Razlogov, onih konkretnih in vsebinskih, zakaj je Maribor kiksnil v Astani in zakaj bomo v Mariboru to jesen zganjali nostaligijo ob torkih, sredah in četrtkih, torej ne bomo nikoli dokler bo v klubu Ante Šimundža izvedeli. No, če odštejemo takoj ponujeno uradno razlago: srečo in dva »avtogola«. Je zdaj, kaj-pa-čemo, že mimo. Prioriteta sta zdja prvenstvo in pokal. Fantje imajo značaj, dobro so se odzvali. Besede Šimundže, ne moje. Pa je res Astana mimo? Interna stvar. Analiza? Interna stvar. Kile Daliborja Volaša? Interna stvar.
Še v sredo zvečer v Kazahstanu, konec Evrope, konec gostovanj, konec čarterjev, konec premij, konec žurov na Poštni… V soboto pa v Domžalah že takoj začetek »novega poglavja«? Čisto zares? Hm… Ne, res ni lahko prešaltati. Ni. Pa ne zaradi Domžal, to še najmanj, vijoličasti so se vseeno že lani za čast in naslov guncali z Elsnerjem in so ga zdaj, podobno kot lani, ko so ga končno nagruntali, spet naguncali. Gostovanje je itak še celo sedlo, potem ko se Zavrča v Ljudskem vrtu ni premagalo (1:1), kar za klub, ki vestno ponavlja, da je liga osnova, ni bil ravno piknik. Le predfilm za tisto, kar je sledilo.
Kdo ve, verjetno bo pravo spoznanje, kako so navijači – brez PR prijemov – dejansko sprejeli kilavi izpad iz Evrope, sledilo z desetdnevnim zamikom v soboto, ko bo po dooolgem tednu treningov v Ljudski vrt prišlo vodilno – ja, vodilno! – Krško. Tekma, za katero se zdi, da se je nihče pretirano na glas ne veseli. Vsi jo čakajo, to že. Veselijo pa ravno ne… Ne Šimundža, ne navijači, ne igralci, ne vodilni Krčani, ki bi najbrž radi še kakšno zmago, pa so že takoj po dveh domačih uspehih pokasirali dupli paket: najprej Maribor, nato še Olimpijo.
A kakorkoli že. Tekma v Domžalah ni bila Stalingrad. Maribor je v tekmi dveh povsem različnih polčasov, kot ve in zna, odnesel vse tri točke. Iskali so, to je potrebno izpostaviti nov način, kako ga zabiti (z razdalje, z driblanjem), pa je znova podajal Mitja Viler™, da je na koncu žogo v gol seveda bincnil Marcos kdo-pa-drug Tavares. Ki se je samo nasmejal na vprašanje, kako to, da je še vedno najboljši igralec v klubu, če ne celo v celi ligi. Z naskokom, a kapetan z nasmeškom odmahne tej kakopak realni oznaki. Optimist je. Verjame. Odločil je tekmo, solo, komadčina, pa on vseeno verjame v ekipo. Mora. Škoda, da se njegovega razmišljanja ne nalezejo vsi.
Zdaj ne moremo več pisati, da Maribor tovrstne tekme, ko se samo čaka, ali bo tron zamajan, dobi z evropsko igro. Ne. Druga beseda je tista, ki bo šla v zgodovino kot filozofija Anteja Šimundža: ambiciozno (SSKJ, da smo točni, pravi, da je ambiciozen nekdo, ki si izrazito prizadeva za uspeh). Karkoli pač že to pomeni v kontekstu NK Maribora. Zato sem sam povprašal na koncu, po vsem izrečenem, najraje Luko Elsnerja, če ga je karkoli pri vijoličastih po Astani resnično presenetilo. Vendarle je trener Domžal dober govorec, za njim je že izdana knjiga in lani si je uspešno naredil v ligi kljub mladosti (kot celjski Simon Rožman) pošteno ime. Torej? Ga je kaj presenetilo? »Naslonili so se na igralce, ki prinašajo rezultate […] Kvaliteta Mariborčanov ni sporna in nikoli ni bila – presenetila ne bo nobenega.« In Maribor je bil, je še ocenil Elsner, dobro organiziran. Saj. Dobro organiziran. Je to res vse?
Ni pa bil, kot je ocenil Šimundža, vso tekmo boljši nasprotnik. Floskula, ki jo pač klub ponudi tudi če je zmaga še tako minimalna, ko se zapravi čisti zicer za 2:0 in se nato krčevito brani proti tekmecu, ki resda ni znal ali zmogel konkretizirati vseh možnih želja in poskusov. Čeprav je Šimundža – to moramo izpostaviti – pristavil, da jim je v drugem polčasu zmanjkalo moči in so Domžale pritisnile: »Bili smo utrujeni od dolge poti, a smo zdržali in prišli do cilja.« Cilj je pa zdaj jasen – dvojna krona. Niti na vprašanje, ali bo vsaj v pokalu ponudil možnost širšemu kadru (trenutno na spisku 53 igralcev s pogodbami), kar se v polfinalu proti Celju ni obneslo, ni odgovoril neposredno, temveč z: »Želja sta obe lovoriki.« Le kaj si o tem mislijo vsi tisti igralci, za katere je že dosežek, če se znajdejo sploh na klopi…
Za zdaj bo torej mir, vsaj do sobote ali pa do naslednje morebitne tekme, ko/če bodo prilezli ven spet resni pomisleki, ali ni ta ekipa res že dosegla svojega vrha. Ko bo »interno« postalo »javno«. Prvi in najbrž najbolj vplivni odgovor bo itak padel konec avgusta, ko se izteče prestopni rok. Ampak do takrat… Ko Šimundža ekspresno izpuca odgovore in kolegi novinarji nato plaho sprašujejo drug drugega, ali je Zlatko Zahovič sploh bil na tekmi v Domžalah (potem ko je storil izjemo v uvodu proti Zavrču in sedel na klop, kar je sicer praviloma počel le v Evropi), se res zdi, da po Astani ne pomaga niti zmaga v Domžalah. Pomaga pri čem? Občutek pač je, da je Maribor v zasluženem slavju glede na štiri megauspešne sezone naročil še ekstra rundo, ker se je pač žur zavlekel in postajal vedno boljši, zdaj pa noben ne ve točno, kdo jo je naročil. Pa ne da bi bili gostje kafiča brez keša. Eh! Niti blizu. Na lagerju je več kot zadosti, za pit’ je še, ampak z zadnjo rundo je prišlo spoznanje, da je bila ta zadnja že preveč in da bo treba… Drugam. In? Kdo bi prevzel odgovornost za tako rundo? Zato so Domžale bile (prve v nizu?) po svoje časovni zamik.
Nerpijetna vprašanja
Stolov za mizo skorajda ni bilo dovolj za vse novinarje, ki s(m)o prišli v Domžale. Nekateri so, se je videlo, prišli tudi čisto tako. Iz firbca. Kar je tudi dobro. Ono… Češ, kaj pa če… Ampak vseeno je bila tudi novinarska konferenca po tekmi dobro obiskana za pišoče medije. In dolga. Prostori domžalskega kluba – ki si jih ta deli še z drugimi športnimi društvi – niso ravno kdo ve kako veliki. Šimundža in Elsner sta sedela (kljub razmiku) skoraj kot dva sošolca. Tako pač je. In to je dalo občutek, da se lahko vpraša več vprašanj, na katera je Šimundža, ki je bil nanje dobro pripravljen, ponudil odrezave, hitre, a tudi najbrž zgolj zanj polnopomeske odgovore. Vedel je, kaj bo vprašan, in povedal, kar je želel.
1. Analiza Astane
Odgovor: »Vemo, za kaj gre, a odgovor bo ostal pri nas.«
Kontekst: Pepel se je bil posul ne da bi vedeli, kdaj, kje, kdo…
2. Kadrovanje: prihodi-odhodi.
Odgovor: »Fantje so vedno imeli moje zaupanje in ga nikoli niso izgubili. Vprašanja o kadrovanju pa boste morali nasloviti na športnega direktorja. Sam si želim imeti na voljo čim boljšo zasedbo, saj je to ekipa, ki lahko še napreduje. Ne glede na to, kaj si nekateri mislijo.«
Kontekst: Šimundža bo stavil na preverjena imena oziroma tista, ki se bodo podredila taktiki.
3. Usoda Volaša in Mejača
Odgovor: »Imamo novega napadalca Gregorja Bajdeta [… nato vprašanje Roka Viškoviča iz Siola: ali to pomeni, da je Volaš odpisan…] To je naša interna stvar.«
Kontekst: Čeprav je Zahovič povedal, da ima glede tega avtoriteto Šimundža, trener še vedno te avtoritete ne zna jasno predstaviti javno.
4. Zaupanje navijačev
Odgovor: »Ne bi rekel, da je ekipa izgubila zaupanje navijačev. Jasno je, da so bili navijači Maribora v zadnjih štirih letih zelo zadovoljni in dejstvo je, da so zdaj razočarani. Težko je nekomu, ki je v Mariboru v zadnjih letih do decembra vedno spremljal evropske tekme, preklopiti na to, da se mora zdaj že julija zadovoljiti samo z domačim prvenstvom in pokalom, a kljub temu nisem dobil občutka, da nam navijači ne bi več stali ob strani. To so dokazali tudi danes, ko so nas v tako velikem številu prišli spodbujat v Domžale kljub neuspešni evropski sezoni.«
Kontekst: Vse bo jasno v soboto…
Vršič na sredini…
Na papirju je postavitev – ob zgolj dveh menjavah v primerjavi s tekmo v Astani – delovala preverjeno, zdaj že postevropsko. Šimundža torej ne bo zamenjal svoje (ali »svoje«) taktike. Vendar tokrat z izrazito razliko, saj je Dare Vršič najprej rinil v sredino in kreiral, ali pa vsaj skušal najti nov način, kako bi Maribor lahko zabil. Razen da poda Vilerju ali da čaka, da se nekaj zgodi, da žoga pride do Tavaresa (ali Luke Zahoviča) in da kapetan naštepa za svojo več kot zasluženo plačo. Tekma v Domžalah je bila še en dokaz v nizu tekem, ki se vlečejo že vse iz priprav, kako težko Maribor da gol. »Ne, ni težko,« pravi Tavares o tem, če je res tako težko zadeti. A proti Astani sta zabila štoperja, proti Zavrču je Zahovič kombiniral z Volašem, proti Kopru komaj kaj konkretnega… In to je to. Bajde (še) ni dobil priložnosti, a jo bo ob tako mlačni formi Mendyja slej ko prej moral. Zakaj? Ker en gol nujno niti približno ne zadošča.
… trije zadnji vezisti
Zadnji vezni ima v Mariboru skovanko svoje vrste. Prinesel jo je – najbrž – skupaj s svojim priimkom: Amir Dervišević. Torej, drvar. Ja, drvar. To je sinonim za zadnjega vezista, ampak samo, če pride v paru s fizično in taktično identičnim dvojčkom. Trenutno od ustaljenosti odstopa Marwan Kabha, ki še ni indoktriniran (kot nista bila Damjan Bohar in za njim Sintayehu Sallalich), čeprav so se mu zašibila kolena ob zmenku z Nejcem Vidmarjem in adijo 2:0. Kabha je agilen, obvlada prostor med kazenskima prostoroma in si še »upa«. Zato je prostora začelo zmanjkovati Željku Filipoviću, kaj šele Alešu Mertlju, ko je Maribor zaigral celo s tremi »drvarji«. In izpolnil relativno skromni, a nujni cilj: minimalno, ambiciozno zmago.
103 gol kapetana
Kakšen štikl! Prvi letošnji, skupaj pa na 243. tekmi že stotretji! Zdaj se je odlepil od Damirja Pekića in je sam na petem mestu najboljših strelcev v zgodovini državnega prvenstva. Zakaj je to izstopajoč podatek? Ker je še vedno Tavares na koncu tisti, ki jo spravi nekako v gol, ko res šteje in naredi razliko, čeprav ga je pekla mišica že pred tekmo in je moral stisniti zobe. Lažje ne bo nikoli, poudarja. Kaj bi svetoval Bajdetu? »Šele prišel je, imamo še čas, da se pogovoriva. Upam, da bo lahko čimprej igral, dober igralec je. Če me kaj vpraša, mu z veseljem pomagam.«
TV & Evropa
Vprašanje, ali bi Luka Elsner nosil kravato, če ne bi bilo kamer, studia in Nade Pavšin na terenu. Še novinarji z najdaljšim stažem so stegnili vrat, ko so se prižgali reflektorji. Televizija bo pač vselej, tako ali drugače, pritegnila. In Kanal A je, zdaj je to vse bolj jasno, vzel Prvo ligo Telekom Slovenije konkretno zares. Na Areni Petrol so raje našli diagonalni kader, da je celjski stadion izgledal kot oni v Angliji. V Domžalah so v studio povabili Slaviša Stojanovića, v Celju pa Sebastjana Gobca. Dobri izbiri? Vsekakor primerni. Televizija ima vpliv, kakorkoli obrnemo, igralci vedo, kdaj je prenos in kdaj ne. Vidi se. A po drugi strani se riše en povsem drugi kontraefekt: uspešna sezona za klube, ki temeljijo na zagrizenem trenerju in mladem talentu, se po tekmovanju v Evropi ne obnese. Koper in Celje se vidno mučita, povsem razsut je – po tretjem mestu v 2013/14 – zdaj še Rudar. In to težko dela tudi produkte, ki jih ima tako rada televizija.
***IZ OFSAJDA 2. kroga
Goljačina. Ivan Firer (Celje), v hudem sodnikovem podaljšku, štiri minute čez, zadnja sekunda, zadnja možnost, da so Grofi po Krškem izvlekli prvo točko vsaj proti Krki. Iz prostega strela, čez zid, za remi. Jajca, ni kaj. Častna omemba: kapetanski štikl Marcosa Tavaresa (Maribor) in solo akcija novinca Davida Poljanca (Krško).
Ziiiiicer. Huda konkurenca za rubriko, kdo je zgrešil nemogoče. Med Marwanom Kabho (Maribor), ki je imel večerjo z Nejcem Vidmarjem (Domžale) ena-na-ena za čisto zmago Maribora, pa je nabil naravnost vanj; in Luko Volaričem (Krško), ki je imel še bolj odkrito situacijo, raznoškega Vasjo Simčiča (Koper) in zgrešil fuzbal. Ne eno ne drugo se ni izkazalo za usodno, oba zicerja pa zastreljana že po minimalnem vodstvu, ki je prineslo dve zmagi.
Izjava. Luka Elsner je ob robu Športnega parka Domžala, kjer se – vsaj za nas novinarje – res vse sliši, saj smo izredno blizu, izustil dve zelo knjižni. A tudi krepki in… No, presodite sami. Prva je izletela kmalu po začetku, ko so Domžale bile pomaknjene povsem nazaj in nikakor niso znali umiriti igre. Elsner: »Kva’j zdej? A se norca delate?« Druga pa je sledila ob koncu, ko je zavrela kri v kazenskem prostoru Maribora in se je ravsanje, ki seveda ni rodilo penala, precej zavleklo: »A bomo zdele imeli predavanje al kej?« Častna omemba: Simon Rožman (Celje) z deja vujem iz Krškega: »Spet rdeči karton, spet enajstmetrovka…
Obisk. Lihi krogi bodo očitno bolje obiskani na začetku 25. sezone, saj sta Maribor in Olimpija tokrat gostovala, kar se še kako pozna. V uvodnem krogu se je na petih tekmah zbralo 8.300 gledalcev (1.660/tekmo) v drugem pa je obisk že padel na 5.700 (1.140), kar pa za zdaj (1.400) še vedno drži višje povprečje od celotne lanske sezone (1.081). Krško še vedno nori za nogometom, v Domžalah bi derbi z Mariborom še vedno lahko zapolnil celotno glavno tribuno, a je konstantno soliden, na repu pa sta pričakovano Gorica in Celje.
Rezultati 2. kroga: Gorica – Rudar 2:1; Zavrč – Olimpija 0:0; Domžale – Maribor 0:1; Krško – Koper 1:0; Celje – Krka 1:1.