Letos mineva dobro leto dni odkar je eden izmed najbolj priljubljenih mariborskih borcev Grega Rudolf zaključil tekmovalno pot. Tekmovanja pogreša, vendar nima veliko časa razmišljati o preteklosti. Njegove misli so usmerjene k učenju mladih, v prihodnje pa si želi ustvariti tudi kakšnega profesionalnega borca. Letos bo v najmlajšo skupino prvič vključil tudi štiri leta starega sina.

Tekmovanja ohranja v lepem spominu

Za športnike je ena izmed težjih stvari, ko se morajo po koncu kariere posloviti od tekmovanj. Grega Rudolf razlaga, da tekmovanja še vedno pogreša: »Tekmovalna kariera ti vzame ogromno več kot le borbo in prejemanje medalj ter pokalov v tisti dobi. Vzame ti en del življenja katerega si bil navajen. Govorim o potovanjih, dogodivščinah, druženju in spoznavanju ljudi znotraj in izven reprezentance. Na drugi strani tudi hujšanja, katera so bila pri meni konstantno prisotna kar 20 let in tudi vsi nizkokalorični obroki kateri so me takrat spremljali. To je vse skupaj ena celota katero pogrešam.«

In kako se spominja svoje kariere? »Spominjam se je kot dolgo, dobro in bogato. Spremenil nebi ničesar, saj sem imel ob sebi odlične učitelje, borce in rezultate.« Proti koncu kariere je Rudolf ustanovil tudi svojo šolo, tako, da ni imel veliko časa razmišljati o koncu svoje športne poti. »Sedaj je malo več časa za vodenje šole in se lahko bolj posvetim vsemu skupaj. Zagotovo s tem moja šola napreduje,« pove.

Želi si ustvariti dobre borce in tekmovalce

Kot pravi Rudolf ima cilje za prihodnost začrtane v svoji glavi. Želja je, da ohranja skupine katere ima, na drugi strani pa ustvarja dobre borce. Pri vsem tem si želi delati tudi s tekmovalci. »Seveda si želim ustvariti oziroma “narediti” svoje tekmovalce. Kot tekmovalec in pa trener se zavedam, da je do tja trda in dolga pot.«

Pa je težje biti tekmovalec ali učiti druge? »Težko vprašanje. Včasih, ko tekmuješ si misliš, da si se nehal učiti in da skozi leta potuješ le še z rutino samega sebe. No, to je najtežje. Samega sebe opomniti, da se nadgrajuješ skozi celotno dobo tekmovanja, saj se šole in tehnike učenja spreminjajo skozi leta, medtem, ko je učiti druge borce nekaj podobnega, le, da moraš najprej dobiti zvestega, lojalnega in pa seveda pridnega učenca, potem komaj pride na vrsto učenje.«

Sam je sicer začel poučevati s skupino Mix Fight katera je osnovna stand-up tehnika, torej brez parteja in jo vodi že 9 let. V njej so lahko borci, ki so stari več kot 14 let. Pred štirimi leti je vključil kickbox skupino za otroke od šestega do štirinajstega leta.

Vse se začne pri najmlajših

Zaveda se, da v kolikor želi priti do novih tekmovalcev, mora začeti pravilno vzgajati že najmlajše. Tako že v osnovnih šolah začenja z učenjem borilnih veščin. »Začeti je pač potrebno pri najmlajših. Sedaj poteka četrto leto odkar delam z otroci. Gre za osnovnošolske otroke od prvega razreda naprej. Letos sem dodatno v program vključil tudi naše najmlajše od treh do šestih let. Prvotni namen je, da otroci skozi igro in trening osvajajo motorično gibalne sposobnosti ter prvine kickboxa.«

Ravno v to skupino pa spada tudi njegov sin, ki je dopolnil štiri leta. »V tej skupini ga bom poskusil usmeriti v prve korake kickboxa, kar pa še ne pomeni, da bo sledil mojim stopinjam. Za katerekoli šport se bo kasneje odločil, mu bom pomagal in ga bodril. Osebno sem mnenja, da se mora otrok sam odločiti v čem bo sodeloval oziroma treniral, nato užival in bil zaradi tega uspešen športnik,« zaključuje Rudolf.