Evroligaški Goljović izbral Maribor

Miljan Goljović je v Evropi pustil pečat kot eden izmed najboljših evropskih košarkarjev. V svojem času je dajal tudi več kot 100 točk na vikend. Njegova prva postojanka v tujini je bila Maribor, ki mu je takoj prirasel k srcu. Zato je to postal tudi njegov dom po končani profesionalni karieri.
Šest let nazaj, natančneje maja leta 2010 ste sklenil svojo profesionalno košarkarsko pot. Se spomnite vaše zadnje tekme?
»Mislim, da je to bila tekma proti Šentjurju.(smeh). Očitno se dobro spomnim in nisem star. Odločitev za konec kariere je bila hitra. Nisem mogel verejti, da je čas za konec in da se to kar imam najraje v življenju končuje. Pa vendar sem bil mnenja, da je čas, da pridejo mlajši, da so tu leta, da več ne gre naprej in da je čas, da končam ko sem še zdrav. Ko sem nehal sem razmišljal cele dneve le o tem. Ni lahko, priznam.« 
Svojo profesionalno košarkarsko pot ste pričeli leta 1990 pri Slogi iz Kraljeva. Kakšni so vaši spomini?
»To so bili povsem drugi časi. Mi smo podpisovali neke papirje ne takšnih pogodb kot jih danes. Predvsem smo bili veseli da igramo košarko. To je bil zelo dober klub v katerem je zrasel denimo Vlade Divac, Krstič nato še jaz. Kraljevo je znano po košarki in talentih. To kar danes pogrešam je, da sem vsak dan treniral s člani in mladinci. To je zgledalo, da sem pritekel domov zamenjal majico in dobesedno letel na drugi trening. Dvakrat sem bil najboljši strelec mladinske lige Srbije. Na mladinski tekmi na turnirju v Srbiji, sem dal 192 košev na 4 tekmah, kar je kar 48 točk na tekmo. Imenovali so me novi kraljevački biser. Ko sem dobil prvo vabilo za člasnko ekipo za priprave nisem en teden spal. Potem pa sem na pripravah dobil 12 kg težek brezrokavnik s katerim sem tekal po hribih gor in dol. Kot mladi igralec sem ob sobotah zvečer igral 1B člasnko ligo (20min), v nedeljo je bila na sporedu mladinska tekma, popoldan pa sem igral 3 srbsko ligo. Dajal sem čez 100 točk na vikend.«  
Ko ste se odločili za odhod v tujini ste najprej odšli v Slovenijo kjer ste prebili sedem let. Najprej ste se ustavili v Mariboru.  Branili ste barve kluba Bavaria-Woltex Maribor in Maribor Ovni. Kako je Maribor prišel do vas?
»Takrat Slovenija ni bila na ekstra košarkarskem nivoju. Bili so začetki. Ko sem prišel prvič sem, sem se počutil odlično. Glavno vlogo tukaj je imel Drago Vezjak kot prvi trener. Peter Penko pa je imel prvi kontakt z mano. Spomnim seprvega treninga. Penkotu se je dopadlo, ker sem govoril v obrambi. On si je želel, da ostanem tukaj. Drago Vezjak me je potem vzel pod okrilje. Podpisal sem pogodbo z Mariborom. Takrat je bil Vlado Brolih direktor. On je zelo dosti pomagal. V težkih časih sem dobil izpisnico iz Radničkega, kjer sem imel še veljavno pogodbo. Vezjak je nato takoj našel mojo funkcijo v ekipi, ki mi je ustrezala. Kariera se je tukaj začela vzpenjati.«

Kakšni so bili prvi spomini na prihod v Maribor
»Takrat so ljudje živeli za šport. Zdravo vzdušje je bilo. Sedeli smo na kavi, komentirali ligo, ekipe z ostalimi nasprotniki. Na igrišču smo nato tekmvoli en proti drugemu. Ljudje so bili srečni, živeli na polno, dobro sem se počutil, kot da sem v svojem kraju. Ni bilo razlike. Presenetil me je Tovornik, ki je igral proti meni. Moj prvi derbi proti njemu smo izgubli. Tako sem ga takrat prvič spoznal. Komaj sem čakal drugi derbi kjer smo potem zmagali. Imeli smo tukaj res dobre pogoje. Ekipa in navijači so bili izvrstni.«  
Kje ste trenirali?
»V dvorani Tabor. Vse je bilo tukaj.«
Kaj je danes drugače v mariborski košarki?
»Zdaj je drugače, da imamo v Mariboru samo drugoligaša. Vedno sta bila vsaj dva kluba. Mislim, da imajo Mariborčani radi dobro košarko. Prej niso obstajale šole košarke. Zdaj je drugače predvsem to. Pogoji so vrhunski, otrok je dovolj. Nobenemu ne sme biti vseno kaj se dogaja s košarko. Moramo končno narediti en dober klub v Mariboru. Nogomet nam je lahko za vzor, da se jim vsaj skušamo približati.«
Kaj je drugače v samem mestu?
»Prej se je tukaj boljše živelo. Ljudje dandanes skribjo zase, da preživijo. Ne mislijo na druge stvari. Najbolj kritična je ta kriza, kvaliteta življenja. Morda je dobro, da se vse začenaj z ničle. Tudi košarka. Pričakujem, da bo čez par let nov prvoligaš.«
Kdaj ste se preselili sem?
»Razmišljal sem, da bi tukaj živel. 2001 sem imel svojo stanovanje v Mariboru, tako da zgodba traja že vsaj 15 let. Maribor zato, ker mi je najbolj pomembno, da ko piješ kavo, da se dobro počutiš. Od prvega dneva je bilo tako. To je bil znak da je to to in da bom tukaj živel. Na drugi strani ko te ljudje dobro sprejmejo in imaš dobre prijatelje. Celo okolje me je lepo sprejelo.«
Hišo imate v Mariboru. Zakaj ravno tukaj?
»Po eni strani mi je všeč ker imam tukaj stanovanje in je vse blizu. Všeč mi je da imam blizu dvorano Tabor in Železničar. Zato sem si želel hišo blizu. Lahko grem tečt, na košarko… Vse je blizu.«
Imate dva sina in hčerko. Kažejo kaj zanimanja za košarko?
»Najstarejši sin je star osem let in že pridno trenira. Hčerka je na odbojki in je stara sedem let. Najmlajši bo pet let tudi on bo najverjetneje košarkar. Samo da so v športu. Usmerjam jih tja. Do desetega leta bi morali vsi vse trenirati. Nogomet je začetek in osnova, vsak lahko brca. Tudi sam sem.«
 V dresu Zlatoroga ste v vaši zadnji profesionalni sezoni odigral kar 35 tekem, v katerih ste v povprečju dosegali 12,9 točke in 4,5 skoka in tako dokazali, da kljub 38-im letom še niste bili »za v staro šaro«.
»Malo me je skrbelo po tolkih letih, da sem na tekmah in treningih imel več volje od mladih igralcev. To me je res skrbelo. Imel sem večjo voljo od vseh. Bil sem bolj lačen osvajanja od njih. Vsi so mislili, da po takih napornih treningih več po parih mesecih ne bom zmogel, pa sem. Morda bi lahko zdržal še eno leto. Pa sem se odločil drugače.«  
Kako ste se znašli po končani karieri? Ste bili zmedeni? Ste vedeli kaj boste?
»Največji problem mi je bila torba. Nisem vedel kaj naj, ko sem šel od doma brez nje. Ni bilo torbe na mojem ramenu. Postal sem športni direktor Laškega ampak ni bilo to to. Normalno, da je za športnika najboljše da ostane v športu. Imel sem srečo, da sem ostal v Laškem in da sem zdaj še vedno v športu. Trenutno v Mariboru.«
Kaj ste vse počeli? Od takrat pa do danes?
»Športni direktor v Laškem sem bil 4 leta po koncu kariere. Eno leto nisem bil nikjer. V tem času sem naredil nek svoj inštitut za razvoj športa. Razmišljam v tej smeri veliko. Zdaj pomagam Braniku in sem športni direktor tukaj.«
Se bo Maribor vrnil v prvo ligo?
»V bistvu tukaj ni dileme. Maribor si zasluži prvoligaša. Kdaj bo to je vprašanje. Vsi ki smo iz košarke nam ne sme bit vseeno za mariborsko košarko. Ker je edini klub Branik sem sedaj tukaj. Ni mi vseeno kako se dela pri Bečiroviću, Miklavžu, Bistrici, Čirotu… Vsi govorimo isti jezik in ta je košarkarski. Želim sodelovanja med vsemi, želim da postavimo temelje da bo mariborska košarka na tem mestu kjer si tudi zasluži. Cilj je, da počasi delamo na brendu.  Mariborski nogomet košarka, rokomet…«
Vrnili pa ste se tudi na košarkarska igrišča. Igrate v PARKL ligi. Ki pa ni od muh?
»Štiri leta se nisem z ničemer ukvarjal, ker ni bilo enostavno časa. V štirih letih sem ravno desetkrat tekel. Ko sem se ustalil v Mariboru sem imel nekaj več časa. Tudi zaradi zdravja sem začel malo ponovno igrati. Lani sem začel igrati v Parkl ligi. Po eni strani je to za moja leta preveč. To ni rekreacija, to je resna liga. Imaš fante ki so stari 25, 30. Ni lahko igrati. Ampak zavedam se, da je to zaradi zdravja in druženje, kar mi veliko pomeni. Torba je spet na mojem ramenu.  Vsaj dva-krat na teden. Smeh.«