V zadnjih letih se je kuna, ki sicer spada v rod zveri, zelo približala človeku. Velikokrat se naseli na podstrešja hiš in gospodarskih objektov, kjer pred njo ni varna niti električna ali kakšna druga napeljava, še največ škode pa lahko povzroči v avtomobilih. Kuna se namreč rada zateče pod motorne pokrove, kjer je prijetno toplo, pri tem pa se lahko loti električne napeljave. Všeč ji je zlasti plastična izolacija električnih kablov, ki jo velikokrat obgrize.

V našem okolju naletimo le na kuno belico

FOTO: Lojze Škvarča

Kot je pojasnil dr. Marjan Toš, lovski mojster in predsednik Nadzornega odbora pri Lovski zvezi Maribor, v našem okolju srečamo kuno belico, ki velja za sinantropno vrsto, kar pomeni, da si življenjski prostor pogosto poišče v antropogenih habitatih (mestna ter vaška bivalna območja), tako na podeželju kot tudi v mestih: npr. na podstrešjih, skednjih in drugih kmetijskih poslopjih, v parkih in drugih urbanih območjih. “Do konfliktov s kunami v urbanih okoljih prihaja na več ravneh. Kune plenijo kokoši, hišne ljubljenčke ali se hranijo z vrtninami oziroma sadjem, povzročajo škodo na objektih, npr. hišah (hrup, pregriznjena izolacija, izločki in iztrebki itd.) ali avtomobilih, kjer pregrizejo kable in izolacijo, lahko tudi drobne cevi. Lahko jih tudi onesnažijo s smrdljivimi izločki. Slednje je najverjetneje povezano s teritorialnim markiranjem. Kune belice zelo pogosto obiskujejo parkirane avtomobile.”

Kune plenijo kokoši, hišne ljubljenčke ali se hranijo z vrtninami oziroma sadjem, povzročajo škodo na objektih, npr. hišah (hrup, pregriznjena izolacija, izločki in iztrebki itd.) ali avtomobilih, kjer pregrizejo kable in izolacijo, lahko tudi drobne cevi.

Kuna zlatica pa je doma predvsem v strnjenem gozdu, tudi v sredogorju in v višjih predelih vse do zgornje gozdne meje. Za razliko od kune zlatice kuna belica nima poraščenih stopal. Smrček ima svetel, mesnato rožnate barve. Ima kratko, čokato obliko glave, uhlji so široki in krajši, na koncu zaokroženi. Odrasle kune belice merijo 43–59 cm (samci), oziroma 38–47 cm (samice). Kuni belici najbolj ustreza habitat gozdnega roba ter redki in svetli gozdovi, zelo rada se nastani v bližini človekovih bivališč. “Aktivna je v glavnem ponoči, plen lovi na tleh, hrani se z mišmi, podganami, kuščarji, žuželkami pa tudi s ptiči, kunci in kokošmi. Na njenem jedilniku se lahko znajde celo sadje, predvsem jagode,” še pravi Toš.

Aktivna je v glavnem ponoči, plen lovi na tleh, hrani se z mišmi, podganami, kuščarji, žuželkami pa tudi s ptiči, kunci in kokošmi. Na njenem jedilniku se lahko znajde celo sadje, predvsem jagode.

Dodaja, da je kuna belica lovna vrsta. “Lovno dobo ima od 1. novembra do 28. februarja. Lov nanjo je zahteven, najlažje jo je loviti v snegu, ko pušča sledove gibanja. Lov je lahko uspešnejši, če imamo lovci ob sebi dobrega preizkušenega lovskega psa. Razen redkih izjem se z lovom nanje ukvarja malo lovcev. Lov je namreč naporen, poleg vsega drugega je treba dobro poznati lovišče, pa tudi kunje navade in stečine.”

Lastna izkušnja preganjanja kune s podstrešja

S kuno belico sem se srečal, ne dobesedno, tudi sam. Bilo je nekega poletnega večera lansko leto, ko sem najprej na podstrešju zaznal neprijeten, do takrat meni neznan vonj, kmalu pa celo grmado spiralastih iztrebkov. Podolgovatih slabih 10 centimetrov dolgih z velikokrat še ne povsem prebavljeno hrano. In takrat sem storil, kot sem ugotovil kasneje, usodno napako. Iztrebke sem hitro počistil, s čimer sem dal kuni, ki sicer velja za zelo inteligentno žival, jasno vedeti, da sem jo opazil. Posledično se je s tistega mesta podstrešja umaknila in začela iztrebke grmaditi drugje. Bilo bi bolj modro in pametneje, da bi ob iztrebkih postavil past in čakal, brez preveč pogostih obiskov podstrešja, da se kuna ujame vanjo. Kuna namreč zelo dobro zazna človekov vonj v prostoru, hitro pa tudi ugotovi, katerih predmetov se dotikamo, zato je pri nastavljanju vabe smiselno nositi rokavice.

Po nasvetu lovcev sem sam uporabil kokošje jajce, ki sem ga z rokavico pobral neposredno z gnezda.

Če smo že pri pasteh. Povedali so mi, da je najbolje uporabljati takšne, ki imajo loputo na obeh straneh, kar kuni omogoča, da vidi skozi past. Če ima past odprtino le na eni strani, je, baje, malo možnosti, da bo žival šla vanjo. Slišal sem tudi, da se prej ujame v leseno kot kovinsko past. In še za mnoge najpomembnejše vprašanje: kaj uporabiti za vabo. Po nasvetu lovcev sem sam uporabil kokošje jajce, ki sem ga z rokavico pobral neposredno z gnezda. Nekateri menda nastavljajo tudi koščke sadja, zlasti fige, grozdje, jabolka, … še najbolj zanimiv nasvet pa sem dobil od strokovnjakinje za male živali s kmetijskega inštituta, ki je priporočala, verjeli ali ne, Frutabelo.

Posnetek kamere

O tem, ali sem bil pri lovu na kuno uspešen ali ne, kasneje. Lahko pa že zdaj povem, da so minevali dnevni in tedni, past pa je bila še vedno prazna. Zato sem raziskoval naprej. Na spletnih forumih sem prebral, da obstaja posebna vaba za kune v obliki sladke tekočine, ki jo nakapljamo znotraj pasti, in ki naj bi kuno pritegnila vanjo. V mojem primeru tudi ta tekočina ni pomagala, prav tako ne tako imenovana marmelada za kune, ki sem jo prav tako naročil prek spleta, z njo pa je potrebno namazati jajce, ki ga uporabimo za vabo.

S pomočjo kamere sem hitro ugotovil njeno gibanje; zvečer med 20. in 21. uro je podstrešje zapustila, se odpravila na nočni lov, zjutraj med 5. in 6. pa se je ponovno vrnila.

Ker je bila kuna še kar naprej obiskovalka mojega podstrešja, kar se je v mansardnem delu jasno slišalo zlasti zvečer in zjutraj, in ker sem od nekoga drugega dobil še en koristen nasvet, da je potrebno kunjo past nastaviti čim bliže mestom, kjer se žival giblje, sem šel še korak dlje. Na podstrešje sem namestil kamero, na mobilni telefon zanjo ustrezno aplikacijo in upal na kakšen koristen posnetek. In ni mi bilo potrebno dolgo čakati. Kmalu je kamera posnela kuno, kako se iz enega dela podstrešja pomika v drugega, in to med izolacijo. Past, ki je bila v neposredni bližini, je le na kratko povohala, nato pa se odpravila naprej. S pomočjo kamere sem hitro ugotovil njeno gibanje; zvečer med 20. in 21. uro je podstrešje zapustila, se odpravila na nočni lov, zjutraj med 5. in 6. pa se je ponovno vrnila. A zanimivo, ne vsako jutro. Ker je bila še vedno velika neznanka, kje na strehi je dovolj velika odprtina, skozi katero lahko kuna prehaja na podstrešje, sem v naslednjem koraku kamero namestil zunaj, na točko, s katere sem lahko posnel zunanjost strehe. Po nekaj dneh sem imel video dokaze; kuna je na streho skočila z bližnje smreke, se po žlebu in strešnikih odpravila do frčade in v notranjost vstopila pri majhni odprtini, ki je nastala pri stiku vetrne obrobe na frčadi in tako imenovane kovinske žlote na strehi. Sledil je logičen korak; ko se je žival s podstrešja odpravila na nočni lov, sem odprtino, veliko le nekaj centimetrov, zamašil. In kot kaže, uspešno. Ob naslednjem povratku na streho, kar je znova zabeležila nepogrešljiva kamera, je kuna le na kratko povohala mesto, kjer je še nedolgo nazaj vstopala na podstrešje, napravila še en krog po strehi in se izgubila v noč. Najbrž ni potrebno posebej pojasnjevati, da sem smrekove veje, prek katerih se je povzpela na ostrešje, obrezal.

Po kakšnih dveh tednih še vedno spremljam, ali se se bo kuna vrnila. Zaenkrat se še ni in upam, da bo tako ostalo. Iz vsega zapisanega sledi, kar priznavajo tudi tisti, ki se na te živali spoznajo, da je kuno zelo težko ujeti v past, posebej, če ni lačna. Nisem omenil, da sem želel kuno pregnati tudi z glasbo. Na podstrešje sem nastavil radio, izbral postajo s klasično glasbo, spet po nasvetih s forumov, ter upal, da jo bo zvok toliko motil, da se bo umaknila. Morda se je res za nekaj dni, ko pa sem radio, katerega zvok se je seveda slišal tudi v bivalne prostore, izklopil, se je kuna po nekaj dneh znova vrnila. Seveda na tržišču obstajajo tudi razni ultrazvočni in ne vem še kakšni odganjalniki kun. S slednjimi nimam izkušenj.