Pomena čebel in drugih opraševalcev tudi ob današnjem svetovnem dnevu čebel ne moremo dovolj poudariti, a ob klimatskih spremembah, pesticidih in dejstvu, da je brenčečih bitij vse manj, je čas za opomin. O našem vplivu na čebele, klimatskih razmerah ter opažanjih čebelarjev s strokovnjaki.

Številni opozarjajo, da se nahajamo v krizi, ki se bije na mnogo manj vidni in bolj brenčeči ravni, ki pa je za prihodnost kmetijstva ter prehrane, kot smo ju navajeni, ključna - krizi opraševalcev.

»Stanje vseh opraševalcev, to so organizmi, ki so ključni za razmnoževanje žužkocvetnih rastlin, je negotovo, mnoge vrste opraševalcev so namreč uvrščene na rdeče sezname in njihovo število strmo upada, zato lahko v tem obdobju govorimo o tako imenovani krizi opraševalcev,« razloži Vid Potočnik, bodoči študent Fakultete za naravoslovje in matematiko v Mariboru.

Opraševalci izginjajo predvsem na dveh kontinentih, na katera smo ljudje v največji meri posegli – v Ameriki in v Evropi. To dejstvo si lahko razlagamo na dva načina: ali so se zaradi spremembe podnebja preselili v druge kraje, ali pa so umrli.

Od bolezni do izginjanja življenjskega prostora, pesticidov in podnebnih sprememb

»Čebele so verjetno najbolj prepoznavni opraševalci; njihovo prisotnost in delovanje ne potrebujejo zgolj rastline, temveč tudi sodobna družba, ki je tesno povezana s številnimi rastlinskimi vrstami, ki brez tovrstnih opraševalcev ne obrodijo pridelka. Število čebel in čmrljev upada po vsem svetu, razlogov pa je zelo veliko: vse od različnih bolezni kot so nosemavost, varoza, huda gniloba, do izginjanja primernih območij za čebeljo pašo, primanjkljaj raznovrstne hrane zaradi manjše raznovrstnosti flore, uporaba herbicidov in insekticidov, podnebnih sprememb, novih škodljivcev in urbanizacije,« pojasnjuje Potočnik.

Vse manj divjih in medonosnih čebel, izginjajo tudi čmrlji

»Upada tudi število divjih čebel, ki so poleg nam najbolj znanih medonosnih čebel izjemno pomembne opraševalke; njihova pomembnost se kaže predvsem na območjih, kjer medonosnih čebel ni. Med njimi so med drugim tako imenovane čebele samotarke, ki ne živijo v družbenih kolonijah, panjih, a vseeno pripomorejo k opraševanju. Pa tudi čmrlji igrajo ključno vlogo; zanimivo je namreč, da so kljub manjšemu številu prav čmrlji tisti, ki opravijo levji delež opraševanja,« dodaja.

A število čmrljev precej upada, ponekod so zabeležili celo 50 % upad v zadnjih 50 letih, mogoče pa je, da lahko v prihodnjih letih pričakujemo še kaj hujšega.

Slabo se piše tudi čmrljem, ki spadajo med najpomembnejše opraševalce tudi v agrikulturnem smislu, saj so odgovorni tudi za paradižnik, bučke in borovnice. A število čmrljev precej upada, ponekod so zabeležili celo 50 % upad v zadnjih 50 letih, mogoče pa je, da lahko v prihodnjih letih pričakujemo še kaj hujšega. Posledice niso vidne le v upadu števila opraševalcev, ampak tudi na ekonomskem področju. Manj čebel in čmrljev namreč pomeni izgube za kmetijstvo, saj bo potrebno za opraševanje poljščin najti novo metodo.

Toksični pesticidi, še bolj toksično onesnaževanje

Opraševalcev pa ne ogrožajo le klimatske spremembe, ampak tudi pesticidi, ki jih zastrupljajo, uničevanje življenjskega okolja z nenehno gradnjo in posegom v travnike ter gozdove, škodljiva pa je tudi naselitev komercialnih opraševalnih vrst, torej vrst čebel, ki za neko okolje niso značilne in kljub temu, da koristijo velikemu kmetijskemu podjetju, ekosistemu povzročijo nepopravljivo škodo.

»Čeprav se sprva ne zdi, da ima onesnaževanje kakšen večji vpliv na število čebel, je tudi ta faktor eden izmed tistih, ki prizadenejo veliko škode. Onesnaževanje okolja namreč vpliva na zmožnost čebel in tudi drugih žuželk, da uspejo najti cvetove, kjer se nahaja nektar. Prav zaradi tega se zmanjša opraševanje, kar ima vpliv na kasnejši pridelek in razširjenost rastlinskih vrst,« na povezanost čebel in čistega okolja opozori Vid Potočnik.

V Sloveniji se lahko pohvalimo celo z avtohtono čebeljo vrsto, kranjsko čebelo. Pa vendar lahko ob naši brezbrižnosti ostanemo tudi brez nje …

Temna prihodnost tudi za slovenske čebele

Dotakneva se tudi Slovenije. »Tudi v Sloveniji število čebel upada, čeprav je njihova poseljenost še vedno enakomerna po celotnem našem območju, kar lahko pripišemo visoki vrstni pestrosti in razmeroma ohranjenemu ravnovesju narave. Obenem pa je veliko čebeljih vrst uvrščeno na rdeči seznam kožekrilcev (Hymenoptera), kar pomeni, da je njihovo stanje potrebno spremljati in jih karseda ščititi, da se stanje ne bi še bolj poslabšalo,« razloži Vid.

Posledice vidijo tudi čebelarji

Študentka psihologije na Univerzi v Mariboru, Ana Lubej, ki se že vrsto let ukvarja s čebelarstvom in je članica Čebelarskega društva Ruše, opaža: »Največja težava je po mojem mnenju zelo spremenljivo in nepredvidljivo vreme, saj je težje načrtovati skrbi. Vreme, posebej pozeba in dolgotrajno deževje spomladi lahko uničita praktično celo sezono.« Mlada čebelarka nadaljuje: »Sklepam, da je vreme posledica okoljskih sprememb, tudi sama bi rekla, da opazim hitre spremembe vremena in temperature, ki se jih ne spomnim iz svojega otroštva.«

Država mora posredovati

Zato je skrb potrebna tudi na nacionalnem nivoju. »Čebelarska zveza Slovenije se zavzema, da bi čebele razglasili za ogroženo vrsto, kar predvidevamo, da bi prisililo korporacije v spremembe. Če je čebela označena kot ogrožena, morajo tudi korporacije spremeniti potencialno škodljive učinke svojega delovanja. Čebelarstvo je predvsem finančno težko zaradi nepredvidljivih sezon in posledično zaslužka,« razlaga Ana Lubej in nadaljuje: »Čebelarska društva so odvisna od odločitev posameznih občin glede pomoči oziroma sodelovanja – delovanje občin ni univerzalno, temveč se vsaka občina odloča po svoje, torej bolj ali manj pomaga čebelarjem.«

V Sloveniji sicer že poteka nekaj programov za ohranitev čebel, nekaj dogajanja najdemo tudi na spletni strani Ohranimo čebele, precej aktivna pa je tudi Čebelarska zveza Slovenije. A potrebno je storiti še marsikaj …

Ana pripomni tudi, da so slovenski čebelarji v primeru slabše sezone slabo zaščiteni, hkrati pa bi lahko država storila še marsikaj, da bi promovirala slovenski med, ozaveščala o kvaliteti ter o pomenu čebel. V Sloveniji sicer že poteka nekaj programov za ohranitev čebel, nekaj dogajanja najdemo tudi na spletni strani Ohranimo čebele, precej aktivna pa je tudi Čebelarska zveza Slovenije. A potrebno je storiti še marsikaj …

Slovenski čebelarji pod budnim očesom Čebelarske zveze Slovenije sicer trdo delajo za ohranitev in promocijo čebel, a storilo bi se lahko še marsikaj …

»Napadi« na čebele iz vseh strani

Obrnemo se tudi na Čebelarsko zvezo Slovenije in se o tematiki pogovorimo z Vladom Auguštinom, svetovalcem specialistom za tehnologijo čebelarjenja JSSČ ter Alešem Bozovičarjem, vodjo opazovalno napovedovalne službe pri Čebelarski zvezi Slovenije.

»Čebele ogroža izguba življenjskega prostora zaradi intenzivnega kmetijstva, uporabe pesticidov, urbanizacije ter podnebnih sprememb. Široka uporaba pesticidov in herbicidov resno ogroža vire hrane za opraševalke. Podnebne spremembe vplivajo na zmanjšanje števila čebel, saj obilno deževje, suša, pozebe  in povišane temperature povzročijo, da čebele ostanejo brez hrane,« pojasnjujeta.

V krizi opraševalcev

Podamo se med številke, ki že same pripovedujejo dovolj nazorno zgodbo. »Poročila svetovno priznanih organizacij navajajo, da skoraj 10 % čebel grozi izumrtje, dobrih 5 % jih je verjetno ogroženih, za skoraj 57 % vrst pa sploh nimamo podatkov. V ZDA se je leta 2016 število družin medonosnih čebel zmanjšalo za 33 odstotkov, v EU za 13 odstotkov. Število opraševalcev po vsem svetu upada, po drugi strani pa naraščajo potrebe po opraševanju, še zlasti  državah v razvoju. Razvoj dogodkov ponekod imenujejo »kriza opraševalcev«,« razlagata Auguštin in Bozovičar.

Pri ohranjanju čebel moramo sodelovati vsi

Prav zato so dejanja za ohranitev in zaščito čebel ter drugih opraševalcev nujna. »Za ohranjanje čebel, od opraševanja katerih je odvisna vsaka tretja žlica hrane, je ključno sodelovanje vseh deležnikov, čebelarjev, vladnih politik, kmetovalcev in širše javnosti, pa tudi ozaveščanje javnosti,« poudarjata strokovnjaka in dodata, da se je zavedanje ljudi o pomenu čebel v zadnjem času bistveno spremenilo, saj se vse bolj poudarja nujnost njihovega ohranjanja.

»Za ohranjanje čebel, od opraševanja katerih je odvisna vsaka tretja žlica hrane, je ključno sodelovanje vseh deležnikov, čebelarjev, vladnih politik, kmetovalcev in širše javnosti, pa tudi ozaveščanje javnosti.«

»Največji korak je bil narejen na področju fitofarmacevtskih sredstev s prepovedjo uporabe neonikotinoidov, ki so najbolj strupeni pesticidi za čebele in pa pri ozaveščanju uporabnikov  FFS za njihovo pravilno uporabo,« povesta ter nakažeta, da lahko država čebelam na pomoč priskoči s kmetijsko politiko, ki bi lahko bila v prihodnosti v večji meri naravnana v prid čebelarstvu.

Nujne spremembe v kmetijski politiki, pomagamo lahko tudi mi

Kako? »Kmetje namreč danes travo pokosijo še preden ta docveti in dozori, na poljih prevladuje ena vrsta rastlin, s tem pa se čebelam manjša področje paše. Predlagamo, da se nadaljuje ukrep spodbujanja setve za poletno ozelenitev rastlin, ki hkrati spodbujajo tudi razvoj čebel v poletnem in zgodnjem jesenskem obdobju,« razlagata Auguštin in Bozovičar, dodata pa, da lahko za ohranitev čebel veliko storimo tudi sami: »Med drugim lahko na balkone, terase in vrtove sadimo medovite rastline, postavimo gnezdilnice za čebele in o pomenu čebel osveščamo že najmlajše.«

»Posamezniki k ohranitvi čebel lahko prispevamo tudi tako, da med in druge čebelje pridelke kupujemo pri lokalnih čebelarjih, saj s tem ne kupujemo samo med ampak tudi opraševanje čebel, od katerega je odvisno kar 170 000 vrst rastlin,« svetujeta strokovnjaka Čebelarske zveze Slovenije, Vlado Auguštin in Aleš Bozovičar.

Višje temperature, burne pomladi in prevroča poletja

Dotaknemo se še teme, ki me najbolj zanima – vpliv klimatskih sprememb na slovenske čebele. »Tudi v Sloveniji zaznavamo negativne vplive klimatskih sprememb. Predvsem se to odraža na stanju v naravi, ki se mu čebelje družine ne morejo prilagoditi oz. jim ne morejo tako hitro prilagoditi,« dogajanje opisujeta strokovnjaka s ČZS.

Čebelarstvo je tesno vtkano tudi v slovensko književnost, umetnost, kulinariko in slovensko identiteto kot celoto, zato je ohranjanje čebel ključno.

»Povprečna temperatura se je v zadnjih 10 letih dvignila skoraj za 2 stopinji Celzija, kar se odraža v milejših zimah, hitrejšemu nastopu pomladi in hitrejši fenološki rasti rastlin. Ob zgodnjem razvoju rastlin je kasnejša pozeba v mesecu aprilu veliko bolj usodna za cvetenje in samo medenje rastlin. Čebele tako v najbolj medovitih mesecih ostanejo brez virov hrane kar je brez pomoči čebelarja za njih lahko usodno,« pojasnjujeta ter opozorita, da poleg zgodnejše pomladi višje temperature povzročajo tudi sušo v poletnih mesecih ter nastanek močnejših nenadnih neviht. »Vse to negativno vpliva na samo na čebelarski sektor, ampak na celotno kmetijsko panogo.«

Z ohranjanjem okolja za dobro vseh

Tudi Auguštin in Bozovičar opozorita, da čebele niso edine, ki potrebujejo zaščito. »Žal tudi v Sloveniji posamezne vrste opraševalcev sodijo med ogrožene. Čebele to prednost, da za njih skrbijo čebelarji, ki jim ob neugodnih razmerah pomagamo in s tem ohranjamo. Brez celoletne oskrbe nas čebelarjev čebele ne bi preživele. Pri ostalih opraševalcih je pa zgodba nekoliko drugačna, saj takšne oskrbe niso deležni,« razložita.

»Brez celoletne oskrbe nas čebelarjev čebele ne bi preživele. Pri ostalih opraševalcih je pa zgodba nekoliko drugačna, saj takšne oskrbe niso deležni.«

»Zavedati se moramo, da z ohranjanjem okolja in omogočanjem pašnih razmer ne pomagamo samo čebelam temveč vsem opraševalce. Zato ČZS preko več uspešnih projektov vzpodbuja sajenje medovitih rastlin in s tem uspešno ozavešča ljudi o pomena zdravega in čistega okolja,« še dodata.