Damjan Volf, generalni sekretar KS 90 – Konfederacije sindikatov 90 Slovenije o pritiskih na delavce v javnih podjetjih, položaju delavcev v novem mariborskem holdingu, delu od doma, prekarnem delu mladih in poklicnih boleznih.

Damjan Volf

Javna podjetja oz. delavci v njih so pod posebnim pritiskom, še posebej ob podražitvah zaradi višanja minimalne plače, zrušenih razmerjih, ki se na koncu počutijo še krivi … Se pravi, dobili smo višje položnice, ker morate imeti vi višje plače …

V Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije kot reprezentativni sindikalni organizaciji na državni ravni, ki združuje tako sindikate javnega kot tudi zasebnega sektorja, smo že v preteklosti opozarjali na prikrite in neprikrite napade na dejavnosti, ki omogočajo vsem nam državljanom in državljankam določen nivo kvalitete bivanja, sobivanja in navsezadnje tudi življenja. Tukaj bi še posebej izpostavili zdravstvo, šolstvo, kulturo in seveda tudi dejavnosti, kjer se opravlja gospodarsko javno službo z že zguljeno in preverjeno frazo in parolo, da je le ta v večini primerov neučinkovita in vsekakor pa izrazito predraga. S tem se posredno zelo jasno uporabnikom teh storitev prenaša napačno in krivično sporočilo, da so edini pomembni kriterij za zadovoljivo storitev v korist uporabnikov in s tem tudi gospodarske javne službe, kamor spadajo komunalne storitve, dobava vode, elektrike, cestnega potniškega prometa, pogrebne storitve, čim nižji stroški, ki jih občan vsak mesec plača na položnici, ne pa kvalitetno opravljena storitev in dostojno ter pošteno plačilo za opravljeno delo vseh, ki v dobrobit celotne družbe opravljajo te storitve. Prav tako z namenom v javnosti kroži ogromno dezinformacij, kako se v državnih in občinskih podjetjih cedita med in mleko, resnica pa je seveda daleč od tega.

S tem se posredno zelo jasno uporabnikom teh storitev prenaša napačno in krivično sporočilo, da so edini pomembni kriterij za zadovoljivo storitev v korist uporabnikov in s tem tudi gospodarske javne službe, kamor spadajo komunalne storitve, dobava vode, elektrike, cestnega potniškega prometa, pogrebne storitve, čim nižji stroški.

Že več kot desetletje je minilo od časa, ko so zaposleni v državnih in občinskih podjetjih imeli varne zaposlitve, odkar so bile plače odraz spoštovanja njihovega dela. Zato je potrebno z veliko mero previdnosti in spoštovanja do njihovega dela in predvsem v izrazitem socialnem dialogu z vsemi socialnimi partnerji doseči pošteno in dostojno plačilo za opravljeno delo ter varne in zdrave delovne pogoje brez kakršnih koli elementov diskriminacije, saj se le tako vse to rezultira v še boljši ponujeni storitvi za vse uporabnike. Ne smemo namreč pozabiti, da lahko še posebej tako imenovano dejavnost gospodarske javne službe primerjamo z zrakom; ko ga imaš, se ga niti ne zavedaš, da ga imaš, ko ga pa nimaš več, je pa že v večini primerov prepozno in ni več povratka nazaj. To so storitve, ki nam omogočajo dostojno kvaliteto našega bivanja, sobivanja in navsezadnje tudi življenja. Treba se je jasno zavedati, da ni samo cena opravljene storitve tista, ki vodi odločevalce, ampak predvsem kvaliteta opravljene storitve ter dostojno plačilo in varno in zdravo delovno okolje zaposlenih, ki morajo biti najboljša naložba vsakega delodajalca ne samo na papirju, ampak tudi v praksi.

Damjan Volf

Višanje minimalne plače, porušena razmerja … Višanje mase plač kot vzrok neuspešnega poslovanja javnih podjetij …

To je še ena izmed napačnih teorij, ki jo prodajajo tisti, ki bi radi privatizirali storitve, ki določajo kvaliteto našega bivanja, sobivanja in življenja ter so posledica popolnoma napačne politike naših odločevalcev glede dostojnega in poštenega plačila za opravljeno delo. V preteklosti smo bili, pa se bojim, da bomo tudi v prihodnosti napadeni v kontekstu, da se bo šlo v t. i. privatizacijo šolstva, zdravstva in vse bolj tudi gospodarskih javnih služb, kjer bo edini kriterij končni strošek opravljene storitve za naročnika in ne kvalitetno opravljena storitev in zagotavljanje zadovoljstva prav vseh zaposlenih. Mnenja sem, da nihče v javnih podjetjih kot tudi v realnem sektorju ne bi smel imeti zaposlenih, ki bi prejemali minimalno plačo, razen v izjemnih primerih, ko bi se njihov delodajalec spustil pod prag likvidnosti. Realnost pa je seveda drugačna in v RS imamo trenutno čez 40 tisoč delavcev (z letom 2021 se pričakuje da jih bo že čez 90 tisoč), ki jim delodajalec mora doplačevati, da dosežejo minimalno plačo, ki trenutno znaša 940,58 EUR. Da je situacija še bolj alarmantna pa delodajalci ne želijo pristati na element pravičnosti pri plačilih za opravljeno delo, saj se ne strinjajo s predlogom predstavnikov delojemalskih organizacij, ki si že več let zavzemamo za edini korekten sistem, in sicer, da bi bil znesek minimalne plače tudi znesek osnovne plače v prvem tarifnem razredu in bi se znesek osnovne plače sorazmerno povečeval glede na tarifni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, ki ga zaseda delavec.

V teh kriznih časih, ko ponovno vsi davkoplačevalci pomagamo z več milijardnimi vložki v slovensko gospodarstvo, morali zahtevati od delodajalcev vsaj dostojno plačilo za opravljeno delo, kjer bi moralo biti razmerje med najnižjo in najvišjo plačo v podjetju ena proti pet in ne kot je sedaj – ena proti petnajst ali še več.

Iz tega naslova imamo sedaj kar nekaj absurdnih situacij, ko je osnovna plača inženirja, poslovodje, gospodinje, na katerem sloni prihodnost še posebej manjših delodajalcev, po kolektivni pogodbi dejavnosti enaka znesku minimalne plače. A namesto, da bi v času debelih krav bili deležni podpore s strani države kot tudi s strani delodajalcev, smo žal vedno znova in znova poslušali kopico izgovorov, da bi to pomenilo polom za slovensko gospodarstvo, pa čeprav bi tako delodajalec kot tudi država s tem samo pridobila, prvi v izrazitem zadovoljstvu zaposlenih, drugi pa z več pobranimi davki in prispevki za socialno varnost ter seveda večjo potrošnjo, ki bi ravno nasprotno od njihove trditve, okrepila gospodarstvo. Menim, da bi še posebej v teh kriznih časih, ko ponovno vsi davkoplačevalci pomagamo z več milijardnimi vložki v slovensko gospodarstvo, morali zahtevati od delodajalcev vsaj dostojno plačilo za opravljeno delo, kjer bi moralo biti razmerje med najnižjo in najvišjo plačo v podjetju ena proti pet in ne kot je sedaj – ena proti petnajst ali še več, če se ni zbralo dovolj politične volje, da bi davkoplačevalci postali lastniki podjetij za vložke, ki jih sedaj vlagamo v le te.

Nekdo, ki je zaposlen v Nigradu, bi lahko imel višjo plačo kot zgolj minimalno?

Ne samo, da bi lahko imel več, ampak bi moral imeti več!

V javnih podjetjih je podobno kot v zasebnih. Velja kolektivna pogodba dejavnosti, pa tudi podjetniška kolektivna pogodba, ki jo sklene reprezentativni sindikat podjetja z delodajalcem. V Sloveniji imamo glede pravic in obveznosti delavcev kot tudi delodajalcev tako imenovani piramidalni sistem. Imamo Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki je na vrhu in ga morajo spoštovati vsi delodajalci in v večini predstavlja minimalne pravice delavcev in delodajalcev v Sloveniji.

Torej, če karikiram, ZDR-1 določa, da mora delodajalec izplačati dodatek za nedeljsko delo, kolektivna pogodba dejavnosti ga določa v višini 30 odstotkov, medtem ko pa mora, da upraviči svoj osnovni namen, v podjetniški kolektivni pogodbi ta dodatek biti vsaj 30 odstotkov ali pa več.

Potem imamo pod njim kolektivne pogodbe dejavnosti (vsaka dejavnost ima določene specifike), ki mora biti seveda za delavca boljša kot osnovni zakon (drugače ni smiselna z naše strani), ter vsebuje natančnejša določila, na katera jih napota ZDR-1 (dodatki, povračila..). Na dnu te piramide pa je podjetniška kolektivna pogodba, v kateri se še dodatno (bolje za delavca) uredijo stvari, ki so specifične za podjetja in so odsev največje mere kvalitetnega socialnega dialoga med predstavniki kapitala in delavstva. Ključno je zatorej zavedanje, da je teža teh zakonskih obvez od zgoraj navzdol. Torej, če karikiram, ZDR-1 določa, da mora delodajalec izplačati dodatek za nedeljsko delo, kolektivna pogodba dejavnosti ga določa v višini 30 odstotkov, medtem ko pa mora, da upraviči svoj osnovni namen, v podjetniški kolektivni pogodbi ta dodatek biti vsaj 30 odstotkov ali pa več.

V Mariboru se je mestna oblast odločila združiti javna podjetja z namenom, da bi bilo poslovanje bolj racionalno. Ponovno so ob tem problem zaposleni. Je sploh potrebno koga prezaposliti? Kako lahko ostane zaposlen še naprej, tako kot je, z enakimi pogoji?

V Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije smo imeli v preteklosti že več primerov, ko so se podjetja združevala, tudi javna, a smo bili v primeru Javnega holdinga Maribor (JHM) dejansko prvič soočeni s tem, da je delodajalec sploh razmišljal o uporabi 91., oziroma  92. člena ZDR-1, kajti za nas je bilo in je samoumevno, da delodajalec v takih primerih upošteva 75. člen v povezavi s 76. členom  ZDR-1 in do sedaj smo se z delodajalci dogovarjali o nadstandardu glede prehodnega obdobja (daljšega od enega leta, ki ga že predpisuje ZDR-1).

Ob tem bi v Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije izrazili zadovoljstvo, da je vodstvo JHM še pravočasno dojelo svojo zmoto in da smo tako od v. d direktorice JHM (tiskovna konferenca, dne 25. avgusta 2020), kot tudi direktorja MARPROMA (pogovorna oddaja na temo JHM, dne 17. avgusta 2020) kot predstavnika JHM dobili jasna zagotovila, da bo prenos delavcev (87 delavcev) potekal izključno po 75. in 76. členu ZDR-1, torej je prevladal razum in modrost.

S tem je bilo po nepotrebnem povzročenega veliko nemira in nepotrebnih skrbi ne samo med delavci, ki bodo prenešeni na JHM, ampak tudi med preostalimi zaposlenimi, ki jih je v vseh šestih podjetij več kot tisoč, saj se moramo zavedati, da jih je večina v teh podjetjih pustila dobršni del svojega poklicnega in zasebnega življenja. Ob tem bi v Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije izrazili zadovoljstvo, da je vodstvo JHM še pravočasno dojelo svojo zmoto in da smo tako od v. d direktorice JHM (tiskovna konferenca, dne 25. avgusta 2020), kot tudi direktorja MARPROMA (pogovorna oddaja na temo JHM, dne 17. avgusta 2020) kot predstavnika JHM dobili jasna zagotovila, da bo prenos delavcev (87 delavcev) potekal izključno po 75. in 76. členu ZDR-1, torej je prevladal razum in modrost.

Damjan Volf

Dodatki za delovno dobo npr. se mu ne prenašajo …

 Ob doslednem upoštevanju 75. člena ZDR-1 se bo delavcem, ki bodo prevzeti v JHM, vsekakor upoštevalo vse pravice, tudi preteklo delovno dobo pri delodajalcu prenosniku. Ob tem pa bi v  Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije radi opozorili na dejstvo, da so pridobljene pravice, ki jih imajo prenešeni delavci iz naslova plačila za opravljeno delo (osnovna plača, dodatki, povračila…) v veljavi le prvo leto od prenosa in da je nujno potrebno že takoj začeti s postopki oblikovanja nove podjetniške kolektivne pogodbe, ki bi veljala za vse zaposlene v JHM, predpogoj za to pa je, da se prenešeni delavci sindikalno organizirajo in tukaj bi jih iskreno povabili, da se nam v Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije pridružijo v boju za boljši jutri slovenskega delavstva.

Ima v tem primeru delodajalec samo interes čim lažje zmanjšati stroške dela?

Govoriti o ustanovitvi JHM, postavitvi nosilnih temeljev tako velike in pomembne hiše kot je JHM in ob tem obljubljati še zmanjševanje stroškov za opravljene storitve za uporabnike, se nam zdi popolnoma napačno, še posebej, če se jih argumentira tudi skozi optimizacijo stroškov dela. Potrebno je namreč izpostaviti, da v Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije vse prevečkrat poslušamo retoriko delodajalcev, da so pri njih delavci najboljša investicija (da poskrbijo za delavce kot se šika), ko pa pride iz besed do dejanj, pa se vse prepogosto srečujemo ravno s kopico manevrov delodajalcev, ki imajo isti imenovalec skozi optimizacijo stroškov dela, ki povleče za seboj večje obremenitve delavcev in povečanje absentizma in prezentizma.

Sporočilo je, da ne bomo imeli nižjih položnic, ampak samo boljše storitve …

Kolikor smo iz javnih medijev zasledili objave tako Župana Mestne občine Maribor kot tudi vršilke dolžnosti direktorice, se je v preteklosti obljubljajo skoraj nemogoče – da se bo racionaliziralo delovne procese in hkrati ponudilo boljše storitve za občane. To je seveda sprto z osnovno zdravo logiko, kar so navsezadnje priznali tudi odgovorni na JHM. Delodajalec seveda lahko kadarkoli optimizira delovne procese in v Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije temu tudi ne nasprotujemo, a le, če to pomeni prevzemanje odgovornosti vseh v delovnem procesu in večje zadovoljstvo zaposlenih (boljše plačilo zaposlenih, bolj varno in zdravo delovno okolje) kot tudi boljše poslovanje delodajalca.

V preteklosti smo zavoljo navedenega že vse vodilne, ki so kakorkoli umeščeni v ustanovitev JHM opozarjali, naj bodo bolj pazljivi pri retoriki, da bodo za uporabnike javne gospodarske službe že takoj znižali stroške in ponudili boljšo storitev, saj se je potrebno zavedati, da delavec ne hodi v službo zato, ker rad hodi v službo, temveč zato, ker delodajalec ceni in spoštuje njegovo delo in ga plača v skladu z dodano vrednostjo, ki jo ima za delodajalca.

V preteklosti smo zavoljo navedenega že vse vodilne, ki so kakorkoli umeščeni v ustanovitev JHM opozarjali, naj bodo bolj pazljivi pri retoriki, da bodo za uporabnike javne gospodarske službe že takoj znižali stroške in ponudili boljšo storitev, saj se je potrebno zavedati, da delavec ne hodi v službo zato, ker rad hodi v službo, temveč zato, ker delodajalec ceni in spoštuje njegovo delo in ga plača v skladu z dodano vrednostjo, ki jo ima za delodajalca. Izhajajoč iz izjav odgovornih z dne 25. avgusta 2020 ob tiskovni konferenci vodilnih pri ustanavljanju JHM je tudi tukaj v ospredje prišla modrost in razum, ob tem pa bi v Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije apelirali na uporabnike gospodarske javne službe, da se veliko bolj aktivno vključijo v zgodbo JHM, saj bodo oni tisti, ki bodo plačevali pluse in minuse slabe ali dobre poslovne poteze kreatorjev JHM. V tem primeru namreč govorimo o gospodarski javni službi, o storitvah ki jih občani vsakodnevno potrebujejo in so posredno in neposredno od nje odvisni in tukaj se ne sme dovoliti, da bo storitev slabša in da bodo delavci na ta račun še bolj obremenjeni in nezadovoljni, ker ne bodo plačila takšna kot bi morala biti v kontekstu kvalitetnega in poštenega plačila za opravljeno delo.

Damjan Volf

Takšen primer ste že kje imeli?

V Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije smo se pred skoraj dvema letoma srečali s primerom, ko je država celo s samim zakonom ustanovila holding ter vanj vložila še dodatni osnovni kapital v vrednosti deset milijonov evrov. Obljubljeno nam je bilo, da bodo tudi delavci imeli kaj od tega, a se je izkazalo, da so nas pripeljali žejnega mimo vode. Zato je izjemno pomembno, da smo, oplemeniteni s to izkušnjo, pri vseh prenosih delavcev izjemno previdni in da delujemo preventivno in predvsem, da se vse obveznosti in pravice, ki se dotičejo delavcev, sprejema v izrazitem prepričanju, da so le ti najboljša naložba vsakega delodajalca.

Kaj bi predlagali vi?

V Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije smo že večkrat poudarili, da bi v primeru JHM bilo edino smiselno in pošteno, da bi do začetka veljavnosti nove podjetniške kolektivne pogodbe, ki bi veljala za vse zaposlene v JHM, morali zavoljo tega, ker se bo prenašalo 87 zaposlenih iz šestih oddelkov, ki imajo vsaj šest različnih pravnih osnov (kolektivnih pogodb), ki jim določajo plačilo za opravljeno delo, zasledovati najboljšo kolektivno pogodbo dejavnosti ali podjetja v teh podjetjih, da se slučajno ne bo zgodilo, da bosta imela računovodkinja iz enega javnega podjetja z boljšo podjetniško kolektivno pogodbo in računovodkinja, ki bo opravljala isto ali podobno delo kot ona (osnovni smisel ustanovitve JHM), iz drugega podjetja s slabšo kolektivno pogodbo, plačani različno.

Predlagamo torej, da se vzame najboljšo kolektivno pogodbo in da upošteva za vse prenesene delavce. To je edino smiselno, edino logično in edino tako se bo lahko doseglo, da ne bodo zadovoljni zaposleni samo na papirju in v retoriki vodilnih, ampak tudi v praksi.

Predlagamo torej, da se vzame najboljšo kolektivno pogodbo in da upošteva za vse prenesene delavce. To je edino smiselno, edino logično in edino tako se bo lahko doseglo, da ne bodo zadovoljni zaposleni samo na papirju in v retoriki vodilnih, ampak tudi v praksi.

Tudi ostali sindikati podobno razmišljajo?

Ko govorimo o JHM sta oba sindikata na popolnoma istem stališču, a žal vedno ni tako. Tu imamo pro delavski sindikati težave, ki so širšega pomena in v tem specifičnem času (čas koronavirusa), ko je polje idealno za posaditev semen strahu, negotovosti in izjemno slabih medsebojnih človeških odnosov, so rezultati že tu in nihče si ne bi smel dovoliti, da gre pod mejo osnovnega človekovega dostojanstva in da se mu vzame pravico do pravega in pravočasnega delavskega boja.

Je možno, da hkrati holding ustanovi svoj sindikat, ki vse to potrdi, kot bi oni želeli? Kaj je potrebno za reprezentativnost?

Tudi to se žal dogaja v praksi in v Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije imamo kot že povedano izrazite težave z določenimi delodajalci, ko nam kljub izpolnjevanju vseh pogojev v skladu z Zakonom o reprezentativnosti ne želijo priznati reprezentativnosti, ker smo izrazito pro delavsko orientirani. Tukaj bi opozorili na dejstvo, da reprezentativnost sindikata v podjetju ugotavlja delodajalec sam, kar je lahko izjemno sporno. V praksi žal prepogosto ugotavljamo, da sindikatom, ki so prijaznejši do delodajalca in poleg tega delijo še brezplačne klobase, krompir ipd., kljub neizpolnjevanju pogojev za reprezentativnost v podjetju hitro priznavajo reprezentativnost, medtem ko pa tisti, pri katerih delodajalci zaslutijo, da bodo ogroženi njihovi profiti, le tem zapirajo vrata in poskušajo na vse mogoče načine preprečiti delovanje sindikata v podjetju.

Tukaj bi opozorili na dejstvo, da reprezentativnost sindikata v podjetju ugotavlja delodajalec sam, kar je lahko izjemno sporno. V praksi žal prepogosto ugotavljamo, da sindikatom, ki so prijaznejši do delodajalca in poleg tega delijo še brezplačne klobase, krompir ipd., kljub neizpolnjevanju pogojev za reprezentativnost v podjetju hitro priznavajo reprezentativnost, medtem ko pa tisti, pri katerih delodajalci zaslutijo, da bodo ogroženi njihovi profiti, le tem zapirajo vrata in poskušajo na vse mogoče načine preprečiti delovanje sindikata v podjetju.

Zavoljo tega v Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije ponovno apeliramo na odločevalce, da bi moralo po zgledu priznavanja reprezentativnosti v dejavnosti in v poklicu, o reprezentativnosti pri delodajalcih odločati izključno pristojno ministrstvo, saj se v sedanjem modelu vse prepogosto pripelje žejne delavce mimo vode. Še vedno namreč večina delavstva živi v prepričanju, da je v državi le en sindikat in v kolikor je razočaran nad enim, ga je izjemno težko prepričati v koristnost delavskega boja.

Katero kolektivno dejavnost bi moral imeti holding?

V Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije menimo, da bi vsekakor moral JHM imeti kolektivno pogodbo, ki bi bila odsev poštenega in dostojnega plačila za opravljeno delo in bi zagotavljala varno in zdravo delovno okolje. Iz medijev smo informirani, da naj bi bila glavna dejavnost JHM M70.100 dejavnost holdingov, ki je podskupina dejavnosti uprav podjetij (vanj spada dejavnost sedežev podjetij, centraliziranih administrativnih uradov, uprav povezanih družb ipd., ki upravljajo, nadzorujejo in vodijo druge enote družb ali podjetij in ki se običajno ukvarjajo s strateškim ali organizacijskim načrtovanjem in imajo vlogo odločanja v družbi ali podjetju) in nima kolektivne pogodbe dejavnosti.

Tukaj bi morali brezpogojno zasledovati besede župana Mestne občine Maribor s prvega sestanka s socialnimi partnerji na tematiko JHMB, kjer je navedel, da želijo z ustanovitvijo JHM ustaviti beg možganov v Avstrijo, saj dnevno v to državo migrira 20 tisoč delavcev, predpogoj za zasledovanje tega cilja pa je dostojno plačilo za opravljeno delo in stimulativno varno in zdravo delovno okolje.

Tukaj bi morali brezpogojno zasledovati besede župana Mestne občine Maribor s prvega sestanka s socialnimi partnerji na tematiko JHMB, kjer je navedel, da želijo z ustanovitvijo JHM ustaviti beg možganov v Avstrijo, saj dnevno v to državo migrira 20 tisoč delavcev, predpogoj za zasledovanje tega cilja pa je dostojno plačilo za opravljeno delo in stimulativno varno in zdravo delovno okolje. V nasprotnem primeru bo migracij še več in lahko pride do povečanja absentizma in prezentizma. Absentizem pomeni, da delavec zboli, prezentizem pa, da delavec zato, ker ve, da ga bo delo čakalo, ali pa zato, ker noče sodelavca obremeniti s še večjo količino dela, kot ga že ima, ali zaradi strahu pred izgubo zaposlitve, hodi bolan v službo. Ko hodi bolan v službo nastane ledenik. Tega je 1/10 nad površino in 9/10 pod površino. Ko tak delavec zboli, ne zboli le za tri dni, ampak za 4 mesece.

Damjan Volf

Kako se je spremenila narava problemov s korono?

 V Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije smo že ob prazniku dela letos opozorili, da smo daleč od tega, da bila politika v funkciji dobrobiti vseh državljanov, ampak je le ta stvar strankarske in lastne koristi. Opozorili smo tudi na to, da se je sistem, ki temelji na izkoriščanju, razslojevanju, korupciji in sistemskem ustvarjanju revežev, vsako leto vse od leta 2014 soočal z rekordnimi dobički in da so bili za to nagrajeni le tisti, ki spadajo v ožji krog najbolj vplivnih v državi, medtem ko se je pozabilo na slovenskega delavca, ki je izključno z lastnim delom ustvarjal vso to gospodarsko rast. Sistem je vedno s pomočjo države iskal in tudi dobil uspešne načine za cenejšo in bolj fleksibilno delovno silo (prekarnost, ekonomske migrante), in sledil le primarnemu cilju – plemenitenju kapitala, medtem ko sta se revščina in socialna izključenost vedno bolj zažirala v vse pore slovenske družbe. Kapitalizem v tristo letih, razen v obdobju med 1914 in 1970, poraja vse večjo neenakost in sicer zato, ker je donos na kapital večji od gospodarske rasti. Hitrejša rast donosa kapitala od dohodkov dela pa vodi k temu, da so lastniki kapitala vse bogatejši, tisti, ki živimo od dela, pa vse revnejši.

Odstotek najbogatejših si lasti toliko premoženja kot 6,9 milijarde ljudi. In potem je prišel 1. december 2019, ko so iz kitajskega mesta Vuhan prvič poročali o izbruhu okužb s prej nepoznanim koronavirusom, ki ne loči med bogatimi in reveži. V hipu se je zatresel obstoječi sistem, ki ponovno po letu 2013, ko smo davkoplačevalci vanj »vložili« več milijard EUR, zahteva vedno več milijardne vložke nas davkoplačevalcev. V naraščanju so odpuščanja, kršitve delovnopravne zakonodaje in država ponovno brezglavo sledi zahtevam kapitala po več milijardnih vložkih za preživetje obstoječega sistema ter tudi  rahljanja že izborjenih delavskih pravic iz preteklosti.

Odstotek najbogatejših si lasti toliko premoženja kot 6,9 milijarde ljudi. In potem je prišel 1. december 2019, ko so iz kitajskega mesta Vuhan prvič poročali o izbruhu okužb s prej nepoznanim koronavirusom, ki ne loči med bogatimi in reveži. V hipu se je zatresel obstoječi sistem, ki ponovno po letu 2013, ko smo davkoplačevalci vanj »vložili« več milijard EUR, zahteva vedno več milijardne vložke nas davkoplačevalcev. V naraščanju so odpuščanja, kršitve delovnopravne zakonodaje in država ponovno brezglavo sledi zahtevam kapitala po več milijardnih vložkih za preživetje obstoječega sistema ter tudi  rahljanja že izborjenih delavskih pravic iz preteklosti. Pozablja pa se na delavca, ki je že davnega leta 1886 zahteval boljše delovne razmere, višje mezde in krajši delovni čas, saj so zavoljo preživetja sistema napadene ravno že izborjene pravice, ki so se izborile pred več kot 130 leti (delovne razmere, delovni čas) in temu je potrebno odločno reči STOP! V sedanjem času, ko nas napadajo epidemije nestrpnosti, ustrahovanja ter lažnih novic smo opozorili, da moramo odgovoriti z epidemijo solidarnosti, enotnosti in odločnosti, saj nam je dana možnost in priložnost, da naredimo družbo bolj človeško in delo bolj cenjeno in spoštovano! V Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije smo bili in bomo proti kakršnemu koli poslovnemu modelu, ki ne bo na prvo mesto pred interesi kapitala končno postavil človeka!

Ponazorili smo aktualni izkoriščevalski sistem na primeru žabe in lonca vode, ki ga segrevamo;

»Ujameš živo žabo in jo daš v lonec s čisto, hladno vodo. Žaba uživa. Počuti se varno. Nihče ji nič ne more. Vodo počasi segrevaš. Žaba še bolj uživa. Ogleduje si visoke stene lonca in se počuti varno. Voda postaja še toplejša. Prava poletna luža. Žaba se popolnoma sprosti in brezskrbno uživa. Počuti se varno in prijetno. Voda postaja še toplejša. Žabi postaja neprijetno, a je zaradi občutka varnosti še vedno ne skrbi. Zaupa. Ko ji postane prevroče, ugotovi, da je mišice ne ubogajo, da postaja utrujena, zaspana. Žaba umre.

Sistem nam na počasno in skoraj neopazno segreva vodo in s tem zelo učinkovito trajno hromi naše reakcijske reflekse in obrambne sposobnosti. Ne smemo si dovoliti, da bomo “kuhani”.

Sistem nam na počasno in skoraj neopazno segreva vodo in s tem zelo učinkovito trajno hromi naše reakcijske reflekse in obrambne sposobnosti. Ne smemo si dovoliti, da bomo “kuhani”.

Zavoljo tega menimo, da je čas koronavirusa kot že povedano idealno polje za nadgradnjo izkoriščanja in razslojevanja delavstva, saj v praksi namreč opažamo, da se po prvi industrijski revoluciji, ki se je začela v 18. stoletju in je temeljila na parnem stroju in mehanizaciji proizvodnje, drugi industrijski revoluciji, ki  se je začela v 19. stoletju z odkritjem elektrike in razvojem sestavljalnih linij, tretji industrijski revoluciji, ki se je začela v 70. letih 20. stoletja z delno avtomatizacijo s pomočjo programirljivih krmilnikov in računalnikov in trenutne četrte industrijske revolucija, ki jo zaznamuje vključevanje informacijske in komunikacijske tehnologije v industrijo, kar imenujemo tudi „Industrija 4.0“ sedaj zavoljo koronavirusa ustvarja resnična peta industrijska revolucija, ki se imenuje delo od doma in brezpogojna pripadnost podjetju. Delodajalci namreč ugotavljajo, da se je pri poklicih, kjer je možno delo od doma le to presenetljivo učinkovito izvajalo in da bo lahko šla optimizacija stroškov iz naslova dela ne samo iz naslova stroškov delovnega okolja (ogrevanje, hlajenje, električna energija, voda), povračil (prevoz iz in na delo), ampak tudi optimizacije števila zaposlenih. S tem se je v naše dnevne sobe, kuhinje, torej naše domove brez velikega pompa na skrivaj zavoljo koronavirusa pripeljalo delo v najbolj kruti obliki, ne da bi ob tem imel delavec ali pa njegova žena, sin, hčerka kakršno koli možnost soodločanja.

Zavoljo koronavirusa ustvarja resnična peta industrijska revolucija, ki se imenuje delo od doma in brezpogojna pripadnost podjetju. Delodajalci namreč ugotavljajo, da se je pri poklicih, kjer je možno delo od doma le to presenetljivo učinkovito izvajalo in da bo lahko šla optimizacija stroškov iz naslova dela ne samo iz naslova stroškov delovnega okolja (ogrevanje, hlajenje, električna energija, voda), povračil (prevoz iz in na delo), ampak tudi optimizacije števila zaposlenih. S tem se je v naše dnevne sobe, kuhinje, torej naše domove brez velikega pompa na skrivaj zavoljo koronavirusa pripeljalo delo v najbolj kruti obliki, ne da bi ob tem imel delavec ali pa njegova žena, sin, hčerka kakršno koli možnost soodločanja.

Da pa je paket za delodajalce popoln pa ob vsem tem delavcu na račun hitre odzivnosti in rasti kapitala poleg zasebnosti odvzamejo tudi osnovno možnost prenosa informacij med sodelavci in navsezadnje tudi učinkovitega združevanja v delavska gibanja, kar pa pomeni, da se je pandorina skrinjica dokončno odprla in da bomo morali tudi sindikati nujno potrebno nadgraditi naš delavski boj z verzijo »sindikalizem 5.0«.To pomeni dodati še več prodornosti, še več prisotnosti tako med delavstvom kot tudi v vseh sferah, kjer se odloča o prihodnosti in pravicah slovenskega delavca in imeti nično toleranco do kršitve delovnopravne zakonodaje, brez izjem! Reprezentativni sindikati s strani kapitala in države že dobivamo pobude, da bi se delo od doma veliko bolj legaliziralo in prakticiralo, kot se je prakticiralo pred epidemijo. Ena izmed ključnih misli je bila ravno ta, da so v Sloveniji ogrožena vsa delovna mesta, ki se ne morejo opravljati od doma. To pomeni da gre vse v smeri, da se bo delalo od doma, da delodajalec ne bo imel stroškov s prostori, nobenih prevozov na delo, nobene izgube časa, delavec bo sam odgovoren za varnost, zdravje, stresen prostor in na razpolago bo 24 ur na dan. Pikica na i je, da se ne bodo mogli pogovarjati kot sedaj, torej sindikalno organizirati. Potem vemo kam pes taco moli.

Damjan Volf

Poklicne bolezni in prekarno delo?

Na trgu delovne sile imamo z obema omenjenima tematikama izredno veliko težav, ki se jih država že predolgo časa izogiba. Ko govorimo o varnosti in zdravju pri delu, delodajalci prepogosto pozabljajo, da je njihova zakonska dolžnost skrbeti za varno in zdravo delovno okolje. Vse prevečkrat se predstavniki delojemalske strani soočamo s tem, da se delo opravlja v nevarnih in nezdravih delovnih okoljih in da delodajalci, kot močnejša stranka v delovnem razmerju, zlorabljajo svoj položaj.  Tukaj bi še posebej izpostavil kvantiteto dela, saj je le-ta v zadnjih desetih, petnajstih letih popolnoma ušla nadzoru in naša opažanja gredo v smeri, da so žal prepogosto ravno tisti (varnostni inženirji in medicinci dela), ki bi kapitalu morali onemogočati taka dejanja tisti, ki ga legalizirajo. Zavoljo tega se dnevno soočamo z izrazito povečanim številom odločb invalidske komisije, ki delavcem podeljujejo invalidnost tretje, druge in celo prve kategorije.

Do nas prihajajo tudi delavci, ki so malenkost starejši od 30 let, v najboljših letih za opravljanje svojega dela, ki so tako iztrošeni in zgarani, da že dobijo odločbo invalidske komisije in s tem omejitve pri svojem delu. Delodajalci pa namesto, da bi se zavedali resnosti dane situacije in odpravili vzroke ter prilagodili delovna mesta varnemu in zdravemu delovnemu okolju, za katerega imajo tudi nepovratna finančna sredstva, iščejo rešitve v gromozanskem bazenu delovne sile iz tujine.

Do nas prihajajo tudi delavci, ki so malenkost starejši od 30 let, v najboljših letih za opravljanje svojega dela, ki so tako iztrošeni in zgarani, da že dobijo odločbo invalidske komisije in s tem omejitve pri svojem delu. Delodajalci pa namesto, da bi se zavedali resnosti dane situacije in odpravili vzroke ter prilagodili delovna mesta varnemu in zdravemu delovnemu okolju, za katerega imajo tudi nepovratna finančna sredstva, iščejo rešitve v gromozanskem bazenu delovne sile iz tujine. Če k temu dodamo še to, da smo izrazito podhranjeni pri priznavanju poklicnih bolezni – trenutno poznamo samo eno, to je azbestozo – jih je pa malo morje, dobimo zelo vroč paket, ki nam bo slej kot prej močno eksplodiral in povzročil ogromno sivih las, ko se bomo spraševali kako in kaj z delovno silo v prihodnosti. Da podkrepim alarmantno stanje na trgu delovne sile pa je podatek, da je v Sloveniji zaradi bolniške odsotnosti vsako leto izgubljenih dobrih 12 milijonov delovnih dni, kar pomeni, da iz dela dnevno izostane okoli 38.500 ljudi in s tem izrazito presegamo povprečje EU kar za četrtino! Prav tako ugotavljamo, da se vsako leto ponavljajo isti vzroki za nastanek nezgod pri delu, ki jih je bilo samo v letu 2019 9.585 od tega žal 16 s smrtnim izidom, ki bi se jih dalo s preventivnimi zakonskimi ukrepi v večini preprečiti.

Prekarnost mladih je danes verjetno eden izmed ključnih problemov … Delodajalec ne zaposluje mladih za nedoločen čas, želijo ostati prilagodljivi na trgu, odpušča se težko, z velikimi stroški …

Pri nas je popolnoma izzvenel tisti pregovor, da na mladih svet stoji. Kajti v praksi vse prepogosto zasledimo, da ravno mladim, ki naj bi bili na začetku svoje poklicne kariere, ki bi morali biti prihodnost vsakega podjetja,  delodajalci prepogosto na račun lastnega pohlepa že na začetku njihove poklicne poti ponudijo razne prekarne oblike dela. Govorimo o izgubljeni generaciji, ki v pomembnem delu ni izkusila zaposlitvene varnosti in bo zaradi tega varno starost težko dosegla, oziroma bo izjemno težko razumela solidarnost, na podlagi katere sloni naš celotni pokojninski sistem ter ne bo razumela, da bo morala plačevati prispevke za socialno varnost, da bomo mi lahko imeli za že zaslužene pokojnine.

To je idealen sistem za kapital, saj se plačuje le narejena storitev, ko pa ni dela, pa je vse breme na teh ubogih mladih fantih in puncah, ki namesto, da bi bili dodana vrednost temu gospodarstvu, znova in znova opozarjajo, da do zdaj še niso bili uslišani. Po oceni Ministrstva za delo je prekarno zaposlenih 14 odstotkov delovno aktivnega prebivalstva oziroma okoli 135.000 ljudi, kar je več kot alarmantno in šokantno!

Prekarnost je pravzaprav grda in kruta anomalija. Je zloraba določenih tipov dela za to, da bi se zaobšlo socialne pravice, ki jih sicer določata zakon in procesi socialnega dialoga. Kljub temu, da so pogodbe za določen čas finančno oziroma davčno manj ugodne za delodajalce, jih to še vedno ne ustavlja. V delovno intenzivnih panogah se pogosto dogaja tudi, da delodajalec delavca že na razgovoru za delo vpraša, ali imajo s.p. (govorimo o delavcih, ki so mlajši od 30 let). Če ga imajo, naredijo z njim pogodbo o poslovnem sodelovanju in vso breme ne pade na delodajalca, ampak na delavca oziroma samostojnega podjetnika. To je idealen sistem za kapital, saj se plačuje le narejena storitev, ko pa ni dela, pa je vse breme na teh ubogih mladih fantih in puncah, ki namesto, da bi bili dodana vrednost temu gospodarstvu, znova in znova opozarjajo, da do zdaj še niso bili uslišani. Po oceni Ministrstva za delo je prekarno zaposlenih 14 odstotkov delovno aktivnega prebivalstva oziroma okoli 135.000 ljudi, kar je več kot alarmantno in šokantno!