Prostovoljni gasilci iz Cerkvenjaka so preteklo soboto, na godovni dan zavetnika gasilcev sv. Florijana, skupaj z županom občine Cerkvenjak Marjanom Žmavcem  obiskali Ivana Lorenčiča, ki je ravno tisti dan praznoval častitljivi jubilej - 90 let. S tem je postal ne le najstarejši gasilec v kraju, temveč tudi najstarejši moški v občini Cerkvenjak. 

"Ko sem odraščal, sem spoznaval, za kaj vse sem bil prikrajšan v svoji mladosti"

Ivan je bil rojen 4. maja leta 1934 v Stanetincih v današnji občini Cerkvenjak. Pri sedmih letih mu je umrla mama, tako da je ostal sam z očetom in bratoma Alojzom in Ignacem. Pove nam, da se je takrat življenje zanj in za družino povsem spremenilo: "Mame, ki bi jo pri svojih sedmih letih najbolj potreboval, ni bilo. Šele pozneje, ko sem odraščal, sem spoznaval, za kaj vse sem bil prikrajšan v svoji mladosti. Kuhali in prali smo si že sami, kaj pa nežen stisk k mami, topla beseda in še kaj, kar lahko mama da sinu? Tega nikoli ni bilo!" Čez čas se je oče ponovno poročil, družina se je povečala, dobil je polbrata Franca in polsestre Marijo, Ivanko in Pavlo. Zaradi številnih lačnih ust pri hiši je moral oditi na služenje za pastirja na kmetijo Paluc v Brengovi.

Zaposlil se je pri Cestnem podjetju Maribor in spoznal bodočo ženo 

V Cerkvenjaku je končal osem razredov osnovne šole, nadaljevanje šolanja mu ni bilo omogočeno. Kmalu se je zaposlil pri Upravi za ceste v Mariboru. Po dveletnem trdem delu in zavzetosti mu je podjetje ponudilo možnost šolanja na gradbeno tehnični šoli v Ljubljani, smer gradbeni delovodja. "Ker mi do takrat v življenju ni bilo nič podarjeno, sem ponujeno priložnost z veseljem sprejel in šolo uspešno končal."

[[image_2_article_65888]]

Leta 1955 je bil vpoklican v Jugoslovansko narodno armijo. Služenje vojaščine je takrat trajalo dve leti, v tistem času je v JNA uspel opraviti vozniški izpit. Po vrnitvi iz vojske se je zaposlil pri Cestnem podjetju Maribor, ki se je preimenovalo iz Uprave za ceste. Z zaposlitvijo so prišli še drugi svetli trenutki. 23-letni Ivan je spoznal Marijo Vogrin iz bližnje Brengove in se leta 1958 z njo poročil. Sprva sta živela pri njenih starših, kmalu dobila sina Romana, od takratne kmetijske zadruge v Cerkvenjaku, kjer je Marija opravljala priložnostna dela, je mlada družina dobila podnajemniško stanovanje. 

Nova hiša je družini prinesla veselje, ki pa ni trajalo dolgo 

Leta 1965 so kupili starejšo in dotrajano hišo v Cerkvenjaku, jo povsem porušili in na njenem mestu zgradili novo. "Po mukotrpnem delu, s pomočjo sorodnikov in prijateljev smo se po dveh letih selili na svoje. Skromno, a vendar je bilo naše. Leta 1970 sva z ženo dobila najlepše darilo za dan žena, rodila se je hčerka Lidija. Naše veselje je trajalo le sedem tednov. Hčerka je zbolela za neozdravljivo boleznijo, meningitisom. Zdravniki so storili vse, da so jo obdržali pri življenju, vendar je bolezen pustila nepopravljive posledice. Ostala je gluhonema in potrebna vsakodnevne pomoči in oskrbe. Za njeno oskrbo skrbi Socialno varstveni zavod Hrastovec, v enoti v Trnovski vasi," pove Ivan. 

Težko in aktivno življenje ter delo v cestnem podjetju je Ivanu postilo posledice na zdravju. Leta 1992 se je po 40 letih delovne dobe upokojil.

"Delal sem v kamnolomu v Slovenski Bistrici, kamor sem se vsak dan vozil s kolesom, pozneje z mopedom in šele po letu 1970 z osebnim avtomobilom. Opravljal sem gradbena, asfalterska dela, največ pa dela na vzdrževanju državnih cest. V podjetju sem deloval v različnih organih. Aktiven sem bil tudi v Krajevni skupnosti Cerkvenjak."

Maršal Tito mu je podelil medaljo dela 

Njegov trud in prizadevnost so kmalu opazili krajani in sodelavci. Za svoje aktivnosti je prejel veliko priznanj in pohval, med drugim tudi kipec cestarja - najvišje priznanje podjetja. Leta 1970 je s strani takratnega predsednika Jugoslavije maršala Tita prejel medaljo dela. V svoji vitrini ima tudi bronast grb Občine Cerkvenjak, številna gasilska priznanja in od leta 2020 dalje tudi bronasti grb Društva generala Maistra Cerkvenjak.

[[image_1_article_65888]]

"V krajevni skupnosti sem sodeloval pri gradnji elektrike in vodovoda. Dela smo takrat opravljali ročno in večinoma prostovoljno. Vseskozi sem bil aktivni član prostovoljnega gasilskega društva in član gradbenega odbora za izgradnjo gasilskega doma v Cerkvenjaku. To je bila takrat velika obremenitev gasilcev in krajanov, ki nam je danes vsem v ponos. Skoraj ni bilo akcije oziroma dela, v katerem nisem sodeloval."

Ivan Lorenčič je sedaj pri svojih častitljivih 90 letih častni član Prostovoljnega gasilskega društva Cerkvenjak. Ob koncu se spomni svoje zlate poroke, ki je bila nekaj posebnega. Ni je praznoval le z ženo Marijo, temveč tudi z bratom Alojzom in njegovo ženo Zinko. Da so prihranili stroške, sta se namreč oba para poročila na skupni poroki. "Tudi po tem se vidi,  kako hudo in težko smo živeli."