Športni upi

Nika Ajlec Kosič: Tudi konj je športnik

Uredništvo , 17.03.17 ob 19:53

»Pod teboj je živo bitje, ki ima svoj karakter, s katerim se moraš ujeti in mu popolnoma zaupati.«

Nika Ajlec Kosič je deklica, ki ji konji pomenijo vse. Za to ne preseneča, da so vsi načrti ter cilji povezani s temi plemeniti živalmi. Prispevek objavljamo v sodelovanju z uredništvom športnega magazina Športni upi.

Kdaj si začela trenirat Ukvarjam se z jahanjem in sicer s preskakovanjem ovir?

Trenirati sem začela po opravljenem tečaju za jahača. Najprej sem imela konja v najemu, s katerim sem začela tekmovati junija leta 2015. Starše sem nato prepričala, da potrebujem svojega konja. Sam nakup konja je kar zapleten, saj je treba najti konja s katerim se ujameš. Pegasa smo našli v Nemčiji. Ko sem ga videla sem vedela, da je nekaj posebnega. Je žrebec in zato na čase kar razigran, vendar sva ujela. Potrebno pa je bilo kar nekaj časa, da sva si začela zaupati. Ko ga jaham in preskakujeva ovire imam občutek, kot da pazi na mene. Res je neverjeten konj.

Kdo te je navdušil za ta šport?

Prijatelji, katere obiskujemo že odkar se spomnim, imajo posest s konji. Tako sem pri njih prvič sedla na konja že pri štirih letih in se takoj zaljubila v te živali. Za moj enajsti rojstni dan pa sem dobila v dar šolo jahanja in takrat se je občasno jahanje spreobrnilo v šport.

Za kateri klub tekmuješ in kdo je tvoj trener?

Moj klub je KK Karlo na meljskem hribu, kjer me trenira kar lastnik, Miha Kovačič. Prav njemu gre zahvala za moje uspehe. Neverjeten je občutek, ko jahaš in vidiš cel Maribor. Kot bi jahal nad svojim mestom.

Tvoj idol?

Tajda Bosio je izjemna jahačica in svoj ‘hobby’ je spremenila v posel. Njen oče je tudi lastnik konjeniškega centra v Lopati.

 Cilji in pričakovanja za prihodnost?

Moj cilj je, da se začnem s tem športom profesionalno ukvarjati, kasneje pa bi tudi poslovno pot povezala s tem športom. Vsekakor so pričakovanja po letošnjih dosežkih velika, je pa res da naslednjo leto tekmujem v kategoriji mladincev. Sprememba prinese tudi nove jahače, ki imajo več izkušenj, bomo videli.

Tvoji največji dosežki?

Lani sem postala državna prvakinja med mlajšimi mladinci tako ekipno, kot posamično. Državni pokal pa sem končala na tretjem mestu. Sama sem zelo zadovoljna z rezultati, boljše skoraj ne bi moglo biti. V tem športu ni vse odvisno samo od jahača. Pod teboj je živo bitje, ki ima svoj karakter, s katerim se moraš ujeti in mu popolnoma zaupati.

Najbolj posebna tekma?

Vsekakor državno prvenstvo. Že samo tekmovanje je nekaj posebnega, saj traja tri dni, višine ovir pa se dvigujejo.

Kako potekajo treningi, priprave, potovanja?

Treninge s trenerjem imam najmanj trikrat na teden. V celem tednu imava s Pegasom dan počitka, dneve ko ni treninga ga jaham sama. Tudi konj je športnik in kot vsak športnik mora tudi on biti v dobri kondiciji. Treningi so kar naporni, na konju je treba pošteno delati in imeti dosti moči v rokah in nogah. Pomembna je tudi ravna drža ki je zelo pomembna za ravnotežje. Na Meljskem hribu sem vsak dan, če me slučajno ni v Mariboru pa moram nekako zorganizirati, da nekdo poskrbi za konja.

Vsak trening mi vzame približno tri ure časa. Konja je potrebno pred jahanjem pripraviti, očistiti, počesati, nadeti opremo, seveda se moram preobleči in si nadeti opremo tudi sama. Konja in mene nato ogrejem ter pričnem s treningom. Pred pomembnimi tekmami grem trenirati tudi na kakšno drugo jahališče. Letos sem bila mesec dni v Nemčiji pri nekdanjem olimpijcu in si nabirala izkušnje. Vsak dan sem jahala pet do šest konjev in svojega Pegasa, ki je šel z menoj.

V Nemčiji več kot milijon ljudi redno jaha, tako da je tam ta šport bolj razvit in popularen. Preden sem odšla me je bilo strah in načrt je bil da grem za dva tedna, potem pa sem ostala kar cel mesec. Potovanja na tekme po Sloveniji niso nič posebnega, saj pot ne traja več kot dve uri. Na daljših poteh pa je treba delati postanke in poskrbeti za konja.

Kako poteka dan pred tekmo ter sama priprava?

Dan pred tekmo nimam treninga. Pegasa samo malo razjaham in ga razvajam, temeljito počešem, očistim, spletem kakšno kitko, ga božam in se pogovarjam z njim. Pripravit moram tudi vso mojo opremo in opremo za konja ter poskrbeti za hrano.

Brez podpore staršev se najbrž ne bi mogla ukvarjati s tem športom?

Najverjetneje res ne. Me izredno podpirajo in pomagajo. Tudi pri oskrbi konja. Zahvalila bi se tudi podjetjema AJM in Kosič, ki sta moja sponzorja.