Glede na jasno izraženo podporo članov komisije tudi v državnem zboru ni pričakovati težav pri zagotovitvi potrebne dvotretjinske večine. A ne gre se pretirano veseliti, saj je do doseganja enakovredne obravnave gluhih in naglušnih v družbi še dolga pot, razlaga Milan Kotnik, sekretar Društva gluhih in naglušnih Podravja Maribor ter predsednik Sveta invalidov Mestne občine Maribor.
Za osebne potrebe – pravica do tolmača le 30 ur letno
Situacije v vsakdanjem življenju so še posebej otežene za gluho skupnost. Gluhe osebe namreč za sporazumevanje uporabljajo znakovni jezik, naglušne osebe pa stremijo h govorjenju in poslušanju z uporabo slušnega aparata. “Naglušni se namreč lažje vključijo v družbo, oboji odčitavajo z ustnic za lažjo komunikacijo, gluhi pa pri tem uporabljajo znakovni jezik. V primerih sestankov in govorilnih ur oboji potrebujejo tolmače za lažje razumevanje,” razlaga Ernestina Savski, predsednica društva.
Gluha oseba ima pravico uporabljati znakovni jezik v postopkih pred državnimi organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe neomejeno, plačnik tolmača je pristojno ministrstvo.
A uporaba tolmača je za gluhe osebe v individualnih situacijah odmerjena le na borih trideset ur v celem letu – izjema so dijaki in študentje, ki imajo pravico do 100 ur letno, kar je po pričevanjih gluhih premalo. Z uvedbo zakona o osebni asistenci so gluhi dobili pravico do koriščenja 30 vavčerjev, kar jim omogoča uporabo tolmača za 30 ur letno, a slednje zanje ne zadošča. Zaradi nepoznavanja znakovnega jezika v družbi, namreč prihaja vsakodnevno do neljubih situacij in komunikacijskih šumov za gluhe osebe, kar še dodatne otežuje njihov položaj in vključevanje v družbo.
A uporaba tolmača je za gluhe osebe v individualnih situacijah odmerjena le na borih trideset ur v celem letu – izjema so dijaki in študentje, ki imajo pravico do 100 ur letno, kar je po pričevanjih gluhih premalo. Z uvedbo zakona o osebni asistenci so gluhi dobili pravico do koriščenja 30 vavčerjev, kar jim omogoča uporabo tolmača za 30 ur letno, a slednje zanje ne zadošča. Zaradi nepoznavanja znakovnega jezika v družbi, namreč prihaja vsakodnevno do neljubih situacij in komunikacijskih šumov za gluhe osebe, kar še dodatne otežuje njihov položaj in vključevanje v družbo. Tolmače bi zato potrebovali veliko pogosteje, vsaj dokler se zavedanje v družbi ne spremeni do te točke, da bo pravica do rabe znakovnega jezika zanje zadoščena in jo bodo lahko koristili vsakodnevnih situacijah.
V vsakodnevni sutuaciji tako, dandanes, ob vsej napredni tehnologiji, številnim aplikacijam, ki medsebojno komunikacijo skorajda nadomeščajo, ter ob posluhu za najrazličnejše skupine z roba družbe in njihovem preučevanju, pozabljamo na tiste, ki so del nas, a jih ne slišimo. Pogovor med gluho in slušečo osebo tako danes še vedno (pre)pogosto poteka na ravni, kot bi lahko slednje umeščali globoko v preteklost, pisanja na listič.
Do takrat so tolmači edina povezava med njimi in med “preostalim” svetom. Na portalu PredlagamVladi.si, smo decembra lani množično podprli pobudi da bi dobili večje število vavčerjev in večji komunikacijski dodatek, pa niso niti odgovorili, kljub temu, da je bila podpora zelo velika. Vidim, da nimajo interesa in posluha za našo skupnost, če pa se že trudijo, pa se premalo,” razlaga Ernestina Savski.
Pogovor med predsednico društva Ernestino Savski, tolmačko in novinarko Maribor24
V vsakodnevni sutuaciji tako, dandanes, ob vsej napredni tehnologiji, številnim aplikacijam, ki medsebojno komunikacijo skorajda nadomeščajo, ter ob posluhu za najrazličnejše skupine z roba družbe in njihovem preučevanju, pozabljamo na tiste, ki so del nas, a jih ne slišimo. Pogovor med gluho in slušečo osebo tako danes še vedno (pre)pogosto poteka na ravni, kot bi lahko slednje umeščali globoko v preteklost, pisanja na listič torej.
Opažam, da imajo ljudje sicer zanimanje za znakovni jezik, vendar je pri nas zelo slabo zastopan, poglejmo recimo televizijske kanale. Samo RTV Slovenija nam nudi tolmačeno vsebino, Kanal A nima nikoli tolmača, tudi POP TV ne, kar veliko kaže tudi o njihovem odnosu in zavedanju do gluhe skupnosti. Mar jaz nimam pravice, da gledam oddajo POP TV?
“Ljudi je strah pristopiti h gluhi osebi, opazi se tudi odpor, ko ugotovijo, da je oseba gluha. Največkrat tako, če se že pojavi zanimanje za pogovor, ta poteka tako, da gluha in slušeča oseba pač preprosto pišeta na papir,” pojasnjuje predsednica društva. “Opažam, da imajo ljudje sicer zanimanje za znakovni jezik, vendar je pri nas zelo slabo zastopan, poglejmo recimo televizijske kanale. Samo RTV Slovenija nam delno nudi tolmačeno vsebino, Kanal A nima nikoli tolmača, tudi POP TV ne, kar veliko kaže tudi o njihovem odnosu in zavedanju do gluhe skupnosti. Mar jaz nimam pravice, da gledam oddajo POP TV?” razlaga Ernestina Savski.
Naše društvo je prvo v Sloveniji že nekaj let pred sprejetjem zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika omogočilo uporabo brezplačnega tolmača za gluhe osebe tri ure letno, ko ga potrebujejo ob njihovih življenjskih situacijah npr. pri zdravniku ali na občini. Prav tako smo prvi v Sloveniji omogočili plačilo izobraževanja za tolmača slovenskega znakovnega jezika ob sprejemu Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika prvim bodočim tolmačem iz Maribora.
V Društvu gluhih in naglušnih Podravja se tovrstnih anomalij zavedajo in jih poskušajo po lastnih zmožnostih popraviti. “Naše društvo je prvo v Sloveniji že nekaj let pred sprejetjem zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika omogočilo uporabo brezplačnega tolmača za gluhe osebe tri ure letno, ko ga potrebujejo ob njihovih življenjskih situacijah, denimo pri zdravniku. Prav tako smo prvi v Sloveniji omogočili plačilo izobraževanja za tolmača slovenskega znakovnega jezika ob sprejemu Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika prvim bodočim tolmačem iz Maribora,” razlaga sekretar društva Milan Kotnik. V Mariboru je tako le sedem tolmačev.
Sedež Društva gluhih in naglušnih Podravja Maribor na Trubarjevi ulici 15
Nujno potreben razvoj znakovnega jezika
Vpis znakovnega jezika v ustavo bi tako pomenil predvsem več možnosti za razvoj slovenskega znakovnega jezika, ki ga uporabljajo gluhe osebe, meni sekretar društva. “Zavedati se moramo dejstva, da je izobrazba ustavna pravica vseh državljanov. Postavi se vprašanje kako smo gluhi ljudje v izobraževalnem procesu enakopravni, če učitelji in profesorji ne znajo znakovnega jezika in je v razredu gluh/a učenec/ka. Ali zadostuje tolmač, ali je potreben še zapisnikar?,” razlaga Kotnik.
Znakovni jezik je bil v preteklosti zanemarjen in celo prepovedan, gluhi otroci pa so morali držati roke za hrbet, kar je dodatno vplivalo na njihovo zavedanje o lastni manjvrednosti. Odnos do gluhih, ki je celotno skupnost postopoma potiskal v ozadje brez posluha in zavedanja o njihovih potrebah, pa je viden še danes in ga bo težko izkoreniniti.
Nazorno izpostavi primer Centra za sluh in govor, kjer denimo še v bližnji preteklosti ni bilo učitelja, ki bi znal znakovni jezik, obenem pa se ukvarjajo z gluhimi otroki. Znakovni jezik je bil v preteklosti zanemarjen in celo prepovedan, gluhi otroci pa so morali držati roke za hrbet, kar je dodatno vplivalo na njihovo zavedanje o lastni manjvrednosti. Odnos do gluhih, ki je celotno skupnost postopoma potiskal v ozadje brez posluha in zavedanja o njihovih potrebah, pa je viden še danes in ga bo težko izkoreniniti.
“Hkrati pa se moramo zavedati dejstva, da je bilo leta 2002, cca. 300 kretenj v znakovnem jeziku – v praktični uporabi med gluhimi ljudmi pa še manj, kar nakazuje na velik problem s katerim se od samega začetka v svojem življenju sooča skupnost gluhih oseb, saj je bil besedni zaklad znakovnega jezika majhen. Veliko moči in vsebin smo še pred sprejemom zakona namenili usposabljanju naših gluhih članov v razumevanju slovenskega knjižnega jezika, saj je bil repertoar “znakovnih” besed zelo omejen,” razlaga sekretar društva. Trenutno po besedah Ernestine Savski znakovni jezik šteje nekaj več kot 16.000 znakov in se ves čas posodablja. Obstaja tudi center za razvoj znakovnega jezika in aplikacija slovar za slovenski znakovni jezik, kjer so objavljene nove kretnje.
Hkrati pa se moramo zavedati dejstva, da je bilo leta 2002, cca. 300 kretenj v znakovnem jeziku – v praktični uporabi med gluhimi ljudmi pa še manj, kar nakazuje na velik problem s katerim se od samega začetka v svojem življenju sooča skupnost gluhih oseb, saj je bil besedni zaklad znakovnega jezika majhen. Veliko moči in vsebin smo še pred sprejemom zakona namenili usposabljanju naših gluhih članov v razumevanju slovenskega knjižnega jezika, saj je bil repertoar “znakovnih” besed zelo omejen.
A posledice dolge neuporabe in celo prepovedi znakovnega jezika so se v družbi globoko vkoreninile ne le na institucionalnem nivoju, pač pa tudi med ljudmi. Gluhi se tako zavedajo svojega deficitarnega položaja in dejstev, da ga najbrž ne bodo mogli preseči. “Posledice slabega razvoja so katastrofalne za gluho skupnost še danes, saj niti v izobraževalnem sistemu ni bilo uporabe znakovnega jezika, posledično temu je še danes izredno nizka izobrazbena struktura, zasedajo slabo plačana delovna mesta in nizke pokojnine – začaran krog je sklenjen,” doda Kotnik.
Predsednica mariborskega društva gluhih in naglušnih Ernestina Savski
“Zelo dobro bi bilo, če bi se znakovni jezik vpisal kot obvezen predmet v osnovnih šolah, da bi ljudje imeli osnove za komunikacijo, da jih ne bi bilo strah pristopiti h gluhi osebi, da bi se učili že kot otroci in rasli s tem, potem se jim ne bi zdelo nekaj nedosegljivega. Z razvojem znakovnega jezika bi tako prišlo do večjega števila tolmačev, kar bi položaj gluhe skupnosti znatno izboljšalo,” opisuje predsednica društva. Znakovnega jezika se je tako mogoče naučiti na plačljivih tečajih, ki jih vodijo usposobljeni tolmači – mariborsko društvo že nekaj desetletij omogoča brezplačno uporabo prostorov za izvedbo tečajev znakovnega jezika, sicer pa se veliko gluhih oseb “kretanja” nauči od svojih staršev, ki prav tako kot oni, niso slišali.
Gluha skupnost je kljub občasnim pritrjevanjem na najvišjih državnih ravneh še vedno izključena iz večinskega polnočutnega – slišečega sveta – socialno izolirana v svojem znakovnem jeziku in v svoji obliki komunikacije – govorice rok. Ponosni smo, da se vsake toliko časa pojavi svetel primer gluhe osebe, ki ji je z velikanskim trudom in odrekanjem, ob podpori staršev, uspelo. Ampak to ni to. Osebno poznam veliko gluhih oseb, ki so hočeš – nočeš, kljub njihovemu potencialu, kljub njihovim sposobnostim, obstali in ostali brez pomoči države, ki nas ne razume.
“Gluha skupnost je kljub občasnim pritrjevanjem na najvišjih državnih ravneh še vedno izključena iz večinskega polnočutnega – slišečega sveta – socialno izolirana v svojem znakovnem jeziku in v svoji obliki komunikacije – govorici rok. Ponosni smo, da se vsake toliko časa pojavi svetel primer gluhe osebe, ki ji je z velikanskim trudom in odrekanjem, ob podpori staršev, uspelo. Ampak to ni to. Osebno poznam veliko gluhih oseb, ki so hočeš – nočeš, kljub njihovemu potencialu, kljub njihovim sposobnostim, obstali in ostali brez pomoči države, ki nas ne razume,” dodaja sekretar.
Društvo pomemben akter pri opozarjanju na položaj gluhih
“Osebno menim, da je vse v redu, dokler ne pride do začetka komunikacije, ko povemo, da ne slišimo, da ne razumemo, da potrebujemo pomoč pri komunikaciji, da rabimo tolmača, da imamo določeno pravico, takrat pa spet in spet velikokrat ostanemo prepuščeni samemu sebi in nemalokrat odvisni od pomoči društva, ki pa s svojimi skromnimi sredstvi, vseeno vztrajno poskušamo postavljati osnovne pogoje za čim večjo vključenost osebe z okvaro sluha v življenje in delo. Zato veliko pozornost namenjamo programom informiranja; imamo spletno stran, FB družbeno omrežje, redne tedenske info-okrogle mize in lastno interno glasilo Naš glas, kjer preko različnih komunikacijskih kanalov sporočamo širši javnosti o društvenih dejavnostih, o svojem življenju v svetu tišine, o našem znakovnem jeziku-govorici rok in seveda na takšen način skozi nepretrgano delo in na različne načine sledimo svojemu osnovnemu poslanstvu. Zato je moje osebno prepričanje, da je odnos javnosti do znakovnega jezika korekten, vendar v resnici še daleč od enakopravnosti. Je pa res, da moramo vztrajati in da gremo korak po koraku naprej ter da vsi s svojim prizadevanjem in osveščanjem vseh deležnikov poskušamo zagotoviti bolj enakopravno vključevanje oseb z okvaro sluha v večinsko polnočutno skupnost,” razlaga Kotnik.
Osebno menim, da je vse v redu, dokler ne pride do začetka komunikacije, ko povemo, da ne slišimo, da ne razumemo, da potrebujemo pomoč pri komunikaciji, da rabimo tolmača, da imamo določeno pravico, takrat pa spet in spet velikokrat ostanemo prepuščeni samemu sebi in nemalokrat odvisni od pomoči društva, ki pa s svojimi skromnimi sredstvi, vseeno vztrajno poskušamo postavljati osnovne pogoje za čim večjo vključenost v življenje in delo.
“V našem društvu se o tem že desetletja pogovarjamo in poskušamo sodelavci in vodstvo društva ter ob sodelovanju naših članov in prostovoljcev približati znakovni jezik-govorico rok širši javnosti na različne načine; učne delavnice, predstavitve na javnih dogodkih, kulturni nastopi, predstavitve življenja v svetu tišine in znakovnega jezika v osnovnih in srednjih šolah ter fakultetah. Vsakoletne redne predstavitve znakovnega jezika na Festivalu Lent – Korenine srca, ki jih obišče vsako leto množica obiskovalcev, pritegnejo naše stojnice in predstavitve znakovnega jezika (zlaganje znakov v besede, pobarvanke v znakovnem jeziku, ure pravljic v znakovnem jeziku, razdeljevanje zloženk z abecedo v znakovnem jeziku),” razlaga sekretar društva Kotnik.
Osnovno vodilo v društvu, ki šteje nekaj več kot 600 članov, kamor štejejo tudi prostovoljce in sodelavce, je “Razumeti in biti razumljen”. Skozi številne društvene posebne socialne programe že 87 let pomagajo ljudem z okvaro sluha, se trudijo za njihovo čim večjo vključenost, jim omogočajo razvoj in sodelovanje. Skozi leta je društvo postalo “naš drugi dom”, kakor radi rečejo člani.
V našem društvu se o tem že desetletja pogovarjamo in poskušamo sodelavci in vodstvo društva ter ob sodelovanju naših članov in prostovoljcev približati znakovni jezik-govorico rok širši javnosti na različne načine; učne delavnice, predstavitve na javnih dogodkih, kulturni nastopi, predstavitve življenja v svetu tišine in znakovnega jezika v osnovnih in srednjih šolah ter fakultetah.
Vsako leto se gluha skupnost predstavlja tudi v Art kampu, kjer predstavljajo življenje gluhih, abecedo in kretnje. V družbo pa se vključujejo tudi na drugačne načine, prek športnih aktivnosti, recimo bowlinga, kolesarjenja in drugih športno rekreativnih aktivnosti, a slednje je močno okrnila epidemija koronavirusa. Društvo je bilo skoraj do konca februarja zaprto, člane so lahko obveščali le na daljavo, prek spletne strani in družbenega omrežja Facebook. Sekretar je bil ves čas dosegljiv prek SMS sporočil. A prepoved medsebojnega druženja v skupnosti gluhih, ki je za marsikoga edina možnost, je zaradi covid-19 poglobila stiske gluhih, še posebej starejših.
Epidemija covid-19 stiske gluhih le še poglobila
Že uporaba mask je še dodatno poslabšala njihove možnosti za komunikacijo, saj je bilo odčitavanje z ustnic nemogoče. “Sicer je bilo mogoče uporabljati vizirje, a povsod niso bili dovoljeni. Država za nas ni uvedla nobenih izjem, ki bi olajšale našo medsebojno komunikacijo. Edino tolmačem ni bilo treba nositi mask,” opisuje Ernestina Savski.
Covid-19 in ob tem številni restriktivni ukrepi pa so močno zarezali v druženje in marsikoga privedli do osamljenosti, celo psihičnih težav. “Društvo sem zelo pogrešala v času epidemije, počutila sem se, kot bi imela verigo okrog vratu, tri oziroma štiri mesece se nisem srečala z nikomer. Epidemija močno vpliva na psiho,” opisuje Ivana Burggraf, ena najstarejših članic društva.
Društvo sem zelo pogrešala v času epidemije, počutila sem se, kot bi imela verigo okrog vratu, tri oziroma štiri mesece se nisem srečala z nikomer. Epidemija močno vpliva na psiho.
“Več kot 60 let sem članica društva, ko sem bila stara 15 let sem pričela obiskovati društvo. Ko sem bila stara 6 let, so me starši vključili v internat, samo med počitnicami sem se vračala domov. Tam sem se naučila pisati, govoriti in kretati. S 15 leti sem samostojno zaživela in sem pričela delati v Mariborski tekstilni tovarni, kjer sem ostala vse do upokojitve. S sodelavci smo se razumeli, saj sicer ničesar ne slišim, a delno govorim. Stroji so zelo ropotali, vendar mene ni motilo,” svojo življenjsko zgodbo opisuje Majda Kores, prav tako članica društva.
Zelo sem pogrešala društvo v času epidemije covid-19, resnično mi je bilo dolgčas doma, ves čas sem bila sama. Rada bi šla na kakšno kavico, a ne morem. Dobro se počutim sedaj, ko lahko pridem sem. Prej sem bila močno v stiski, pojavile so se psihične težave. Ko je društvo odprto, smo vsi boljše. V našem bloku spregovorim s sosedi kakšno besedo, vendar redko sploh kdo pozdravi. Ljudje name gledajo zviška, še posebej mladi. Pri starejših zaznam nekoliko več sočutja. Če pozdravim, odzdravijo, sicer pa ne. Počutim se zelo odrinjeno. Takšno pač je naše življenje, malo drugače.
“Zelo sem pogrešala društvo v času epidemije covid-19, resnično mi je bilo dolgčas doma, ves čas sem bila sama. Rada bi šla na kakšno kavico, a ne morem. Dobro se počutim sedaj, ko lahko pridem sem. Prej sem bila močno v stiski, pojavile so se psihične težave. Ko je društvo odprto, smo vsi boljše” opisuje Koresova in dodaja, da ima samo gluhe prijatelje. Tudi v bloku, v katerem živi, se nihče ne pogovarja z njo. “V našem bloku spregovorim s sosedi kakšno besedo, vendar redko sploh kdo pozdravi. Ljudje name gledajo zviška, še posebej mladi. Pri starejših zaznam nekoliko več sočutja. Če pozdravim, odzdravijo, sicer pa ne. Počutim se zelo odrinjeno. Takšno pač je naše življenje, malo drugače” opisuje Koresova.
Pogovor med članico društva Majdo Kores, tolmačko in novinarko Maribor24
Gluha skupnost tako zaradi takšnih in drugačnih razlogov ostaja odrinjena skorajda na rob družbe, njihovo druženje pa se zdi omejeno le na lastno skupnost, kjer igra društvo pomembno vlogo. A čas je, da njihova obravnava preseže zgodovinsko pogojene spone, tabuje in okvirje. Prvi korak je predlog zapisa znakovnega jezika v ustavo, a vsa skupnost se zaveda, da je pred njimi vendarle še dolga pot.
Desetletja bodo potrebna, da bo bomo dosegli nivo, kot ga imajo denimo v ZDA, z lastno fakulteto in profesorji, ki jim je znakovni jezik naravni jezik sporazumevanja in tudi suvereno predavajo v njem. Zato lahko ponovimo, zelo se veselimo vpisa slovenskega znakovnega jezika v Ustavo in s tem možnosti, da skozi daljše časovno obdobje končno zagotovimo večjo enakopravnost tudi v dejanskem življenju gluhih oseb in ne samo na papirju.
“Desetletja bodo potrebna, da bo bomo dosegli nivo, kot ga imajo denimo v ZDA, z lastno fakulteto in profesorji, ki jim je znakovni jezik naravni jezik sporazumevanja in tudi suvereno predavajo v njem. Zato lahko ponovimo, zelo se veselimo vpisa slovenskega znakovnega jezika v Ustavo in s tem možnosti, da skozi daljše časovno obdobje končno zagotovimo večjo enakopravnost tudi v dejanskem življenju gluhih oseb in ne samo na papirju,” dodaja sekretar društva Milan Kotnik.
