Pojasnila Sergeja Jakirovića, trenerja Maribora, (za)kaj je šlo spet vse narobe proti Taboru iz Sežane: »Ko si ne morete podati dva, trikrat naprej, potem ne morete iskati več.« Je naslov za vijoličaste že izgubljen? »Lahko se tega bojimo, da. Gledati moramo nase, ampak če takih tekem ne dobivamo, potem nima smisla sanjati o naslovu.«

Teoretične možnosti so sicer še. Ampak še teorija je bila vse bolj krhka in vse bolj zapletena enačba s preveč spremenljivkami. In le to. Enačba. Vse težje rešljiva v realnosti. Z vsakim golom, ki ga ni prejemal le Maribor v Sežani (4:1), temveč ki jih je nato Ante Vukušić zabijal Rudarju, ki ga je Olimpija povozila (5:0). Sedem debelih točk ima Olimpija prednosti pred Mariborom. Tri več od vijoličastih ima še Celje. Da, grofje so zdaj bližje naslovu. Če že.

Do konca sezone so ostale le še štiri tekme. Olimpiji bi moralo spodleteti kar trikrat. Po možnosti ne proti Celju. Ki mora pasti v Ljudskem vrtu v nedeljo. Preveč če-jev, ki-jev in pogojnikov. Sploh po taki tekmi, kakršna se je Mariboru ponovila v Sežani. Ne zgodila. Ponovila. To ni bil le slab dan. To je bil boleč deja vu. Podpis sezone. Čeprav je Sergej Jakirović vse bolj govoril prav o tem. Da to ni bil mariborski dan. Trener Maribora je odgovarjal na vprašanja različnih novinarjev po tekmi v Sežani (zlasti Ekipe), ko je sonce zahajalo in ko so začele resno zahajati možnosti za šestnajsti naslov Maribora.

O tem, če je preveč zarotiral moštvo.

Ne, ni bilo preveč rotacij, ker je bila po Muri velika ‘energijska potrošnja’. Zanimivo je, da nismo uspeli priti v ritem, ki smo ga želeli, niti s tistimi, ki so vstopili v igro. Ko si ne morete podati dva, trikrat naprej, potem ne morete iskati več.

O tem, zakaj je začel Marcos Tavares in ne Luka Zahović.

Poskušali smo s Tavaresom zadržati žogo višje in se bolje premikati v medprostoru, da bi prihajali na povratno žogo z našimi vezisti. V prvem polčasu je to še šlo, ampak nismo imeli dobrega strela.

O tem, zakaj je (nevidni) Rudi Požeg Vancaš tokrat igral višje.

Želeli smo ga osvoboditi obrambnih nalog, zato je začel na ‘desetki’. Izpadlo pa je, kakor je.

O tem, kako je Felipe Santos izkoristil mesto v prvi postavi.

Izpadlo je, da je bil zelo impresioniran. Deluje, da je boljše, če vstopi s klopi. To priložnost si je zaslužil, ni je izkoristil, kot bi jo moral, ga pa ne bom okrivil za poraz, ker so vsi igralci pokazali premalo.

O tem, zakaj sploh ni bilo v kadru Gregorja Bajdeta.

Imel je določene probleme s poškodbo, nič večjega, ampak ocenili smo, da je bolje, če ne igra.

O tem, če so igralci v glavah že imeli nedeljsko tekmo s Celjem.

Morali bi vprašati njih, toda ne verjamem, da so veliko mislili na Celje. Izpadlo je, kakor je.

O tem, če je bilo spet »krivo« majhno igrišče.

Pa saj je naše pomožno igrišče v Ljudskem vrtu enakih dimenzij. Ni razlog v tem. Vedno se moraš prilagoditi.

O tem, če je (ne)mogoče obrniti tekmo po 3:1 ob polčasu.

Upal sem. Kajti kot pravijo: v športu in življenju obstaja drugi polčas in bil sem prepričan, da jih bomo ujeli, če bomo zabili gol do 60. minute. Ampak mi smo ga za 4:1 dobili iz prve daljše žoge. Ni mi jasno, kako je človek ostal čisto sam.

O tem, če se je dalo obrniti tudi po 4:1.

O ne, to pa ne gre, kakor v boksu.

O tem, zakaj je Maribor dvakrat v Sežani letos prejel kar štiri gole.

Mislim, da sta si obe tekmi precej podobni, da smo imeli par situacij, ko bi lahko celo povedli, vmes izenačili, ampak vsako neumnost, ki smo jo naredili, so oni izkoristili. Kar ne zmanjšuje njihove kvalitete. Saj sem bral, da tukaj že dolgo, dolgo nismo zmagali. Očitno je Tabor ekipa, ki Mariboru ne leži.

O tem, zakaj je Špira Peričića zamenjal šele po četrtem prejetem golu.

Priložnost smo dali Luki Koblarju, da bi vnesel svežino in preprečili, da ne bi dobili še petega zadetka.

O tem, da se Peričiću ponavlja, da mu igralci pritečejo izza hrbta.

Stvar komunikacije. Mislim, da je Peričić proti Muri zelo dobro igral, dobil veliko dvobojev, danes pa padec koncentracije, utrujenost, nikdar ne bomo zares vedeli, kaj je bilo. Zelo dobro je začel tekmo in tudi zabil. Ampak ne morete v isti minuti dati in prejeti zadetek: namesto da bi nas vodstvo dvignilo, smo postali še bolj živčni.

O tem, če ga je presenetilo, da je Rodrigue Bongongui igral, ki bi naj že konec junija odigral zadnjo tekmo za Tabor.

Ne, ni me prenesetilo, vedeli smo za to informacijo. Meje so zaprte, legitimen član Tabora je še v tej sezoni. Ni pomembno, kdo je igral pri njih, pomembno je, da mi nismo bili na nivoju.

O tem, če so vijoličasti prehitro po koroni prišli v najboljšo formo.

V principu smo se dvigovali, najboljšo kompletno tekmo smo odigrali po derbiju. Me pa čudi, da smo danes tako padli v vseh segmentih, glede nato, da smo v prejšnjem krogu zmagali.

O tem, kaj je rekel po porazu v slačilnici.

Nič, glavo gor, take stvari se dogajajo, to je šport.

O tem, da so začeli nekateri težkokategorniki, denimo Amir Dervišević, ki jim vročina očitno ni ustrezala.

Dervišević je dokazal, da si zasluži priložnost, ne moremo ga kriviti za karkoli. Bil je slab dan, vsi smo bili pod nivojem, vsi smo bili slabi v vseh segmentih.

O tem, če je naslov izgubljen.

Lahko se tega bojimo, da. Gledati moramo nase, ampak če takih tekem ne dobivamo, potem nima smisla sanjati o naslovu.

O tem, če bo tekma s Celjem zdaj še težja.

Bo, še težja bo, ampak lahko pokažemo, da je bil to le slab dan. So moštvena ekipa, ne bomo igrali ‘flasterja’ na njihovih najboljših, ti časi so mimo.

 

V troboju številke večinoma ne govorijo v prid Mariboru.

Če se je že risal troboj, je imel Maribor sicer najboljši medsebojni izplen, v kolikor bi moštva bila poravnana (Maribor sicer igra še s Celjem, ta pa z Olimpijo). Ampak za to gre. Niso poravnana. Ne samo po točkah, ki pač največ štejejo. Že res, da je Celje imelo tri remije več, a je tudi izgubilo eno tekmo manj. Maribor je v tem troboju zabil najmanj, 56 golov v tej sezoni (Olimpija doslej 69 in Celje 66), prejel je sicer tri manj od Olimpije, ampak ima posledično tudi najslabšo razliko v zadetkih. V Ljudskem vrtu je zbral štiri točke manj kot Celjani na svojem Stadionu Z’Dežele. Na gostovanjih je daleč za Olimpijo, ki je zbrala kar devet točk več. Toliko o tistem, da Maribor lažje igra v gosteh. In če vzamemo samo lestvico strelcev: Ante Vukušić je že pri 26. golih za Olimpijo, Dario Vizinger je za Celje zabil 21 golov, Mitja Lotrič jih je dodal še 18 (oba sta še prvi in drugi asistent lige). Najboljši strelec Maribora? Rok Kronaveter. Število golov? 12.