Dogodki

Maribere: Zakaj ne pišem

Začetek knjige nas kruto sooča s ksenofobijo Slovencev, “najbulj kvalitetnega naroda” in posledično revščino v katero so pahnjeni “drugi”. Ta drugost pa jim jemlje glas in pravice, ki so, vsaj na papirju, za vse enake. Težko je brati o življenju ljudi iz (nekoč) skupne države, ki je tako zelo drugačno, a hkrati tako blizu. Tu. Med nami. Vzporednice s tem fenomenom pa so univerzalne (avtorica omeni primer Édouarda Louisa v Franciji).
V delu se avtorica ukvarja s tematiko tujstva in iskanja identitete. Kot mladostnica ni niti “čefurka”, saj praktično ne zna "maternega" jezika, niti Slovenka, saj starša nista Slovenca. Opisuje, da s priseljeništvom ne pride samo drugačna etična pripadnost, ampak v mnogih primerih tudi revnejše okolje, ki lahko vpliva na odzivanje posameznika (pogosteje je hitrejše, impulzivno in grobo). Tako se večina še hitreje loči od lokalnega prebivalstva in jih družba zaradi tega še bolj odrine.

V romanu izpostavi tudi pomembnost odraslih v okolici, ki so si zanjo vzeli čas in ji bili zgled. Potrjuje teoriji, da je za otrokovo odraščanje pomembno, da ima vsaj eno odraslo osebo (ne nujno starša), s katero ima dober odnos. Knjižničarja iz otroštva opiše tako: “Bil je prvi človek, ki se je z mano pogovarjal kot z osebo, katere mnenje šteje, kot z odraslim, legitimnim bitjem, zato sem z njim in s knjigami, ki so naju obdajale, preživela toliko časa, kot sem ga le lahko.”

Knjiga sproža razmislek o različnih vsakodnevnih situacijah, kjer prihaja do različnosti v doživljanju istega dogodka. Spodbuja nas tudi k razmisleku tudi o tem kako gradi bolj odprto in vključujočo družbo.

Več informacij:

• Pričetek: 13. marec 2024 ob 18:00
• Konec: 13. marec 2024 ob 20:00
• Lokacija: Vetrinjski dvor