Mitja Križan. Če ste pomislili, da vam je nogometni priimek v Mariboru znan, vas občutek ne vara. Njegov oče Aleš Križan je še vedno na tretjem mestu po številu nastopov za vijoličaste. In predvsem prvi Slovenec, ki je zaigral v angleški premier ligi. Za Barnsley. Če je bil oče slok, bister in zanesljiv branilec, je 23-letni sin napadalec. Visok napadalec. Stoštiriindevetdeset centimetrov visok napadalec. Začel je resda v Mariboru, ampak se v Ljudskem vrtu ni uspel prebiti. Zato je brcal pri Železničarju, za Pobrežje in Malečnik. Ter šele v Aluminiju našel pravo sredino.
V Celju je dočakal prvo ligo, toda pri Bravu je zares opozoril nase. Dokaz, kaj zmore vztrajnost. Pa naj bo v drugi ali prvi ligi. In odšel. V Belgijo k drugoligašu Lommel SK. Kot oče je tudi sam izkusil zahtevnost tujine, po letu in pol pa se zdaj vrača v Bravo. Pri 23. letih pripravljen na najboljšo sezono kariere.
Dobro začel, a ni bilo dovolj
»Da, za pol sezone grem na posojo nazaj v Bravo,« nam je potrdil v pogovoru. Razlog je očiten in pričakovan. Ni prvi, ki si je na tujem obetal več minut. Ampak saj do zdaj je Križan že vajen trenerskih in tudi lastniških menjav.
»Če bi vedel, da bo taka situacija in da ne bom več igral, bi najbrž šel na posojo že poleti. Najprej sem še igral, dal sem takoj podajo za gol, to ponavljal, tudi zabil in verjel, da bo trener računal name – ampak City Football Group (v lasti ima Manchester City, Lommel SK je postal deveti klub, ki so ga kupili kot del portfelja, op. a.) ima takšno moč in svoje igralce… Saj po eni strani je logično, da igrajo, so njihovi igralci, plačujejo jih. Ker nisem več dobil priložnosti, sem se odločil, da poiščem najbolj primerno sredino zame.«
Pa mu je v belgijski drugi ligi, kjer se je med drugim dokazoval trener Luka Elsner v Union Saint-Gilloise, kjer še vedno igra Nik Lorbek, sprva šlo dobro. V 22 nastopih je prispeval kar štiri podaje in še sam zabil en gol.
Pa mu je v belgijski drugi ligi, kjer se je med drugim dokazoval trener Luka Elsner v Union Saint-Gilloise, kjer še vedno igra Nik Lorbek, sprva šlo dobro. V 22 nastopih je prispeval kar štiri podaje in še sam zabil en gol. Kakšen je bil zanj preskok iz slovenske prve v belgijsko drugo ligo? »Najprej sem potreboval nekaj časa, da sem se navadil na težje, nekoliko bolj intenzivne treninge. Bolj fizična liga, več teka, ni toliko taktike, močnejši dueli so, ni pa spet tako velike razlike.«
V Mariboru ni bil dovolj dober
Križan je začel pri Železničarju. »Kot vsi kolegi,« se spominja na svoje začetke iz sredine 2000-ih na Taboru. NK Maribor je resda vedno imel privlačno ime, ampak pri Železničarju je dobil priložnost, da je takrat vijoličaste v medsebojnih obračunih tudi premagoval. »Igral sem tudi že za starejše, dobro napredoval, zato sem nato šel v Maribor, kjer sem se takoj dokazal na prvi tekmi pri U-13 in konstantno igral eno leto.« Nato je spet odšel. Ni prepričal Ljudskega vrta. Najprej vmes na Pobrežje, kjer se je moral prav tako dokazovati, zatem je zavil tudi v Malečnik. Tudi tam se niso odločili zanj. Pa ni obupal: »Nov izziv sem našel v Aluminiju.«
Kako je Mariborčanu, ko obrede vsa igrišča, pa se ne dokaže v vijoličastem? »Seveda je želja igrati za Maribor, ker si domačin, ampak vedel sem, da imam kvaliteto, toda moral sem najti nov izziv, da igram v nekem spodobnem klubu tudi prvo ligo. Poskusiš se dokazati in najti svojo pot, kar ni lahko. Ampak kar se mora, se mora. Zame je bilo to najboljše, se mi zdi.«
Najpomembnejša odločitev v karieri
In vse to, potem ko je oče toliko dal skozi in redno igral tudi za člansko reprezentanco, za katero je zbral 25 nastopov. Je bil priimek Križan pritisk ali spodbuda? »Vedno me je oče podpiral, ampak ni hotel, da bi karkoli urejal preko vez, ker si na koncu vedno odvisen sam od sebe. Pomagal mi je tako, da me je vozil na treninge v Kidričevo, vedno je bila tako neka podpora.«
Sta se veliko pogovarjala o igri, taktiki, pristopu? »Da bi se veliko o tem pogovarjala, to ravno ne.« Celo pri Aluminiju sprva ni veliko igral, zato je igral v MNZ ligi, kar mu je pa pomagalo, da je pridobil na samozavesti in postal nato v kadetski ligi tudi prvi strelec »šumarov«. Za mladinsko ekipo Aluminija je nato na 54 ligaških tekmah zabil 36 golov.
Za mladinsko ekipo Aluminija je nato na 54 ligaških tekmah zabil 36 golov.
Nato je prišel ključni trenutek: kako iz mladinskega nogometa prestopiti v članskega. »Še vedno se mi zdi, da je to najbolj pomembna odločitev, ki jo narediš v karieri,« pravi zdaj, ko se ozre pet let nazaj. Interes je bil, največ so ga pokazali v Celju. »Ko prideš v prvo ligo, imaš ob sebi igralce, ki so precej starejši od tebe, nekateri so igrali v Evropi. Potrebuješ kar nekaj časa, da se navadiš.« Še posebej, če si star 19 let, ko debitiraš v prvi ligi. V Celju se ni naigral, le 14 nastopov, 342 minut, a je zabil tudi dva gola v pokalu.
Drava, Fužinar, Bravo
Predvsem pa je že takrat spoznal, da potrebuje(š) trenerja, ki verjame v igralce. Kar je spoznaval, ko je po vmesni posoji v ptujsko Dravo nato v drugi ligi pri Fužinarju nabiral minute in iz prve roke lahko spoznal projekt ljubljanskega Brava. »Ko sem slišal, da je Bravo zainteresiran, sem vedel, da imajo najbolj kvalitetno ekipo v drugi ligi, pa sem vedel, da še nimajo nujnega cilja uvrstitve v prvo ligo. Predstavili so mi projekt, ki mi je bil všeč. Mlad trener, vse okej, ujeli smo se, dobro sem igral in postali smo nato tudi prvaki,« je pohvalil delo trenerja Dejana Grabića, ki zna z mladimi. To najboljše ve denimo Aljoša Matko, ki se je kalil prav pri Bravu.
Ko sem slišal, da je Bravo zainteresiran, sem vedel, da imajo najbolj kvalitetno ekipo v drugi ligi, pa sem vedel, da še nimajo nujnega cilja uvrstitve v prvo ligo. Predstavili so mi projekt, ki mi je bil všeč. Mlad trener, vse okej, ujeli smo se, dobro sem igral in postali smo nato tudi prvaki.
Pri Bravu je nato dočakal še prvo ligo in že po osmih tekmah, kjer je Celju zabil zelo lep gol, odšel v Lommel, ki je s ponudbo prepričal vodstvo ljubljanskega kluba. Podpisal je triletno pogodbo, kmalu opozoril nase, redno začenjal tekme, nato pa večji del nove sezone zaman čakal na minute. Zaveda se, da bodo zdaj, ko se vrača iz tujine, pričakovali več od njega. »Seveda bodo pričakovali več, tudi nase sem dal več pričakovanj. Sploh pa: če si špica, rabiš gole.«
In dobil bo nemara novo priložnost, da zaigra tudi proti Mariboru. Doslej se je vijoličastim zoperstavil štirikrat: dvakrat v dresu Celja, dvakrat Brava. Po enkrat za vsak klub tudi v Ljudskem vrtu.
Bravo zelo pogreša gole
Pri Bravu resno pogrešajo več golov. Po lanskem izjemnem šestem mestu v krstni sezoni so po odhodu Roka Baturine in Aljoše Matka ostali brez učinkovitega napada. Čeprav je Grabić z mlado ekipo redno ščipal točke, je še vedno težava v napadu. Šiškarji so na osmem mestu na 18 tekmah zabili le 16 golov.
