Protestniki se strinjajo, da ravnanje vlade ni ustrezno, zato lahko z gotovostjo zaključimo, da si vsi želijo njenega padca. Vendar pa se razlike skrivajo v tem, kakšno prihodnost si želijo? Je to zgolj prihodnost brez Janeza Janše in z »novim obrazom« na čelu vlade?

Piše se leto 2020. Situacija izpred osmih let je sicer nekoliko drugačna, pa vendar lahko najdemo vzporednice. To sta prihajajoča ali aktualna gospodarska kriza in Janševa vlada. Ta kombinacija je očitno dovolj močna, da desetletja nakopičenega nezadovoljstva v ljudeh dosežejo kritično točko in spodbudijo, da ljudje zapustijo svoje domove in se opravijo na proteste. Tokrat na kolesih.

V dogodku Protest z balkonov gre na kolesa je navedenih kar 24 različnih organizacij. 24 organizacij in na tisoče protestnikov pa posledično pomeni tudi precej različnih pogledov in zahtev.

Vsi protestniki se strinjajo, da ravnanje vlade ni ustrezno, zato lahko z gotovostjo zaključimo, da si vsi želijo njenega padca. Vendar pa se razlike skrivajo v tem, kakšno prihodnost si želijo? Je to zgolj prihodnost brez Janeza Janše in z »novim obrazom« na čelu vlade? Novi obraz preteklih protestov je bil Miro Cerar, katerega stranka je zdaj del vlade. Je torej res novi obraz rešitev, ki bo zadovoljila protestnike? Nekatere zagotovo, vendar na tem mestu prihaja do precejšnjih razhajanj med njimi. Pregledali smo njihove zahteve in skušali ugotoviti, kje so skupne točke in kje razhajanja.

Nekateri zahtevajo drugačen sistem…

V Centru za družbeno raziskovanje (CEDRA) so v prispevku do protestov kritični. Opažajo namreč, da je vzporednica letošnjih protestov in tistih, izpred osem let, Janez Janša, vendar je po njihovem problem, da so »tokratni protesti so zaenkrat ujeti zgolj v logiko antijanšizma.«

Opozarjajo, da so v množici protestnikov »najglasnejši pripadniki tistih skupin, ki imajo boljši dostop do množičnih medijev in so nasploh izučeni za kulturno ter komunikacijsko produkcijo.« Vendar pa gre tukaj za »osrednje nosilce liberalizma«, ki si za ključen cilj postavljajo zgolj zamenjavo enih predstavnikov vladajočega razreda z drugim. Pogrešajo vsesplošno problematiziranje avtoritarnosti kapitala, ki po njihovem ni zgolj problem Janševe vlade, ampak sistema na sploh. Opozarjajo, da vračilo v normalnost, česar si nekateri protestniki želijo, ne predstavlja za vse ugodnega položaja in da vladavina prava, nepristranski mediji in mnoštvo strokovnjakov ne bo rešila položaja delavk in delavcev, ki so vsakodnevno podvrženi pritiskom v delovnih okoljih.

Opozarjajo, da so v množici protestnikov »najglasnejši pripadniki tistih skupin, ki imajo boljši dostop do množičnih medijev in so nasploh izučeni za kulturno ter komunikacijsko produkcijo.« Vendar pa gre tukaj za »osrednje nosilce liberalizma«, ki si za ključen cilj postavljajo zgolj zamenjavo enih predstavnikov vladajočega razreda z drugim. 

Zdi se jim, da nekateri protestniki ne vidijo ključnih problemov Janševe vlade, ki so povečanje fleksibilnosti trga delovne sile, ki v osnovi pomeni lažje odpuščanje in spodbujanje prekarizacije. Sporno se jim zdi poglabljanje privatizacije javnih storitev in odpravljanje standardov varovanja okolja, »vse za to, da bi lahko kapital v gonji za profiti lažje uničeval naravo in izkoriščal delavski razred,« zapišejo. Po njihovem je to »temeljni vzrok protiljudske politike, ki presega vlado Janeza Janše, saj so jo v milejši obliki izvajale tudi prejšnje (levo)sredinske vlade, enaka zaostrovanja pa lahko v različnih odtenkih spremljamo v praktično vseh državah sveta.« Opozorijo, da za kolesarjenje ob petkih ne bo zadostovalo za spremembo družbenih odnosov, ampak je za ključno predvsem organiziranje na delovnih mestih in gradnja terenske moči. Bistvo problema vidijo v kapitalističnem sistemu.

Pri omenjenem stališču pa niso osamljeni. »Janša ni nekakšen izjemen pojav, ampak je – tako kot Orban na Madžarskem – produkt specifičnih kapitalističnih procesov na evropski polperiferiji,« je na primer ob delitvi zapisa napisal Ntoko, ki se sicer strinja, da se je proti “janšizmu” treba boriti. »Ampak za učinkovit boj je potrebno vedeti, od kje takšen režim izvira. Iz izkušenj prvih vstaj že vemo, da Cerar ni bil pravi odgovor na Janšo – štiri leta je privatiziral in ožičeval državo, da je kapitalističnim investitorjem po krizi vrnil “zaupanje”. Oblast je predal Šarcu, ki je antimigrantski režim še zaostril, med vrhuncem gospodarske rasti pa šel rezati socialne pravice in uvajati prisilno delo. No, in čeprav je Cerar vse svoje krutosti upravičeval z izgovorom, da “ne bo na oblast prišel Janša”, mu je na koncu prav njegova stranka spet predala oblast. In predala mu je bolj neenako, bolj prekarizirano, bolj militarizirano in bolj avtoritarno državo, kot jo je leta 2014 prevzela,« je še dodal in poudaril, da se je treba boriti proti sistemu in ne politiki.

»Zato protestirajmo v obrambi pravic in svoboščin, ki jih še imamo, vendar se ne ustavimo pri tem. Osmislimo in zahtevajmo tudi naprednejšo in bolj demokratično družbo, kot smo jo imeli do sedaj.«

»Kjer je kapitalizem, ni svobode. Ko pa bo svoboda, ne bo kapitalizma,« pa so svoj zapis začeli na Iniciativi mestni zbor (IMZ). Po njihovem je problem petkovih protivladnih protestov »mlačna zahteva po »svobodi« in zahteva po predčasnih volitvah, na katerih bodo še enkrat več nastopile stranke, ki so trenutno že v parlamentu, ne bodo odpravile vzrokov, ki so nas v jezi pognali na ulice.« Poudarjajo, da so za stanje, proti kateremu protestirajo, odgovorne tudi ostale stranke. »Nekakšen miren in idiličen status quo, v katerega bi nas vrnila nova, »nejanšistična« vlada, ni nikoli obstajal. Tudi pod »nejanšističnimi« vladami sta se (vsekakor bolj prikrito) odvijala pogrom nad naravo (Magna, Kemis itd.) in (enako odkrito) grozljiva korupcija – omenimo lahko samo TEŠ 6, v katerem je najverjetneje poniknilo toliko javnega denarja, kot v vseh ostalih aferah skupaj,« so opozorili in dodali, da se je tudi pred to vlado »požvižgalo na želje državljanov, ki jih nikoli ni nihče o ničemer vprašal.« Po njihovi argumentaciji volitve v obstoječem sistemu pomenijo zgolj to, »da si na vsaka 4 leta izberemo, katera frakcija vladajočega razreda nam bo vladala.« Prepričani so, da med strankami v parlamentu ni bistvenih razlik, saj je vsem v osnovi cilj enak – ohranitev kapitalističnega sistema.

Zahteve, ki bi jih po njihovem bilo treba izpostavljati, so neenakosti med bogatimi in revnimi, bližajočo podnebno katastrofo, problematizirajo sistem predstavniške demokracije, reformirati bi bilo treba 8-urni delavnik, opozoriti, da BDP ni ustrezen kazalnik gospodarske uspešnosti in da profitni motiv in gonja za večno rast ne bi smela biti bistvo našega gospodarstva. »Zato protestirajmo v obrambi pravic in svoboščin, ki jih še imamo, vendar se ne ustavimo pri tem. Osmislimo in zahtevajmo tudi naprednejšo in bolj demokratično družbo, kot smo jo imeli do sedaj,« še zaključijo.

Nekateri so razočarani, ker so jim protestniki obrnili hrbet…

V začetku maja je na Facebook strani Delavske svetovalnice kritični zapis delil tudi Goran Lukić, saj je bilo na delavskem protestu zaradi odpuščanj v Gorenju v Velenju veliko manj ljudi kot pa na protestu v Ljubljanji. »Ali raje gremo na kreativen audiiovizualno aktraktiven politični protest kot pa na dolgočasen delavski protest s predvidlljivimi parolami in outfitom? Ali raje gremo na politične kot pa na delavske proteste? Ali mora biti vse skupaj atraktiven medijski dogodek, kanaliziran skozi (družbene FB, Instagram…) medije, za razliko od delavskega boja, ki ogromnokrat poteka mimo / izpod medijskih žarometov (verjemite mi, ko zapišem, da se prav vsak dan dogaja ničkoliko težkih delavskih bojev, ki pač ne pridejo v medije)?Torej – ali raje gremo na širok politični protest s širokimi družbenimi zahtevami ali na “ozek” delavski” protest z zelo konkretnimi zahtevami,« se je med drugimi spraševal in izrazil upanje, da bi bila večja moč, če bi se protesti združili. Tudi sicer smo lahko kasneje videli, da so v Velenju protestniki nosili majice z napisi »Vsi ste nam obrnili hrbet.«

Nekateri so prepričani, da sta ključna problema korupcija in trenutna vlada…

Zaradi burnega političnega dogajanja in žvižgača Ivana Galeta, ki je razkril afero povezano z nabavo zaščitne opreme, so se na družbenih omrežjih oblikovale tudi skupine, ki podpirajo delo žvižgačev. Obrnili smo se na eno izmed administratork omenjene skupine, ki je za naš portal povedala, da so se s Piščalko pridružili protestom, vendar niso med organizatorji. »Piščalka zahteva medijsko svobodo, zaščito žvižgačev in se zavzema za državljanski pogum. Piščalka je medij, ki deluje prek družbenih omrežij in je nastal kot posledica Skupine podpore Ivanu Galetu. Sicer pa je širša vsesplošna zahteva protestov odstop vlade, odprava korupcije in boljši, pravičnejši jutri.«

Eden izmed protestnikov, ki se je tudi javno izpostavil, je režiser Jaša Jenull, ki je med drugimi na svojem Facebook profilu 17. maja delil zapis, v katerem prizna, da je v zadnjih dneh večkrat slišal, »da bi morali protestniki oblikovati svoj program in jasno definirati kaj pravzaprav hočemo.« »V nasprotnem primeru naj bi bili protesti že vnaprej obsojeni na neuspeh ali ugrabitev s strani prerojenih opozicijskih strank ter instant odrešenikov z malce bolj “svežimi obrazi” … Po temeljitem premisleku se NE strinjam,« je zapisal in poudaril, da je nujno jasno izražanje tega, »česa nočemo in kakšne politike v naši državi ne bomo več dopuščali.«

Želel bi si, da bi se po morebitnem padcu vlade »vsa gibanja ali stranke, ki se bodo potegovale za naše glasove najprej zavežejo, da bodo v celoti sledile spodnjim zahtevam za politični higienski minimum.«

Želel bi si, da bi se po morebitnem padcu vlade »vsa gibanja ali stranke, ki se bodo potegovale za naše glasove, najprej zavežejo, da bodo v celoti sledile spodnjim zahtevam za politični higienski minimum.« Meni, da je najprej nujno vzpostavljanje bolj zdrave politične klime, šele na to pa bi naj bil čas za konstruktiven pogovor o vsebinskih vprašanjih. »Konkretni zakonski predlogi, praktična implementacija, varnostni mehanizmi itd. se mi zdijo stvar naslednje faze, vključevanja stroke ter nadaljnje iniciative morebitnih gibanj ali strank, ki bi si želele zastopati ljudstvo,« je še zapisal.

Nekateri si prizadevajo za pravice narave…

Kolesarjenju ob petkih so se sicer pridružile tudi številne okoljevarstvene organizacije, ki v ospredje postavljajo odnos vladne koalicije do narave, konkretneje problematizirajo spremembo zakona o ohranjanju narave.

»Vlada RS in nekateri posamezniki se trudijo prikazati trenutno situacijo s sporočilom, da je vsak, ki protestira proti njim, del ekstremne levičarske politične opcije in se kot tak trudi zrušiti vlado,« so 4. maja zapisali v gibanju Balkan River Defence in nevladni organizaciji Leeway Collective.  Nadalje so zapisali, da se vzdržujejo »zagovarjanja katerekoli politične opcije in javno izjavlja, da ni, nikoli ni bila povezana ali v kakršnikoli komunikaciji s katerokoli politično stranko in takšnih namenov nima niti v prihodnje.« Poudarili so, da jim je vseeno, »kdo napada pravice narave in ljudi«. »To ni boj desnih proti levim ali obratno – to je boj zdrave pameti proti diktaturi in zanikanju temeljnih institutov demokracije. Edini segment, ki lahko nadkrili politično delitev, so okoljske teme,« so zapisali.

Protesti so sami po sebi, že če gledamo iz korena besede, ki izraža nasprotovanje, v osnovi pokazatelj krivic in slabih ravnanj. Vendar pa je vprašanje, kaj se bo in kaj se v trenutni situacij da izcimiti. Če ne kaj več, so vsaj opomin na nakopičene krivice, ki se dogajajo že desetletja, najbolj pa pridejo do izraza v kriznih časih. Ob prihajajoči gospodarski krizi se bodo pritiski še stopnjevali, zato je smiseln razmislek o cilju in ne zgolj negacija trenutnega sistema.