Sergej Jakirović po porazu Maribora s Coleraine FC ne razmišlja o odstopu: »Lahko pišete o sramoti, ampak življenje se ne ustavi.«

Zelo kmalu, pravzaprav takoj je na novinarski konferenci v Ljudskem vrtu po izpadu Maribora iz kvalifikacij za ligo Evropa po enajstmetrovkah proti Coleraine FC priletela beseda na s. »Kaj pomeni sramota?« se je na novinarsko iztočnico, ki je ocenila, da je šlo v sredo pozno zvečer za sramoten izpad Maribora, obregnil tudi sam Sergej Jakirović, trener vijoličatih. »To je nogomet, nepredvidljiva igra, ki je ravno zato najboljša igra na svetu. Lahko vi pišete o sramoti, ampak življenje se ne ustavi, povlečeš nauke iz svojih napak in potem bomo videli, kaj bo.«

 Bo to morda tudi njegov odstop? »Ne, prišel sem maksimalno in pošteno delati, posvečen sem svojemu delu, prišel sem v klub, ki ima svoje cilje. Da, tudi v Evropi, ki so se sedaj spremenili. Nisem še govoril z Oliverjem (Bogatinov, športni direktor, op. a.), na klopi sva nocoj sedela in sodelovala, takrat je bilo vse normalno. Vse ostalo je najbrž vprašanje zanj.«

Da bi pa morda sam odšel po takem porazu? »Zakaj? Ne,« je bil sila kratek 43-letni Jakirović. Zanj, ki še čaka na prvo trenersko lovorika, je to bila prva evropska tekma v vlogi trenerja. Tekma, ki je ne bo pozabil. Ne on, ne Ljudski vrt.

Zadnji takšen tekmec? Sant Julia iz Andore

Vse od Sant Julie iz Andore leta 2006, ko so vijoličasti krenili po lovoriko v pokalu Intertoto, ni Maribor imel nasproti tako nizko rangirane ekipe. »To bo največji dosežek v karieri vseh nas, najbrž pa tudi kluba,« je poudaril trener Oran Kearney in spomnil, da je Coleraine FC pred sedemnajstimi leti edinkrat zares napredoval. Proti, da, Sant Julii iz Andore. Saj so premagali so sanmarinsko La Fioirito (1:0) v predkrogu letošnjih kvalifikacij. Toda skalp vijoličastih? Kričali niso le igralci in štab. Na klop je trener s seboj vzel desetletnega sina, ki te noči nikdar ne bo pozabil.

Člani uprave so kričali, kot da bi bili v pubu, nihče iz mariborske strani jim na VIP tribuni med tekmo ni pariral. Le viole so s petardami po izenačujočem golu Rudija Požega Vancaša zbobnale s pirotehniko. Kako ne bi gostje rohneli, če pa so – amaterji. In tak klub, kjer, kot bo šlo v anale, njihov igralec ni prišel na tekmo, ker mora v službo, je izločil Maribor. Zanje zgodovinski dan. Za Maribor pa po svoje tudi. Sramotno zgodovinski?

Jakirović priznal napake, a jih ni naštel

Sergej Jakirović je dolgo umirjeno spremljal tekmo. Kakor, da gre vse po planu, čeprav je že v prvem polčasu vedel, da škripa. Ko je prišel v Maribor, je analiziral, da če ne gre v napadu, Maribor ponavadi prejme gol. Ne več le ponavadi. Vedno. Tako kot na vsaki pripravljalni tekmi tudi tokrat.

Odbitek, na katerega je očitno zaman opozarjal branilec Nemanja Mitrović. Ko je nato Amir Dervišević v podaljšku, do katerega je Maribor prilezel z izenačujočim golom, nabil žogo iz enajstmetrovke v prečko, se je Jakirović dokončno zavedal, da to ni običajna tekma. Da je to evropska tekma. Da je Maribor ne le favorit. Da je to tekma, ki omogoča ali pa zaključuje kariere. Ampak na novinarski konferenci je deloval, da je poraz pospremil povsem razumsko. Kakor da je, kot je rekel pred obračunom, to pač še ena tekma. Ne. Ni. Ne v Mariboru.

Priznal je, da je na svoji prvi evropski tekmi v vlogi trenerja naredil nekaj napak. Ni pa razkril, katere so te zares bile, namigoval je na potrebne zamenjave, s katerimi je popravljal, ne pa odpravil, kaj šele nagradil igro Maribora. V Evropi so pač spet na voljo le tri zamenjave in če se ne obnese s prvo postavo… Potem ne gre. Zgodilo se je, kot se mu je proti Olimpiji in Celju v nadaljevanju lanske sezone. Ko bi res moral, njegov Maribor zataji. Ko gre ena stvar narobe, gredo kmalu vse. Problem na enem koncu postane katastrofa na drugem. Vse to je dobro analiziral, ko je preučeval Maribor, kakršnega je gradil Darko Milanič. Zdaj, ko je nastopil prvo polno sezono, več prostora, še bolj pa časa za uvajanje ni. To je Maribor. Klub, ki ima pač evropska pričakovanja, ker nudi evropske standarde. In ne več obratno.

Kdo se je/ni javil za enajstmetrovko?
Jakirović je povedal, da je vprašal, kdo se počuti dovolj močno in sposobno, da izvaja enajstmetrovko: »Samo Amir Dervišević se je javil sam.«

Precej več moškosti in tveganja

Pravi, da bo zdaj prespal in skušal najti več rešitev. »Sem kritičen do sebe, za analizo bo čas, ko to prespim. Precej več moškosti in prevzemanja tveganja moramo pokazati. Menim, da če igraš za Maribor, moraš imeti zanj kvaliteto.« Večino tega je že povedal. In vse to drži. Dobro analizira moštvo, v marsičem se gre z njim strinjati, toda potez, ki bi bile uspešne, pogosto ne potegne. Še manj jih pojasni.

Ravno obratno. Bolj kot to, da je opozarjal, kako lahko v tem formatu izpadejo tudi favoriti, je bilo ključno vprašanje, zakaj se je odločil za takšno enajsterico in taktiko. Če je Aljoša Matko na pripravah pokazal več kot dovolj, v sredo pa zatajil pri treh priložnostih, je bil Martin Kramarič le mestoma izstopajoč. Oba, ki sta se vrnila s posoje pri Bravu, je nato kmalu zamenjal, oba prepozno, tik pred prejetim golom.

»Lahko bi zamenjali tudi prej, vse bi pa bilo drugače, če bi Amir Dervišević tam zabil enajstmetrovko. To je bila tekma, v kateri smo imeli vse pod nadzorom in dominacijo, a je to bila dominacija, ki je bila morda jalova, saj v prvem polčasu nismo mogli biti zadovoljni s tem, kaj smo počeli v zaključni tretjini. Morali bi več streljati in biti nevarnejši. Ob polčasu smo analizirali stanje, krenili naprej, priznati moram, da je to bila bolj ‘zeznuta’ igra. Če bi Amir zabil iz enajstmetrovke, bi bilo drugače, žal smo razočarani, izpadli smo in jutri moramo pogledati naprej.«

Jug vedel dva dni prej, da bo branil

Povrhu so Jakirovićevi odgovori pogosto bolj previdno oviti kakor zviti. Tako je ob koncu priprav menjaval razloge, zakaj v kadru ni Jana Repasa, saj je najprej govoril o poškodbi, a ni znal zares povedati, kdaj se bo vrnil, prav tako pa je povedal, da sta Kenan Pirić in Luka Zahović še člana Maribora, nato pa sta oba s ponudbami za prestop v tujino sedela na tribuni. Kdaj je torej Ažbe Jug, ki je več sedel kot branil pred povratkom v Maribor, vedel, da bo začel tekmo, kdaj Mešanović, da bo začel v napadu? »Jug je vedel pred dvema dnevoma, da bo branil, ko je prišla ponudba za Kenana Pirića. Rekel sem, da bo igralo tistih osemnajst, ki bo najbolj motiviranih.«

Ponudbe ne bi smele biti nujno razlog za motivacijski problem, ko gre za tako pomembne tekme, kakršne so evropske. Četudi je Oliver Bogatinov pokazal precej aktivnega razumevanja, ko gre za prihodke od prodaj igralcev, je denar Uefe v Ljudskem vrtu vse bolj krvavo nujen, glede nato da klub navkljub znižanju plač še vedno deluje na visokih finančnih obratih.

Tudi on ne bo »joko za Evropo«

Godilo mu pa je, da so viole, ki so prišle ob jugozahodni del stadiona, kjer potekajo dela na zahodni tribuni, spremljati enajstmetrovke, po tekmi skandirale, kako »ne bom joko’ za Evropo«.

Sam pravi, da Maribor ne potrebuje trening igralcev, temveč take, ki bodo trening formo prenesli na igrišče. In zakaj je ne? Požeg Vancaš je sicer zabil izenačujoč zadetek, dal ponosno prst na usta, nato pa edini zastreljal enajstmetrovko. Vsakemu se lahko zgodi.

Ampak zakaj se vse to ne samo dogaja, temveč tudi ponavlja Mariboru in pogosto igralcem, od katerih se, tudi zavoljo finančnih vložkov, pričakuje največ? »Lahko je to psihološke narave, mi temu pravimo Parkins(on), da se treseš, kadar dobiš žogo. Nič mi ne pomeni, če si dober na treningu, pa na tekmi ne pokažeš.« Težava za Jakirovića je, da ko gre za tekme, ki so ločile Maribor od ostale slovenske konkurence, zanj velja podobno.