Naprava, ki je produkt slovenskega znanja in v dizel lahko predela vse vrste komunalnih odpadkov, je plod slovenske znanja.

Naprava izvaja proces katalitične depolimerizacije, s čimer snovi na bazi ogljikovodikov s pomočjo katalizatorja desilira v dizel. V napravi, poročajo na portalu MMC  RTV SLO, je mogoče predelovati les, plastiko ali odpadke. Mitja Jermol z Instituta Jožef Stefan jim je dejal, da je to tisto, kar zanima Slovenijo, saj lahko iz tone takih odpadkov lahko dobimo 450 do 500 litrov dizla.

Brez strupenih izpustov

Jermol sicer deluje na področju umetne inteligence, v stik z odpadki pa je prišel, ko se je na Institut obrnil Johannes J. Krmc z napravo CDP. Gre za kemični proces, saj pri katalitični depolimerizaciji odpadke brez strupenih izpustov predelajo v dizelsko gorivo. Stranski produkti kemijske reakcije pa so še oglikov dioksid, destilirana voda in bitumen, snov, ki se jo dodaja v asfalt. Jermol je zatrdil, da drugih, strupenih izpustov, ki bi šli v zrak, ni. »Odpadkov ni treba sežigati, kar pomeni, da se ne proizvajajo strupeni plini. Ker jih ne sežigaš, ne porabiš toliko energije za segrevanje. Ogrevanje je potrebno le za destilacijske komore. Proces je zelo učinkovit: porabi malo energije proizvede pa je veliko,« pravi Jermol.

Kot so jim pojasnili na ministrstvu za okolje in prostor, je bilo v letu 2018 v Sloveniji v vse vrste predelav in obdelav (vključno s sežigom) napotenih 1.029.655 ton odpadkov. Podatki o tem, koliko jih je bilo odpeljanih v tujino, še niso znani.

Naprava stane 5 milijonov evrov

Prve naprave, ki predelujejo odpadke v dizel, so že izdelane. En obrat, starejše generacije, deluje v Osijeku, novejši model, razvit v sodelovanju z inštitutom, pa je bil prodan v Kanado. Jermol doda: »To je v celoti slovensko znanje. Vse imamo tu.« Prvi prototip, ki je v Kanadi, zaradi zakonodajnih omejitev trenutno ne deluje, a je naprava oddelala 7000 ur, pri čemer so jo ves čas upravljali in spremljali na institutu, da bi čim bolj optimizirali njeno delovanje.

Naprava stane 5 milijonov evrov. Če bi jih v Sloveniji postavili 40, bi investicija znašala 200 milijonov evrov, medtem ko se cena izgradnje sežigalnice giblje okoli 100 milijonov evrov. Razlika je v produktu obeh naprav. Prva proizvaja dizel, druga proizvaja toploto, stranski produkt pa so lahko tudi strupene snovi, ki vstopajo v ozračje.

Iz tone plastike kar 700 litrov dizla

Naprave za katalitsko depolimerizacijo bi torej lahko nadomestile sežigalnico, ki se vse pogosteje omenja kot rešitev za odpadke. Kot pojasni Jermol, bi posamična industrijska naprava merila 10x10x10 metrov in proizvedla okoli 150 litrov dizla na uro. »Na eni napravi lahko predelaš 5300 ton odpadkov na leto. Če bi imeli v Sloveniji 40 do 60 tovrstnih naprav, bi lahko rešili večino problema,« pojasnjuje Jermol in doda: »Dizel lahko prodaš in izračuni, ki smo jih naredili kažejo, da se ti investicija v primeru predelave plastike povrne že v 16 mesecih.«

Iz tone plastike je možno pridelati kar 700 litrov dizla, med tem ko je iz tone lesa možno pridelati le nekaj več kot 300 litrov. »Vsak investitor, ki razume procesno industrijo pravi, da so to nore dodane vrednosti,« je sklenil Jermol.