piknik vseh piknikov

In nato je prišla pesem Piknik. Tista pesem iz prelomne plošče Infra (2015). Prinesla je Ledeno, hit, ki je podaljšal kariero, pa je od samih začetkov banda ležal nekje v zakladnici, zaprašen in pozabljen, in prinesla je tudi Piknik. Pesem, vredna Tomijevega klobuka, sedežev, akustike. Pesem, ki ima »tra la li«, nekaj, kar si na začetku Siddhartine kariere ne bi predstavljali.

Na tretjem koncertu letošnjega Večerovega odra se je tako na Rotovškem trgu najdlje sedelo. Samo ko se je vstalo, se je zavoljo pesmi same. Par akordov, rastočih, o dobrih ljudeh, nekaj na eks, ko življenje zakrije zobe in pridejo iskre in dobri ljudje. Taki ljudje vstanejo. S pesmijo. Za tu in zdaj. Ko gre le na bolje.

Ko nedelja ni nedelja

»Testirati bi bilo treba vse tiste, ki so danes doma,« je vzhičeno izdavil Tomi Meglič. »Zdi se mi, da rock’n’roll ne more preneseti nobene bolezni, je cepivo in zdravilo za vse nas!« Pa je šla skozi dajem-ti-strup-v-čaj Ring. Pa neskončno dolga Le Mavrica, takšna, ki ne izgine, ker jo je Jani Hace z basom, vrednim vseh akademij, podaljšal čez mesto, pa za bis Ledena, Medrevesa in Na Soncu. Da so bili mladi in manj mladi na koritih, drug ob drugem. Vsi s pesmijo na ustnicah.

In v takem vzdušju je tomi Meglič rekel le še: »Človek sploh ne more verjet’, da je danes nedelja.«

Ura je bila polnoč. Nihče še ni zavil k izhodu. Nihče. Zadonele so črnobele tipke. Za gospo. Za Orion Lady. Za polnoč, ko nedelja ni bila nedelja.