V zadnjih desetletjih so se začele razvijati za potrebe turizma, saj so te dobro zavarovane plezalne poti nekakšna vmesna stopnja med gorništvom in alpinizmom.

Tudi Slovenija v zadnjih letih dobiva vse več ferat oziroma zelo ali pa kar izjemno zahtevnih in dobro zavarovanih plezalnih poti. Strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije Matjaž Šerkezi pravi, da so ferate izredno dobrodošle za preizkušanje svojih sposobnosti na začetku sezone, obenem pa opozarja na previdnost in uporabo primerne opreme.

Ferata izvira iz besede ferro oziroma železo

Ferate so sicer starejšega izvora, številni pa so prepričani, da so prvi razmah doživele v prvi svetovni vojni na bojiščih med avstro-ogrsko in italijansko vojsko v Dolomitih. Za zagotavljanje dobave opreme, orožja, streliva, hrane in drugih potrebščin so vojske težko dostopne vrhove opremile s klini, predvsem pa jeklenico, ki je zagotavljala večjo varnost. In prav uporaba železnih varoval je dala tem potem italijansko ime ferata, ki izvira iz besede ferro oziroma železo.

Razvoj za potrebe turizma

V zadnjih desetletjih so se ferate začele razvijati za potrebe turizma, saj so te dobro zavarovane plezalne poti nekakšna vmesna stopnja med gorništvom in alpinizmom, pogosto pa je za razliko od podobno varovanih plezališč v gorah ferata dosegljiva že v dolini brez predhodnega dolgega vzpona. Tudi v Sloveniji je ferat vse več. »Pri tem smo, predvsem kar se Avstrije tiče, še vedno precej v povojih. Tam imajo te svoje ‘Klettersteige’ zelo razvite. Seveda pa je to treba ločiti od dolomitskih ferat v Italiji,« pravi Šerkezi. V avstrijskem primeru gre pogosto za krajše zahtevne stene, v Dolomitih pa za daljše poti na vrhove gora. »Tudi v Sloveniji so se posamezna društva ali pa kar koče za popestritev turistične ponudbe odločile, da naredijo ferate oziroma izjemno zahtevne planinske poti,« opisuje Šerkezi, ki je pri tem izpostavil Mojstrano, Zelenico, Vinsko goro in tudi Lisco. »Ta je primerna tudi za začetnike, saj je narejena v več krajših odsekih in iz vsakega je možen izstop, če je komu pot pretežka.«

Informacija o svoji pripravljenosti

Na srečo novost v slovenskih gorah ne povzroča konflikta med interesi alpinistov in graditelji ferat. »Običajno je za feratarstvo dobra že skala sredi gozda, ki se izkoristi za izdelavo poti, zato običajno ne gre za posege v sredogorje in visokogorje ter ne gre skozi alpinistične smeri,« je dejal Šerkezi in dodal, da so celo dobrodošle za plezalce: »Te lahko izkoristijo na začetku sezone, preden preizkusijo kaj težjega. Tudi pred turnim smučanjem se gre v začetku sezone na smučišče in tam naredi nekaj zavojev. Nekako osvežiš znanje in dobiš informacijo o svoji pripravljenosti. Kot poligoni za trening so ferate zelo primerne.«

Skrivajo tudi številne nevarnosti

Vseeno pa ferate skrivajo tudi številne nevarnosti v včasih tudi previsnih stenah. Šerkezi zato opozarja: »To, da nimamo strahu pred goro, in moč v rokah ni dovolj. Treba je znati izbrati in pravilno namestiti opremo ter se naučiti osnove plezanja oziroma pravilo treh opornih točk. Pri tem nikakor ni dovolj, da si posameznik ogleda video posnetek na spletu.« Prav zato Šerkerzi za prvo soočenje svetuje obisk tečaja pred prvim samostojnim vzponom po feratah.

Ponudba zavarovanih poti kar obsežna

V Sloveniji je ponudba tovrstnih zavarovanih poti kar obsežna. Med najtežjimi sta Češka koča, kjer je del poti poškodovala zima, a je bila pred kratkim spet odprta, in Spodnji plot na Zelenici, ki ima tudi lažjo različico, sicer pa so ferate tudi na Lisco, v Mojstrani, Gozd Martuljku, Vinski gori, Bohinju, Grmadi pri Šmarni gori, Boču, na Vipavskem … V načrtu so nove, ena od idej je zavarovana plezalna pot pod kamniškim gradom. »Vse te poti pa je seveda treba ločiti od resnih ferat v Dolomitih. Tam gre za zahtevne izzive in ko enkrat vstopiš v goro, je izstop možen samo na njenem vrhu,« še opozarja Šerkezi.

STA