Zadnje dni odmeva skorajda filmska, a dihjemajoča tragična vest ugrabitve 12-letne deklice iz Srbije, ki jo je v svoje roke ujel zloglasni pedofil. Deklico so policisti sicer kmalu našli, prijeli pa so tudi ugrabitelja. A zgodbe o (skorajšnjem) posilstvu se s srečnim koncem zaključijo le redko, saj se, skrite očem javnosti, dogajajo tam, kjer jih najmanj pričakujemo. Tudi v Sloveniji.

Vse od zloglasne razsodbe koprskega višjega sodišča, ki je sklenilo, da moški svoje vinjene družinske prijateljice ni posilil, ampak prisilil, Slovenijo razdeljuje debata o možnih zakonodajnih, pa tudi dejanskih rešitvah, ki bi zajezile visoke številke mnogokrat neopaženih posilstev in spolnih zlorab.

»Sredi noči sem se zbudila in sem na sebi videla ta obris. Tega obrisa ne morem pozabiti, v nočnih morah me vedno spremlja,« je ob odmevni razsodbi za Planet TV povedala žrtev spolnega nasilja. Saga traja že vse od dogodka leta 2015. Leta 2017 je novogoriško okrožno sodišče obtoženega spoznalo za krivega posilstva, izrečena pa mu je bila kazen v višini enega leta in treh mesecev. Kasneje so koprski višji sodniki razsodbo spremenili in storilca kaznovali za spolni napad na slabotno osebo ter mu dodelili leto dni zapora. Kasneje so sodbo spet razveljavili in ga z 10-mesečno kaznijo obsodili prisiljenja.

Koprski višji sodniki so utemeljitev razsodbe pospremili z besedami: »Kadar storilec uporabi silo šele po tistem, ko že pride do spolnega odnosa, oziroma zato, da spolni odnos dokonča, kot je to v obravnavani zadevi, potem kaznivo dejanje posilstva ni podano.«

Javnost oporeka

Širša slovenska javnost se je na razsodbo takoj odzvala, ena prvih je bila stranka Levica, ki je na vlado Republike Slovenije naslovila pobudo za spremembo kazenskega zakonika, pri čemer so želeli predvsem redefinicijo posilstva  – uvedbo modela »ne je ne«, kar bi kot posilstvo opredelilo vsak spolni odnos brez privolitve.

Posilstvo

  1. člen Kazenskega zakonika Republike Slovenije

Kdor prisili osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju ali s tem izenačenemu spolnemu ravnanju, tako da uporabi silo ali zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno grozovito ali posebno poniževalno ali če je dejanje storilo več oseb zaporedoma ali nad obsojenci ali drugimi osebami, ki jim je vzeta prostost, se storilec kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let.

Kdor prisili osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju ali s tem izenačenemu spolnemu ravnanju, tako da ji zagrozi, da bo o njej ali njenih bližnjih odkril, kar bi škodovalo njeni ali njihovi časti ali dobremu imenu, ali da bo njej ali njenim bližnjim povzročil veliko premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

Neme žrtve in storilci, ki se jim nič ne zgodi

Problem pa ni le zakonodaja, ampak tudi neučinkovito soočanje, predvsem pa preprečevanje različnih pojavnih oblik spolnega nasilja pri nas. Žrtve so, kot večkrat kažejo njihova pričevanja, povsem neprimerno zaščitene tako pred njihovim napadalcem kot širšo javnostjo, netaktno obravnavane, saj morajo svojo zgodbo večkrat ponoviti, pri čemer, namesto, da bi se osredotočilo na storilca, večkrat išče izmišljene ali pomanjkljive dele žrtvinih pripovedi. Prav zaradi tega, pa tudi viktimizacije in stigmatizacije, ki so ju kasneje deležne, žrtve posilstva in drugih spolnih kaznivih dejanj raje ne prijavijo, grozo travmatične izkušnje pa tako predelujejo in ohranjajo v sebi.

Mnogokrat iz strahu pred storilcem ter zaradi nezaupanja v državne institucije žrtve same sebe prepričajo, da so si posilstvo ali katero drugo spolno nasilje zaslužile, v bolj podeželskih okoljih pa je, kot večkrat poudari direktorica Inštituta 8. marec, Nika Kovač, posilstvo v nekaterih krogih dojeto skorajda kot obred iniciacije, ki ga mora ženska pretrpeti.

Zastarela Slovenija potrebuje novo zakonodajo

Slovenska zakonodaja se tako sooča z zastarelo opredelitvijo kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, zato je skrajni čas, da sledi vzoru drugih evropskih držav, kot so Velika Britanija, Belgija, Ciper, Nemčija, Islandija, Luksemburg, Švedska in druge, ki so redefinirale posilstvo po modelu »ne je ne« – vsak spolni odnos brez privolitve je posilstvo. Prav to bi morala Slovenija storiti že zato, ker je ratificirala Konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini, v kateri je navedeno, da mora biti privolitev v spolna dejanja »dana prostovoljno kot izraz svobodne volje osebe, ocenjene v okviru danih okoliščin«.

Inštitut 8. marec – za neslišane glasove groze

Potrebo po redefiniciji posilstva v Kazenskem zakoniku kaže tudi peticija, s katero je pred časom za uveljavitev modela »ne pomeni ne« podpise zbiral Inštitut 8. marec, podobno pa so pozvali v društvu Amnesty International Slovenije, kjer so zahtevali, da naj bo definicija posilstva skladna z mednarodnimi standardi človekovih pravic na način, da bo temeljila na odsotnosti privoljenja. Peticijo za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva in spolnega napada je takrat podpisalo skoraj 6000 ljudi.

Nevarnost v varnem okolju

»Pričevanja kažejo, da se spolno nadlegovanje in nasilje zelo pogosto pojavljata v varnih prostorih, tam, kjer tega ne bi pričakovali. Doma, v šolskih učilnicah in zdravniških ambulantah … Med storilci pa so inštruktorji matematike, učitelji, sorodniki … Pričevanja razkrivajo tudi molk ljudi, ki vedo, da se to dogaja, a ostajajo tiho, zamahnejo z roko, češ, to ni nič takega, ali pa samo pogledajo stran. Pričevanja, ki jih dobivamo, opozarjajo na razširjenost spolnega nadlegovanja in nasilja, a tudi na to, da izkušnje žrtev pogosto ostajajo neizrečene..Akcija #jaztudi tem osebno bolečim izkušnjam daje glas, žrtvam pa omogoča, da so slišane. A to je le eden izmed korakov. Zavedamo se, da sta spolno nadlegovanje in nasilje problem, ki ga je treba postaviti v širši družbeni kontekst, ga analizirati in se nanj odzvati,« pojasni Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec.

»Prostori, ki se v izpovedih kampanje pojavljajo kot pogosto prizorišče spolnega nadlegovanja in nasilja, so zdravstvene (3,6 %) in vzgojno-izobraževalne ustanove (12,2 %) ter institucije za pridobivanje določenih veščin in znanja, kot so avtošole, tabori ipd.«

»Analiza 150 pričevanj kampanje #jaztudi kaže, da da so okolja, v katerih se najpogosteje dogajata spolno nadlegovanje in nasilje, tista, kjer bi se glede na naša stereotipna pričakovanja osebe morale počutiti najbolj varne. Največ, kar 29,5 %, pričevanj kaže, da se spolno nadlegovanje in nasilje dogajata v domačem okolju žrtve. 15,1 % vseh pričevanj opisuje spolno nadlegovanje in nasilje, do katerega je prišlo na delovnem mestu,« pove Nika Kovač:

»Torej v klasično hierarhičnih okoljih, kjer je storilec v poziciji avtoritete oziroma moči v odnosu do žrtve, žrtev pa je v veliki meri eksistenčno odvisna od volje storilca. Prostori, ki se v izpovedih kampanje pojavljajo kot pogosto prizorišče spolnega nadlegovanja in nasilja, so zdravstvene (3,6 %) in vzgojno-izobraževalne ustanove (12,2 %) ter institucije za pridobivanje določenih veščin in znanja, kot so avtošole, tabori ipd. Spolno nadlegovanje in nasilje inštruktorjev, zdravstvenih delavcev in delavk ter učiteljev oziroma učiteljic pri žrtvah povzroči šok. Gre namreč za poklice, ki bi morale osebam zagotavljati varno in spodbudno okolje. Strukturno mesto, ki ga zasedajo, pa še kako zadeva moč in oblast. Zato taka dejanja pogosto ostajajo prikrita, prič praviloma ni.«

Pričevanja še prihajajo

Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec pove, da so analizirali prvih 150 pričevanj, prejetih v okviru kampanje #jaztudi, nove zgodbe pa še prihajajo. »Kdo jih je delil z nami? Večina oseb, ki so spregovorile o svoji izkušnji s spolnim nadlegovanjem in nasiljem, je ženskega spola. Med pričevalci je tudi 9 moških (6 %) in ena transspolna oseba (0,7 %).  Statistika torej priča o tem, da so žrtve spolnega nadlegovanja in nasilja predvsem ženske. Spolno nadlegovanje in nasilje namreč generirajo dominantna razmerja družbene moči, v katerih so žrtve nadlegovanja oziroma nasilja v izrazito podrejenem položaju. Nobeno presenečenje torej ni, da je med žrtvami, ki so povedale svoje zgodbe, velika večina žensk in da je bila polovica (51,3 %) žrtev v času, ko so bile deležne spolnega nadlegovanja ali nasilja, mladoletnih,« še doda.

Tudi Kovačeva odločno poudari, da je za to, da se v Sloveniji razmere izboljšajo, nujno potrebna sprememba zakonodaje: »Zakonodaja na področju definicije posilstva v Sloveniji ni ustrezna. Ob tem tudi pričevanja, ki jih prejmemo, kažejo, kako sta spolno nadlegovanje in nasilje vpisana v naš sistem in da je teh pojavov resnično veliko. Vedno sem poudarjala, da akcije osveščanja niso dovolj, do družbenih sprememb prihaja le s povezovanjem in delovanjem na različnih ravneh. V primeru obravnave posilstev je sprememba zakonodaje eden od nujnih ukrepov. Potrebna je redefinicija kaznivega dejanja posilstva v smislu “ja pomeni ja”.«

Poziv pravosodni ministrici

Marca letos je tako devet organizacij na ministrico za pravosodje, Andrejo Katič, naslovilo dopis, s katerim so poudarili, da kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost pomenijo hud napad na posameznikovo telesno in duševno integriteto, svobodo ter spolno avtonomijo. Zakonodajna sprememba bi po njihovem mnenju tako prinesla pomembne in nujne smernice pri soočanju s spolnimi stereotipi ter spolnim nasiljem.

Ministrstvo se je na predloge odzvalo in poudarilo, da se bodo ustrezne rešitve oblikovale in morda sprejele že v prihodnjem letu.

»Da je da.«

Razprave pa še trajajo, ob koncu novembra je v Celju namreč potekala okrogla miza o nasilju nad ženskami in otroki, ki je ponovno spodbudila polemike. Prisotna je bila tudi pravosodna ministrica Andreja Katič, ki je odločno zatrdila, da je kakršenkoli poseg v spolno avtonomijo posameznika brez njegove privolitve nesprejemljivo dejanje. Omenila je še, da je bila Slovenija svojčas na področju zakonodaje, ki ureja spolno nedotakljivost, avtoriteta, a je očitno ostala ujeta v preteklosti, zato je pomembno, da se zakonodaja »posodobi« ter postane bolj nedvoumna. Katičeva namesto modela »ne je ne«, ki je prevladoval kot glavna alternativa trenutni definiciji posilstva, predlaga model »da je da«, ki ne predpostavlja, da je žrtev, tj. največkrat ženska, vedno pripravljena na spolni odnos in mora reči ne. Po taki definiciji bi spolni odnos ne bil dojet kot posilstvo v primeru, če bi bila podana jasna privolitev vseh oseb, udeleženih v spolni akt.

Zakaj toliko poudarka privolitvi? Zaradi trenutne zakonodajne definicije posilstva se kazni večkrat izognejo storilci v primerih, ko ti zlorabijo presenečenje žrtve ali v primerih, ko se žrtev zaradi različnih razlogov fizično ne upira.

Številke, ki govorijo o nasilju v družinah in partnerskih odnosih, so zgovorne. Kot je na nedavni okrogli mizi izpostavila predsednica Društva za nenasilno komunikacijo, Katja Zabukovec, je v lanskem letu pomoč pri njih poiskalo približno 1000 žensk, v programe za povzročitelje nasilja pa je vključenih kar 700 storilcev.

Spolno nasilje v številkah

Slovenska statistika izkušnje organizacij, ki se v praksi srečujejo s spolnim nasiljem ali nasiljem nad ženskami, potrjuje. Tako vsaka druga ženska v Sloveniji potem ko dopolni 15 let starosti doživi psihično nasilje, vsaka četrta pa je zlorabljena fizično. Najbolj temno polje nasilja, ki večkrat ostane potlačeno in ga žrtve velikokrat niti ne omenijo, pa je spolno nasilje.

Podatki Statističnega urada Republike Slovenije sicer kažejo, da se število kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost v zadnjih letih zmanjšuje, a številke so lahko varljive. Morda upada zgolj delež prijavljenih in kaznovanih dejanj, medtem ko vse več nasilja ostaja za zidovi domov in molkom družinskih članov.

V letu 2014 je bilo v Sloveniji zabeleženih 22 storilcev, ki so jim bile izrečene sankcije za dejanja zoper spolno nedotakljivost, od tega je le v dveh primerih šlo za posilstvo. Leto kasneje ponovno najdemo dva primera posilstva in skupaj 11 kaznovanih zoper spolno nedotakljivost, 2016 dva primera posilstva in skupaj devet kaznovanih zoper spolno nedotakljivost, 2017 prav tako dva primera posilstva in skupaj sedem kaznovanih zoper spolno nedotakljivost. Lansko leto sta bila spet zabeleženi dve posilstvi ter skupaj pet kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost.

Ovadbe eno, realnost drugo

Pa ovadbe? Tukaj so številke veliko večje. V letih 2011 in 2012 je bilo na območju Slovenije skupaj podanih kar 838 ovadb zoper spolno nedotakljivost, od tega je v nekaj več kot 100 primerih šlo za ovadbo posilstva. Zagotovo je mogoče, da je šlo za nekaj lažnih prijav, preiskave mnogih primerov pa so pokazale drugačno resničnost, a razlike med številkami kaznovanih in ovadenih tudi same pripovedujejo svojo zgodbo.

Maribor v luči kršenja spolne nedotakljivosti

Poglejmo še mariborske podatke. Letno poročilo o delu Policijske uprave Maribor za leto 2014 navaja 68 storjenih kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, od tega je za posilstvo šlo dvakrat. 2015 je bilo zabeleženih 56 kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, od tega šest posilstev. Leta 2016 naštejemo 61 tovrstnih kaznivih dejanj, od tega eno posilstvo. Leto kasneje PU zabeleži 78 kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost vključujoč šest posilstev, leta 2018 pa 59 kaznivih dejanj, od tega eno posilstvo.

V organizaciji Amnesty International so po odmevni razsodbi predstavili statistiko, ki vzbuja grozo. 1 od 20 žensk, starejših od 15 let je bila v Evropi posiljena, kar znaša kar 9 milijonov posiljenih posameznic. 1 od 10 Evropejk, starejših od 15 let, je doživela katero od oblik spolnega nasilja. Več kot 1 od 5 ljudi v EU meni, da si ženske pogosto izmislijo ali pretiravajo, ko poročajo o zlorabah ali posilstvu. Več kot 1 od 4 ljudi v EU meni, da je spolni odnos brez privolitve lahko upravičen, če je npr. žrtev pijana, nosi razkrivajoča oblačila, ne reče jasno »ne« ali se ne upira aktivno.

Posilstvo med štirimi stenami

Ko govorimo o posilstvu, pa vsekakor ne moremo mimo prisilnih spolnih odnosov v zakonski ali izvenzakonski zvezi. Posilstvo se lahko zgodi tudi v teh. Prepričanje, ki še vedno preveva v nekaterih pogledih tradicionalno slovensko družbo je, da je ženska v partnerskem razmerju podrejena moškemu ter mu mora ustreči s spolnim odnosom oziroma vanj privoliti, čeprav njej do tega ni. Prav zaradi takih predstav moški v zvezah od partnerke kot svojo »pravico« mnogokrat zahtevajo spolni odnos, pri čemer nemalokrat uporabijo silo. Tako se meja med spolnim odnosom in posilstvom zabriše, žrtve spolnega nasilja v intimnopartnerski zvezi pa pogosto sploh ne vedo, da so žrtve, ali pa zaradi nejevere, strahu pred prihodnostjo, strahu pred tem, kaj bodo rekli domači, skupnih otrok ali nezaupanja v državne institucije, molčijo.

A vsaj na tem področju je Slovenija že v preteklosti storila pomemben pravni korak, saj je bila prva med evropskimi državami, ki je posilstvo v zakonski zvezi izenačilo s posilstvom izven zakonske zveze.

Žrtve so tudi moški

Čeprav v večini, pa žrtve posilstev ter mnogoterih obrazov spolnega nasilja niso le ženske. Žrtve so večkrat tudi moški, ki si ne upajo spregovoriti o tem, da jih je posilil drugi moški, saj se bojijo oznake homoseksualca, stigmi pa ne uidejo tudi, če jih posili ženska, saj so v tem primeru označeni za šibke, za »copate«. Komentarji, ki prevladujejo ob novicah, da je mlajšega moškega posilila starejša ženska jasno kažejo kulturne percepcije v stilu: »Jaz bi bil srečen, če bi me …«

Pravi obraz naše družbe pa pokaže dejstvo, da so si prav vse strani povsem soglasne, kadar je storilec, ki krši spolno nedotakljivost druge osebe, migrant. Takrat je dejanje skoraj gotovo posilstvo. Brez razprave.

“Žrtev si je kriva sama”

Vzrok za molk, ki ga žrtve posilstva običajno dojemajo kot edino rešitev, ki jim po posilstvu ali drugem spolnem nasilju ostane, pa se skriva v družbi sami. Namesto obsojanja storilca pogosto pod vprašaj postavljamo verodostojnost žrtve, ali za storjeno posilstvo celo iščemo opravičila – »sama si je kriva, kaj pa je bila pijana«, neprimerna oblačila … Žrtve posilstva so večkrat tudi ženske, ki jih že v vsakdanu potiskamo na margino družbe, kot so odvisnice od alkohola in drog, ženske z nižjim socialnim statusom, ženske, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov ukvarjajo s prostitucijo. Pripadnice takih ranljivejših skupin se v primeru posilstva, kot v svojih izpovedih omenijo, obravnava kot storilke, možje pravice pa jim običajno ne verjamejo.

Že res, da v pravni državi velja nedolžnost do dokazane krivde, a inkvizicijski pristop do žrtev in omalovaževanje storjenih dejanj povzročiteljev z zmanjševanjem kazni kot v koprskem primeru, nikakor ni to, kar bi si državljani želeli.