Prejšnji teden smo poročali o primeru para z otroci, ki sta zavestno pustila službo, da bi lažje zaživela na socialni podpori. Odkar prejemata socialno podporo, prihranita kar 800 evrov mesečno, slednje pa prej, ko sta bila zaposlena, ni bilo mogoče. Preverili smo, če je tak visok znesek res mogoče prihraniti.

Prejšnji teden smo poročali o primeru para z otroci, ki sta zavestno pustila službo, da bi lažje zaživela na socialni podpori. Na spletnem forumu med.over.net je anonimnež zapisal, da sedaj prihranita več kot takrat, ko sta bila oba zaposlena. Poleg tega več ne plačujeta dragega vrtca v znesku 300 evrov ali najemnine za 500 evrov. Odkar sta brezposelna, po verjetnosti še brez drugih prihodkov ali imetja, za najemnino in vrtec plačujeta kar 89% manj kot poprej (skupno 90 evrov). Poleg tega jima je prihranjeno plačilo za dodatno zavarovanje v znesku dobrih 35 evrov na osebo. Zapisal je, da tako mesečno, ko poplačata vse stroške, prihranita kar 800 evrov. Poleg tega je anonimnež omenil, da lahko poleg socialne podpore tudi občasno dela. Morda dobiva dodatek za delovno aktivnost? Dela na črno? Tega ne vemo. Pa je tak znesek sploh mogoče prihraniti? Zadevo smo preverili na Ministrstvu za delo.

Upravičena do raznih poplačil

Tabela, ki smo jo prejeli z Ministrstva za delo, kaže primer 4-članske družine z dvema otrokoma, pri čemer sta oba starša brezposelna in brez imetja ali drugih prihodkov. Skupno z otroškim dodatkom (245 evrov), denarno socialno pomočjo za oba (907 evrov) prejmeta na svoj račun skupno 1152 evrov.

Številka sicer ni tako visoka, pa vendar sta zaradi svoje brezposelnosti upravičena do plačila: vrtca (namesto polne cene 454 evrov plačata le 30), subvencije za malico (za vrtčevske otroke 32 evrov, za osnovnošolce in dijake pa 96 evrov mesečno) in dodatnega zavarovanja (35,67 evra na osebo). Po drugi strani pa država za 4-člansko družino z brezposelnima staršema in dvema vrtčevskima otrokoma krije 2134 evrov.

Anonimnež je ob tem zapisal, da zaradi subvencionirane najemnine plačata le 60 evrov (cena je sicer skoraj nerealno nizka, dajmo k temu prišteti še kakih 80 evrov).

Če k temu prištejemo tekoče stroške (recimo 250 evrov za 2-sobno stanovanje), se računica izide. Za hrano in življenje jima ostane skupno še 842 evrov. Če upoštevamo sicer višjo ceno neprofitnih stanovanj, pridemo na na 760 evrov. Ni veliko, toda dovolj, da preživijo.

S prostovoljnim delom nekaj manj kot minimalna plača

Na ministrstvu so nam razložili, da trenutno že leto dni poteka pilotni projekt preverjanja razlogov za trajno nezaposljivost ljudi. Pri tem vsaka dva tedna z zavoda za zaposlovanje kontaktirajo nekatere trajno nezaposljive osebe in preverjajo, kaj se z njimi dogaja. V Mariboru je trenutno 14.777 upravičencev do denarne socialne pomoči. 402 evra denarne socialne pomoči za samsko osebo sicer res ni nek presežek in s slednjim ni mogoče preživeti, pa vendar je tukaj še dodatek za delovno aktivnost, ki ga prejema nekaj več kot 10 odstotkov upravičencev do denarne socialne pomoči. Z dodatkom te osebe tako zaslužijo oz. lahko prejmejo do 91 odstotkov zakonske minimalne plače (ob opravljenih več kot 128 urah oseba prejme 204 evra dodatka). Dodatek lahko prejmejo zaposleni, samozaposleni in prostovoljci, ki poleg denarne pomoči še oddelajo določeno število ur. K sreči dodatka niso ukinili.

So pa na ministrstvu razložili, da največ izgubijo tisti, ki prejemajo povprečno plačo. Zanje ne veljajo nobene bonitete, po drugi strani pa so tisti z minimalno plačo upravičeni do 35 različnih pravic s strani CSD, a vsak mora biti seveda seznanjen s svojimi pravicami.

Koga kriviti?

V komu je torej dejansko problem? V tistih, ki delajo, a zaslužijo premalo in so obvezani do raznih plačil državi oziroma zavarovalnicam, bankam? Ali v tistih, ki ne delajo in zaslužijo nekoliko manj, a k tem dajatvam niso zavezani? Problem je seveda jasen. Minimalna plača z dobrimi 600 evri ne zagotavlja dostojnega življenja, z njo ne zadostimo niti minimalnim življenjskim standardom. Do tistih, ki delajo, seveda ni pošteno, da so kronično podplačani. A za to ne gre kriviti tistih, ki so permanentno brezposelni (morda pa ne hrepenijo po sodobnem kapitalističnem suženjstvu?), pač pa državo, ki rada ohranja tovrsten status quo, kjer je krivec vse drugje kot v njej sami.