Občani Gornje Radgone in širšega območja Slovenskih goric še kako dobro poznajo Slavka Lončariča, danes 87-letnega podjetnika in obrtnika v pokoju, ki je s svojim delom pustil neizbrisen pečat kraju in skupnosti. Je častni občan gornjeradgonske občine, gasilec, lovec, ustanovitelj lokalnega turističnega društva, vinski vitez evropskega reda, prejemnik številnih nagrad in priznanj, predvsem pa velik človek, ki je dobesedno iz nič ustvaril izjemno uspešno podjetje, ki je v najboljših časih zaposlovalo do 70 ljudi. Številni njegovi zaposleni so kasneje s pridobljenim znanjem in izkušnjami odprli svoja krovsko-kleparska podjetja in ga še danes izjemno cenijo in spoštujejo. Nikoli se ni bal konkurence, še več, novoustanovljenim podjetjem je celo ponujal delo, ki ga sam ni uspel opraviti. 

Kljub častitljivim letom še vedno vzorno skrbita za posestvo 

Slavka smo obiskali v Lokavcih pri Negovi, kjer z ženo Marijo, za katero vedno pravi, da je bila pri poslih njegova desna roka, sicer pa zvesta življenjska sopotnica, preživljata jesen življenja. Poročena sta že neverjetnih 64 let, še vedno vzorno skrbita za veliko posestvo, kjer je nastalo in se razvijalo izjemno uspešno podjetje Lončarič d.o.o.

Slavko se je rodil 11. maja leta 1937 v Negovi, njegova žena Marija 23. januarja leta 1940 v bližnjem Benediktu. Spoznala sta se v Lenartu, kamor je Marija hodila v službo. Tisti dan, ko sta se prvič srečala, se je Slavko ravno vrnil s služenja vojaškega roka. Ljubezen se je hitro razvila in že tri mesece kasneje, leta 1960, sta poročila in sprva živela v Obratu na Marijinem domu. 

[[image_1_article_65612]]

Marija je bila sprva v Klemosu računovodkinja, Slavko skupinovodja 

Slavku so že nekdaj šle od rok dejavnosti, povezane z obrtjo. Starši so sprva načrtovali, da se bo izučil za kolarja, vendar to zaradi zdravljenja težav s sluhom (naglušnosti) ni bilo mogoče. Najprej se je zaposlil v kmetijski zadrugi v Negovi, po služenju vojaškega roka pa v Ključavničarstvu Lenart, ki se je v naslednjem letu preimenovalo v podjetje Klemos. Tam je kot računovodkinja delala tudi njegova žena. V podjetju se je poleg fizičnega dela tudi usposabljal in pridobil potrebno znanje za poznejše delo. Praktično delo je opravljal na objektu Ljudskega vrta v Mariboru. Vmes je postal vodja skupine in vodil delavce po gradbiščih. "Takrat smo delali po celotni Jugoslaviji, predvsem v Dalmaciji in tudi Črni gori. Najprej sem sestavljal ponudbe za montiranje strelovodnih naprav na industrijske, vojaške in druge objekte, kot je takrat določal zakon. Na osnovi pogodb pa smo nato opravili delo," pojasni Slavko. 

Ko je šel na svoje, je zaposlil skoraj vse sosede

Kmalu zatem je šel na svoje. Spomladi leta 1964 je začel s pavšalno obrtno dejavnostjo, zaposlil nekaj delavcev, po nalogu inšpekcije pa je moral leta 1967 odpreti redno obrt, ki se je imenovala Montaža in vzdrževanje strelovodnih napeljav, leto kasneje je obrtno dejavnost razširil na krovsko-kleparska dela. "Začel sem tako, da sem na večje slovenske firme, med drugim tudi na Opekarno Košaki Maribor, poslal ponudbo za montažo strelovodnih naprav. Podjetja so bila za to hitro zainteresirana, dela je bilo toliko, da ga sam nisem mogel opraviti. Zato sem zaposlil skoraj vse sosede, mlade fante pred ali po služenju vojaškega roka."

[[image_2_article_65612]]

Bil je pobudnik ustanovitve obrtno nabavno-prodajnih zadrug 

To pa je predstavljalo težavo, saj je takratni obrtni zakon dovoljeval samo tri zaposlene. Zato sta z ženo na takratno Občino Gornja Radgona naslovila vlogo še za dodatna dva delavca, kar je občinski odlok dovoljeval ob pogoju, da je sedež obrtne dejavnosti v manj razvitih naseljih, kamor pa Negova takrat spadala. Ker je obrtno dejavnost pridobila tudi Marija, sta lahko zaposlila še dodatnih pet delavcev, nato pa se je cenzus števila zaposlenih na nosilca obrtne dejavnosti povečal iz pet na sedem, kar je pomenilo 14 zaposlenih. Ker tudi s toliko delavci niso sledili potrebam na trgu, so v letu 1972 večji obrtniki ustanovili Obrtno nabavno-prodajno zadrugo Ljutomer, s čimer je nastala večja možnost skupnega nastopanja na trgih ter večja možnost sezonske zaposlenosti. V tistem času je njun sin Srečko postal tretji nosilec obrtnega dovoljenja.

1977 se je Slavko Lončarič povezal z večjimi obrtniki in skupaj so ustanovili drugo obrtno nabavno-prodajno zadrugo pod imenom 14. oktober. Njen sedež je bil v Gornji Radgoni, vanjo pa je bila vključena glavnina obrtnikov, tudi iz občin Ptuj, Maribor, Ormož, Lenart, Čakovec in Varaždin. Slavko je bil pobudnik in prvi predsednik iniciativnega odbora za ustanovitev zadruge. "V tistem času me je ZK Gornja Radgona poklical na zagovor. Dejali so mi, da moramo najprej ustanoviti obrtno združenje, sedaj je to obrtna zbornica. Šele ko smo ustanovili to združenje, je začela teči priprava za pridobitev soglasij za 14. oktober."

V najboljših časih so delali v Avstriji, Rusiji, Nemčiji in v vseh republikah bivše Jugoslavije

Da bi zmanjšali nadurno delo zaposlenih je družina Lončarič že četrtič zaprosila za obrtno dejavnost novega nosilca, to je bila hčerka Tatjana. V naslednjih letih se je cenzus števila zaposlenih spet povečal, zaradi formalnosti pa je družina površino delovnih prostorov, šlo je za okoli 800 kvadratnih metrov, razdelila na posamezne nosilce obrtne dejavnosti. 

Marija je bila v podjetju ves čas zaposlena kot računovodkinja. Hkrati je bila tudi gospodinja. Med drugim je pripravljala hrano za mlade fante, ki so končali osem razredov osnovne šole in bili k Lončaričevim napoteni na usposabljanje. Na njihovem posestvu so tudi stanovali. 

Zadruga je dobro delala vse do leta 1988, ko je bil sprejet novi zakon o obrtništvu in podjetništvu, so se lahko obrtniki odločali za svoja podjetja, imenovana d.o.o ali s.p., večina zadrug je takrat razpadla. "Pri nas smo se odločili za podjetje Lončarič d.o.o., ki je zajemalo naslednje obrtne dejavnosti: krovstvo, kleparstvo, toplotne- in hidroizolacije in montažo strelovodnih naprav. V tistih letih smo imeli ogromno posla, opravljali smo tudi montažo industrijskih objektov s paneli. Delo smo opravljali tudi v Avstriji, Rusiji, Nemčiji in v vseh republikah bivše Jugoslavije. Zaposlenih smo imeli 70 delavcev," nam pove Slavko.

Ob razpadu Jugoslavije se je podjetje znašlo v velikih škripcih 

Prvi večji udarec je podjetje doživelo ob razpadu Jugoslavije, ko so izgubili vso delo v naših nekdanjih republikah, saj se je Slovenija odločila za blokado. Njihovo podjetje je takrat preko pogodbenega partnerja, podjetja Energoinvest iz Sarajeva, opravljalo krovsko-kleparska dela na objektu trgovinsko-poslovnega centra v Moskvi v Rusiji. Zaradi posledice vojnih razmer in gospodarske blokade v letu 1991 podjetju niso poravnali finančnih obveznosti za opravljeno delo v Moskvi. Šlo je za izjemno velik denar. "V tistem času smo imeli v Moskvi 18 ljudi in vso opremo. Zaposlene smo potegnili domov, veliko opreme so nam pokradli. Takrat smo ogromno izgubili, kar nas je drago stalo." Dela so v tistem času opravljali tudi v Novem Sadu, Pančevu, Slavonskem Brodu in drugje po bivši Jugoslaviji.

[[image_5_article_65612]]

Oba sta hudo zbolela

Podjetje se je znašlo v hudih težavah, prisiljeno je bilo v zmanjševanje zaposlenih. Nekaj so jih prijavili na zavodu za zaposlovanje, preostale pa v dveh novih podjetjih, ki so ju ustanovili. "Žena Marija je takrat močno zbolela in se tudi upokojila. Na novo podjetje so se prenesli določeni dolgovi in obveznosti iz predhodnega podjetja. Situacijo smo reševali s srednjeročnimi in dolgoročnimi krediti in s prenesenimi dolgovi pridno delali naprej. Moje načelo je namreč bilo: če znaš dobro delati, se ne boj prihodnosti, " razlaga Slavko, ki je zatem tudi sam zbolel na srcu in prostati. Bil je operiran, zamenjali so mu srčno zaklopko, aorto in veno. Ker je imel dovolj delovne dobe, se je po letu 2000 upokojil in podjetje prepustil hčerki in zetu. 

Ko je Slavko ozdravel in si povrnil moči, se je deloma vrnil v podjetje in še nekaj časa deloval kot prokurist. Kasneje je podjetje opravljalo še krovsko-kleparska dela na gradovih in zvonikih cerkva v Slovenskih goricah in širše.

Domačija v Lokavcih je bila v zelo slabem stanju 

Tri leta po poroki, leta 1963, sta Slavko in Marija kupila domačijo Petkovih v Lokavcih, ki je bila v izjemno slabem stanju. Da je lahko življenje normalno steklo, sta morala najprej popraviti okna in vrata na stari cimprani hiši, obnoviti sta morala tudi porušeno gospodarsko poslopje. Sprva sta v rejo vzela eno kravo, ki je mladi družini, v tistem času sta se namreč rodila sin Srečko in hčerka Tatjana, dajala mleko. Kasneje sta vzrejala še pujske in mlada teleta, Slavko je sam izdelal kmečki voz in priskrbel vso potrebno orodje. Kmalu je ugotovil, da kmetijstvo ne bo donosen posel in se je posvetil obrtni dejavnosti. 

[[image_3_article_65612]]

Tudi vinograd je bil popolnoma zanemarjen, pri trsih so manjkali koli, ki jih je prejšnji stanovalec hiše uporabljal za kurjavo, brajde so bile polomljene. Obnovila sta tudi staro prešo, ki še danes stoji na prvotni lokaciji, sode za spravilo jabolčnika in vina sta si sposodila od sosedov. Slavko se spominja, da sta posebej pridelala hruškov in vinski mošt, ga po prvem pretakanju zmešala in tako je nastalo zelo pitno vino. "Takrat sta do naše domačije prišla dva moška s kolesom in vprašala, če imamo kaj pijače. Postregla sva jima z jabolčnikom in moštom, zmešanim iz zimskih hrušk in rumene šmarnice. Nad vsem sta bila navdušena in kupila celoten pridelek. Pijačo so odpeljali z vprežnimi konji, na vozu so bili leseni konji. To je bil za nas velik uspeh, finančno smo lahko nekoliko lažje shajali."

Posestvo sta dograjevala, v okolici pa sadila vinsko trto in sadno drevje 

To jima je dalo moč in voljo, da sta preorala zemljišče, poraščeno s trnjem, gozdom in praprotjo, in tam zasadila vinsko trto. Šlo je za več kot štiri tisoč trt. Kasneje sta ob obrti na domačiji razvila vinogradništvo. Okoli hiše sta zasadila sadike češenj, orehov in drugega sadja, s čimer se je podoba domačije povsem spremenila. 

Na posestvu v Lokavcih sta Slavko in Marija sočasno z razvojem podjetja gradila vso potrebno infrastrukturo. Najprej sta morala v zaselek pripeljati dovolj močno elektriko in zgraditi transformatorsko postajo, kasneje vodovodno omrežje, ki je bilo pomembno za zagotavljanje požarne varnosti v podjetju. Uredila in asfaltirala sta ne le dovozno cesto do domačije, temveč tudi še kak kilometer ceste pod posestvom.

Prvo delavnico sta uredila v garaži, nato pa na 1700 kvadratnih metrih površine zgradila kar 28 objektov; večjih in manjših. Danes so povečini prazni, v eni od hal je najemnik, ki se ukvarja s strojno obdelavo kovin. 

Staro cimprano hišo sta v celoti obnovila 

Leta 1980 sta v celoti, potem ko sta zgradila novo hišo, obnovila staro cimprano domačijo, ki je stara vsaj 300 let. V njej je avtentično pohištvo iz tistega časa. "Želela sva ohraniti spomin na naše prvo zavetje, na prvo streho."

[[image_4_article_65612]]

V bližini hiše sta zgradila muzej kmečkega orodja, ki je na začetku njune skupne poti zanju predstavljalo preživetje. Med vsemi skrbmi sta našla čas tudi za potovanja. Kot turista sta si ogledala velik delček sveta. 

V času osamosvojitvene vojne so na njunem posestvu pripravljali hrano za pripadnike Teritorialne obrambe v Gornji Radgoni. 

Še vedno veliko postori v sadovnjaku in v kleti 

Ker se Slavko drži načela, da delo krepi človeka, še vedno veliko postori v vinogradu, ki je precej manjši kot v najboljših časih. Veliko dela opravi v sadovnjaku. Drevesa z vso skrbnostjo obrezuje in jih razmnožuje s cepljenjem. V veselje mu je pridelava vina in penine z domačih brajd. Na lokalnih ocenjevanjih za vina še zmeraj prejema najvišja priznanja. Poznan je po svojih odličnih zeliščnih likerjih, Marija pa bo zdravilnih zeliščih. Obiskovalce z največjim veseljem povabi v vinske kleti, na celotnem posestvu so kar štiri, in jim ponudi odlično vino. Še pred leti so se pri njih ustavljali turisti od blizu in daleč. 

Slavko je bil tri mandate predsednik Krajevne skupnosti Negova, deloval je v občinskem svetu Občine Gornja Radgona. Ustanovil je Turistično društvo Negova, bil 25 let predsednik PGD Negova, 20 let podpredsednik GZ Gornja Radgono, 17 let starešina Lovske družine Negova. Je soustanovitelj Društva vinogradnikov Radgonsko-Kapelskih goric Gornja Radgona in še bi lahko naštevali. 

Ob hiši je vzorno urejen vrt, nekoliko vstran raste potomka Stare trte z mariborskega Lenta, ki jo je Slavko zasadil pred 18 leti. Načrtuje, da bo iz njenega predlanskega letnika ustvaril penino, za kar se odloča le malokdo. Slavko in Marija sta še najbolj vesela, ko ju obiščejo njuni trije otroci in štirje vnuki. Pravita, da jima je v jeseni življenja lepo, želita si, da bi tako ostalo še vrsto let. Zdravje jima še služi, Marija še vedno vsa gospodinjska dela opravi sama.

[[image_6_article_65612]]

[[image_7_article_65612]]

Delo je za Slavka vrednota in hkrati odgovornost

Slavko ob koncu našega obiska doda, da delo zanj predstavlja veliko vrednoto, hkrati pa tudi odgovornost: "Delali smo z veliko podjetji, pri čemer smo morali biti previdni, in to predvsem pri plačilni disciplini. Delavcem smo morali namreč vsak mesec zagotavljati osebne dohodke in poravnavati druge obveznosti. Vedno smo jih zagotavljali redne plače, tisti, ki so se pri nas upokojili, imajo zdaj lepe pokojnine." Pravi, da si je vedno prizadeval, da bo vsem v skupnosti boljše, nikoli se ni bal nikogar, njegovo vodilo je bilo, da je potrebno za dobro vseh stakniti glave. Žal pa se vedno najdejo taki, ki Slavku in Mariji zavidajo uspeh in ju ogovarjajo. 

[[image_8_article_65612]]