V Umanoteri opozarjajo, da odvisnost od fosilnih goriv ni zgolj vprašanje podnebja, temveč vse bolj tudi vprašanje socialne varnosti. Slovenija je namreč močno odvisna od uvoza energentov, hrane in drugih ključnih surovin, zaradi česar so gospodinjstva občutljiva na podražitve, motnje v dobavnih verigah in geopolitične krize.
Dogajanje v svetu je po njihovih besedah pokazalo, kako hitro lahko mednarodni pretresi vplivajo na vsakdanje življenje. Ko se zamajejo dobavne poti ali zrastejo cene energentov, posledice hitro občutijo tudi prebivalci. Zato prehod v nizkoogljično družbo po njihovem ni zgolj okoljska nuja, ampak tudi način za večjo odpornost države in večjo stabilnost življenjskih stroškov.
[[image_1_ge_823]]
Avtomobil ostaja nuja za velik del prebivalcev
Posebej izrazita je odvisnost od fosilnih goriv v prometu. Slovenija še vedno temelji predvsem na osebnih avtomobilih z motorji na notranje izgorevanje, pri čemer številni prebivalci zaradi slabše dostopnosti javnega prevoza nimajo veliko alternativ.
V Umanoteri opozarjajo, da je Slovenija med državami Evropske unije z največ avtomobili na prebivalca. Na tisoč prebivalcev jih je med 590 in 600, kar je precej nad evropskim povprečjem. Hkrati gospodinjstva za prevoz namenjajo velik delež svojega razpoložljivega dohodka.
Takšna prometna ureditev pomeni, da so ljudje neposredno izpostavljeni vsakemu večjemu skoku cen goriva. Ob morebitnih prihodnjih energetskih krizah bi se ta ranljivost lahko še povečala. Zato avtorji pozivajo h krepitvi javnega potniškega prometa ter drugih oblik trajnostne mobilnosti, ki bi zmanjšale odvisnost od nafte.
5 stvari, ki bi se ob večji energetski krizi najprej podražile
Če bi prišlo do resnejših motenj v dobavi nafte, plina ali drugih energentov, posledic ne bi občutili le vozniki. Ker so fosilna goriva vpeta v skoraj vse dele gospodarstva, bi se podražitve hitro prenesle tudi v vsakdanje življenje.
- Gorivo za avtomobile: Prvi in najbolj neposreden učinek bi bil višji strošek bencina in dizla. Ker je velik del prebivalcev od avtomobila odvisen za prihod na delo, bi podražitve hitro prizadele gospodinjske proračune.
- Hrana v trgovinah: Dražji transport, višji stroški kmetijske mehanizacije in proizvodnje gnojil bi se prej ali slej odrazili tudi v cenah hrane.
- Ogrevanje in energija za gospodinjstva: Gospodinjstva, ki za ogrevanje uporabljajo kurilno olje, zemeljski plin ali druge energente, bi med prvimi občutila rast stroškov.
- Prevoz blaga in storitve: Dražji prevozi pomenijo višje stroške za podjetja, kar se običajno prenese v cene izdelkov in storitev – od dostave paketov do gradbenih del.
- Kmetijska proizvodnja: Kmetijstvo je še vedno močno odvisno od goriv, strojev in umetnih gnojil. Višji stroški pridelave lahko zmanjšajo konkurenčnost domače hrane in povečajo odvisnost od uvoza.
Strokovnjaki opozarjajo, da energetske krize niso le vprašanje cen goriva. Vplivajo na celotno gospodarstvo, od prehranske varnosti do življenjskih stroškov gospodinjstev, zato postaja zmanjševanje odvisnosti od fosilnih goriv vse bolj tudi vprašanje družbene odpornosti.
[[image_2_ge_823]]
Polne trgovske police ne pomenijo prehranske varnosti
Drugo področje, kjer se po mnenju Umanotere skriva velika ranljivost, je prehranski sistem. Čeprav trgovske police ponujajo obilico izdelkov, velik del hrane, surovin, gnojil in krme prihaja iz tujine.
Industrijska pridelava hrane je močno povezana s fosilnimi gorivi. Ta poganjajo kmetijsko mehanizacijo, uporabljajo se pri proizvodnji umetnih gnojil in omogočajo transport hrane na dolge razdalje. Vsaka motnja na energetskih trgih se zato lahko hitro odrazi tudi v cenah hrane.
Po navedbah Umanotere ima Slovenija dodatno težavo pri zagotavljanju prehranske varnosti. Za dolgoročno samooskrbo bi potrebovali približno 2.500 kvadratnih metrov njivskih in vrtnih površin na prebivalca, na voljo pa jih je le okoli 850 kvadratnih metrov. To pomeni, da imamo po njihovih ocenah približno trikrat premalo površin za zanesljivo prehransko oskrbo.
[[image_3_ge_823]]
Kmetijska zemljišča izginjajo, pridelava hrane pa ostaja omejena
Težavo dodatno poglablja dejstvo, da najboljša kmetijska zemljišča pogosto izgubljajo bitko s pozidavo. Na rodovitnih ravninskih območjih se pojavljajo nove industrijske in poslovne cone, medtem ko je velik del preostalih kmetijskih zemljišč zaradi strmin, nadmorske višine ali slabših tal manj primeren za intenzivno pridelavo hrane.
Po podatkih iz prispevka je kar na 76 odstotkih slovenskih kmetijskih zemljišč pridelava omejena. Hkrati se kar 84 odstotkov kmetijskih površin uporablja za pašo živine in pridelavo krme, medtem ko rastlinske hrane za ljudi pridelamo premalo.
Po oceni Umanotere navidezna prehranska varnost temelji predvsem na uvozu, zaradi česar je sistem občutljiv na mednarodne krize in motnje v oskrbi.
Več lokalne samooskrbe, manj odvisnosti od uvoza
V organizaciji poudarjajo, da zmanjševanje odvisnosti od fosilnih goriv ni zgolj okoljski ukrep, ampak tudi naložba v večjo družbeno odpornost. Več lokalno pridelane hrane, boljša zaščita kmetijskih zemljišč, dostopnejši javni prevoz in manjša poraba energije bi po njihovem mnenju poskrbela za manjšo ranljivost države ob prihodnjih pretresih.
Ključno sporočilo je, da podnebna politika ni ločena od socialne politike. Družba, ki temelji na večji lokalni preskrbi, manjšem uvozu in nižji porabi virov, bo lažje kos tako podnebnim kot gospodarskim izzivom prihodnosti.
Več: Umanotera
