Oliver Bogatinov išče že drugega trenerja v pol leta. Glavna želja: Slaviša Stojanović, nekdanji selektor Slovenije in Latvije, ki je osvojil državna naslova z Domžalami ter Crveno zvezdo. Kaj se lahko novi trener nauči iz napak Sergeja Jakirovića?

FOTO: Maribor24.si

Sergej Jakirović je torej že bivši. Četudi bo danes vijoličaste od 20.15 v Domžalah vodil dolgoletni pomočnik Saša Gajser, ne bo on tisti, na katerem bo glavni pritisk. Ne. Zdaj je znova najbolj na udaru športni direktor Oliver Bogatinov. Drugega trenerja v manj kot pol leta išče. Znova se omenja ime Igorja Jovičevića, nekdanjega trenerja Celja, kjer so se precej trdo razšli, in Dinama, kjer je bil letos manj kot tri mesece. Jovičević naj bi bil aprila po naših informacijah prva želja novega športnega direktorja vijoličastih. Toda zdaj se po naših informacijah v Ljudskem vrtu najbolj dela na tem, da bi bil trener domači strokovnjak. Prva želja med temi naj bi bil po naših informacijah Slaviša Stojanović, nekdanji selektor Slovenije in Latvije, ki je dvakrat osvojil državno prvenstvo z Domžalami pri nas in enkrat s Crveno zvezdo v Srbiji.

Rožman je Bogatinovu odprl oči

Bolj malo pomaga zdaj novemu športnemu direktorju Maribora, da je imel enega bolj uspešnih prestopnih rokov. Kajti veliko primernih in povrhu prostih domačih kandidatov veliko ni, potem ko je Bogatinov lahko že pri Simonu Rožmanu spoznal, da trener Rijeke ne bo odšel in čez noč sedel na klop Maribora, ki je lani ostal brez lovorike in nato v četrtek ekspresno končal evropsko pot proti amaterjem iz Severne Irske.

»Naša evropska pot se je (pre)hitro zaključila, kar se bo zelo poznalo pri klubskem proračunu in ugledu,« je za spletno stran kluba povedal Bogatinov, ki je v klub prišel lansko poletje kot novi strokovni vodja nogometne šole. »Tudi igralci nosijo svoj del odgovornosti pri tem rezultatu in tej odločitvi. Moja odgovornost je, da ukrepam v takšnih trenutkih. Nov trener bo znan v najkrajšem možnem času.«

Toda časa veliko ni

Za razliko od imenovanja konec marca, ko je imel mesec dni časa, da je izbral novega trenerja, je zdaj tudi časa relativno malo. Še najbolj mu gre na roko, da po današnji tekmi sledi reprezentančni premor zaradi lige narodov. Toda obenem so zapravljene priprave, na katerih se je Jakirović pošteno uštel, ko ni zares imel prave generalke in je še Aleks Pihler, sicer med tišjimi v kadru, povedal, da je bilo nenavadno, ker niti igralci niso vedeli, kdo naj bi bil v prvi postavi.

Maribor bolj kot trenerja, ki bo ponavljal, kako moštvo dobro in veliko napada in ima še več nesreče in smole, potem pa na drugi strani iz vsake napake prejme gol, potrebuje zdaj stratega, ki bo povedal, kako bo v bodoče in kako teh golov ne bo več prejemal in zapravljal ugleda. Potrebuje trenerja z renomejem in uspehi, kar šteje skoraj kot pogoj za klub, kot je Maribor. Uspehi se pa merijo z lovorikami.

Šušak edini zares uspel

Novega trenerja, kdorkoli že bo, čaka slačilnica, za katero vlada občutek, da sama čaka na nekoga, ki bo prevzel ne le odgovornost, temveč zagnal oziroma resetiral igro. In čaka ga zaenkrat še vedno (pre)širok kader, v katerem med nosilci igre in tistimi, ki imajo najvišje plače, ni nujno vedno enačaja.

Oliver Bogatinov je v Ljudskem vrtu počasi že dovolj dolgo, da pozna njegovo zgodovino. In ta pravi, da se je zares med tujci izšlo le Ivu Šušaku, ko je v sezoni 2000/01 v zadnjem krogu za Bežigradom uspel ubraniti naslov. Šušak je prišel v Maribor z referenco selektorja mlade hrvaške reprezentance, nato pa v Gruziji z Dinamom Tbilisi osvojil naslov ter za kratek čas prevzel tudi gruzijsko reprezentanco. Imel je dovolj karizme, samozavesti, predrznosti in besede.

Po drugi strani se ne Anteju Čačiću ne Krunoslavu Jurčiću, ki ju je z referencami iz Dinama pripeljal Zlatko Zahović, ni izšlo. Oba sta (pre)hitro odšla iz Maribora, oba pošteno razočarana, ker sta od zunaj očitno klub razumela precej drugače. Čačiću je uspelo, da so se vijoličasti uvrstili prek play-offa za ligo prvakov v ligo Evropa, vendar to ni bilo dovolj, Jurčić je marsikoga navdušil, toda ni sledil sistemskemu delu, kakor ga je poosebljal Zahović. V ligo prvakov se je Maribor uvrstil z Bojanom Prašnikarjem (1999), Antejem Šimundžo (2014) in Darkom Milaničem (2017) na klopi. Državni naslov je poleg omenjene trojice in Šušaka osvojil le še Matjaž Kek, aktualni selektor slovenske reprezentance, ki je zavrnil že Dinamo z besedami, da bo spoštoval pogodbo, ki jo je podpisal z Nogometno zvezo Slovenije.

Nauki za novega trenerja

Kdorkoli bo torej že prišel, bo opravil vsaj domačo nalogo, če se bo iz kratke epizode Jakirovića nekaj naučil. Najprej, NK Maribor ima še vedno strukturo, v kateri je nad trenerjem v prvi vrsti športni direktor. Četudi Bogatinov (ne)zavedno tekmuje z Zlatkom Zahovićem, je športni direktor še vedno tisti, katerega beseda šteje, ko se podpiše pogodba in kadar se ta razdre.

Bogatinov in Jakirović se po naših informacijah že kmalu naj ne bi strinjala glede kadra in tega, kaj z njim početi. Nikoli ni zares počilo, toda Jakirović je precenil svoj status, misleč, da se v Mariboru po Zahoviću lahko dela na daljši rok ne glede na rezultat. Ker ni bilo navijačev na tekmah, Jakirović nikoli niti ni zares občutil pravega pritiska Ljudskega vrta. Ta bi najbrž prišel že s tem, da je Maribor na trinajstih tekmah prejel kar 19 golov, Jakiroviću pa nato niti na pripravah ni uspelo, da moštvo proti denimo Beltincem, Muri in Gorici ne bi ohranilo mreže nedotaknjene, kot mu tudi v prvenstvu ni uspelo povezati dveh tekem, ne da bi prejeli gol. Razlaga, da »smo imeli dve slabi minuti«, ni držala, rešitev pa zagotovo ni bilo Jakirovićevo ponujanje, da »bi sam šel pomagat v obrambo, če bi le le lahko.«

NK Maribor ni HNK Gorica

Sergej Jakirović namreč ni imel privilegija, ki si jih je z rezultati priboril Darko Milanič. Njemu niti porazi z Olimpijo, ki so prestavili slavje naslova, gladki poraz na derbiju v finalu pokala ali celo izpad v pokalu proti drugoligašu Kopru dolgo niso prišli do živega. Maribor namreč zdaj dobre rezultate krvavo potrebuje, saj se samo tako rodi zmagovalna miselnost, ki nato vžge v Evropi. Obraz potolčenega Marcosa Tavaresa je povedal vse.

Manj je Tavares povedal, več je sporočal. Tako kot na novinarska vprašanja očitno tudi ni znal igralcem prenesti svoje vizije, s katero je očaral hrvaško stroko. Toda eno je HNK Gorica, prej drugoligaš, in borba za sredino hrvaške lestvice z mislijo na Evropo, drugo pa NK Maribor. Jakirović je to ponavljal, nikoli pa zares sprejel ali razumel.

Kalvarija in Poštna nista pomagali

Darko Milanič je bil v mestu komaj kdaj, ob zadnji uvrstitvi v ligi prvakov, njegovi prvi in doslej edini, je celo povedal, da že dolgo ni šel po mestu, ko smo ga tisto noč srečali na Glavnem trgu. Na drugi strani je Jakirović redno hodil na Kalvarijo in dan pred tekmo dolgo zvečer sedel v Poštni ulici, se sprehajal po mestu in skušal dati vtis, da se bi rad zlil z okolico. Toda kaj, ko ob porazih, resda zgolj štirih, ni zares znal našteti razlogov, zakaj se mu ni izšlo. Še več, ni dajal občutka, da bo to popravil, kar se je videlo proti Coleraine FC, ko je šele po zastreljani enajstmetrovki Amirja Derviševića v podaljšku spoznal, da je vrag odnesel šalo. In še večja težava je postala, ko je verjel, da je Maribor izpadel (tudi) zato, ker je Dervišević zadel prečko. Ne. To ni bil razlog.

In vse to bo za novega trenerja, kdorkoli že bo, skoraj nujno, da spozna. Čim prej, tem bolje. Maribor je, kot se kaže v kadru, delno pa tudi pri trenerjih, stopnička do česa večjega in boljšega. Če se ga jemlje kot končno stopnjo in, še slabše, nagrado, se ne izide. To zdaj, ampak prepozno ve Jakirović, to pa naj bi, kakor je v četrtek upal kapetan Marcos Tavares, spoznavali tudi igralci, ki so prišli po najboljših časih. Že Jan Mlakar, ki se je (začasno) vrnil po zgolj dobrem letu dni, lahko spoznava, da je prišel v že precej drugačen klub.

Brez remija, brez gledalcev
Sergej Jakirović bo šel v zgodovino trenerjev Maribora najprej kot trener, ki ni niti enkrat remiziral z moštvom vijoličastih. Ter kot edini trener, ki ga navijači niso mogli videti v živo v Ljudskem vrtu, saj je bil stadion zaradi omejitev vselej brez gledalcev. Še najbližje so prišle viole, potem ko so obiskale zadnjo tekmo minule sezone za ograjo v Kidričevem ter ob izvajanju enajstmetrovk proti Coleraine FC, ko so se pojavile na gradbišču Ljudskega vrta.