Vida Antolinc, živahna gospa s prefinjenimi ročnimi spretnostmi, je postala edinstvena v svetu pletenja iz ličja. Njeni začetki pletenja segajo nazaj v leto 2002, ko je prejela vabilo na delavnice pletenja iz ličja v Rokodelskem centru Rogatec. Na obisk delavnic se je prijavilo 16 navdušenih udeležencev, a Vida je bila edina, ki se je odločila, da se bo tej obrti posvetila do konca.

Pletenje za dušo

Tečaj pletenja iz ličja je vodila Vidina mentorica Terezija Klemenčič, že pokojna mojstrica, ki je znanje pletenja prinesla iz otroštva. Vida izraža globoko hvaležnost Tereziji za mentorstvo, saj ji je podala pravo znanje, ki ji še danes služi kot osnova njenega izjemnega ustvarjanja. "Od vseh tečajev, ki sem jih obiskala, me je pletenje iz ličja najbolj pritegnilo. In od tistega dne naprej sem pletla za dušo," deli Vida svoje navdušenje.

Čeprav se je Vida že leta 2003 upokojila, je njena strast do pletarstva ostala živa in poganjala njeno delo. Namesto počitka se je odločila deliti svoje znanje in izkušnje ter se pridružila pletarskim delavnicam kot učiteljica. Pod mentorstvom gospe Klemenčič je hitro napredovala, kasneje pa je prevzela vodenje delavnice sama. 

[[image_1_article_64441]]

Leto 2003 je bilo prelomno za Vido, saj je prejela prvi certifikat za svoje izdelke, ki so postali prepoznavni po svoji edinstvenosti in izjemni kakovosti. Njeni izdelki so so še vedno priljubljeni tako med domačimi kot tudi med tujimi obiskovalci Muzeja na prostem Rogatec in Dvorca Strmol. Danes je Vida Antolinc spoštovana kot mojstrica pletenja iz ličja, njeni izdelki pa so prava umetniška dela, ki nosijo v sebi tradicijo, spretnost in ljubezen do ročnega dela. 

Ličkanje ali po domače »kožühanje«

Vida v svojem pletenju uporablja izključno ličje, včasih pa ga tudi pobarva z barvami za oblačila, da izdelkom doda večji estetski čar. Od orodij, ki jih uporablja, so ključni kladivo, žeblji in klešče, ki omogočajo pritrjevanje ličja na lesene modele. Poleg tega se poslužuje še škarij in šivank, s katerimi zašije ličje, da ostane fiksno. Kot nit pa uporablja rafijo, ki je tudi narejena iz ličja, kar zagotavlja harmonično usklajenost materialov.

[[image_2_article_64441]]

Vsako leto Vida posadi koruzo vrste Trdinka, saj ima ta sorta svetlejše in daljše liste, ki so enostavnejši za pletenje in imajo lepši videz. Ko koruza dozori, jo je potrebno ročno ličkati ali "kožuhati", kot temu procesu pravijo domačini. Nato se listje koruze opere in suši na lesenem balkonu, imenovanem "gank". To je skrbno opravilo, saj se listje redno vsak dan obrača, da se prepreči morebitna plesen.

Ličje je zelo občutljiv material, zato ga je treba pravilno skladiščiti. Ko je suho, ga Vida shrani v škatlah, ki ga pokrije s časopisnim papirjem. Ta postopek je ključnega pomena, saj pravilno skladiščenje prepreči prihod koruznega molja do ličja, ki bi ga poškodoval. Tako je vsak korak v procesu ustvarjanja njenih izdelkov skrbno načrtovan in izveden, kar zagotavlja končne izdelke visoke kakovosti in trajnosti.

Ohranjanje kulturne dediščine Rogatca

Pred začetkom pletenja Vida ličje namoči, kar olajša njegovo obdelavo, saj postane bolj prožno in manj grobo za dlani. Izbrano ličje nato raztrga na primerno široke pasove, ki jih spleta v "kite". Ti pasovi so debeline največ 1cm. Za Vido je to pomemben korak, saj pravilna izbira in priprava ličja vplivata na končni izdelek.

[[image_3_article_64441]]

Pletenje zahteva natančnost in potrpežljivost. Vida poudarja, da lahko en sam podstavek traja vse do 6 ur dela. "Jaz vedno rečem, da delam nit za izdelek," se izrazi Vida, ko definira spletene kite kot osnovo za svoje produkte. Vida se ne omejuje le na določene izdelke. S svojim talentom in veščinami ustvarja vse, od predpražnikov in podstavkov do natikačev in torbic. Ličje kot material je izjemno trpežno in ne potrebuje dodatne obdelave ali lakiranja, če je primerno vzdrževano na suhem.

Posebej ponosna je Vida na svojo identično repliko muzejske torbice, ki je bila najdena v Muzeju na prostem Rogatec. Do potankosti je ponovila vsak detajl in izdelala torbico, ki je namenjena razstavi in nadomestitvi starejše torbice, ki je stara že desetletja. Ta projekt izkazuje Vidino predanost ohranjanju in promociji tradicionalnih obrtniških spretnosti ter kulturne dediščine svojega kraja.

Mojstrica pripravljena na vajence

Za Vido ima tradicija pletenja iz ličja izjemen pomen. Posebej izpostavlja vlogo dr. Janeza Bogataja, etnologa in umetnostnega zgodovinarja, ki je pletenje iz ličja definiral kot pomembno kulturno dediščino. To ji daje dodatno motivacijo za ohranjanje in promocijo te obrti.

[[image_4_article_64441]]

Pletenje iz ličja, ki ga Vida uči na Dvorcu Strmol v Rogatcu, je edinstveno po svoji posebni tehniki pletenja kite. Čeprav se osnovne tehnike relativno hitro naučimo, je za pravilno ustvarjanje potrebna natančnost in občutek za material. Standardna tehnika pletenja iz ličja vključuje zvijanje ličja v nit, vendar je Vidino delo zelo različno. Ne samo po tehniki, ampak tudi po trajanju dela in videzu.

Vida izpostavlja, da pletenje iz ličja ni prav cenjeno in da s tem preživeti ni možno. Kljub temu, da je pripravljena deliti svoje znanje, mlajših učencev skoraj ni. To jo skrbi, saj si želi, da bi se ta obrt ohranjala. "Strojno in ročno delo ne moreš primerjati. Če govorimo o cenah, ne moreš preživeti z rokodelstvom," pravi Vida. Kljub temu ostaja optimistična: "Zelo rada bi videla, da bi se kdo odločil za to obrt, ker si želim, da bi se to naprej ohranjalo. Z veseljem bom svoje znanje delila." Vida tako ostaja predana svojemu delu in upa, da bo njena strast in znanje navdihnila druge, da se pridružijo tej dragoceni obrti.