Specialist patologije, doc. dr. Iztok Kos je spregovoril o poti, ki jo mora oseba prehoditi, da postane zdravnik in o tisti, ki jo lahko ubere, če želi postati poslanec. Tudi trud in življenje enega in drugega je kot dan in noč.

Slika je simbolična

Mladi srednješolci so na koncu 4-letnega šolanja pred veliko izbiro za začetek prihodnje kariere. Mnogi se odločijo postati zdravniki, a pri tem so žrtve velike. Za šolanje gredo leta, ko se zaposlijo, pa delajo cele dneve. Delo je zahtevno, zaradi direktiv države morajo sprejeti preveč pacientov, zdravnikov pa je premalo. Delajo nadure, za delo porabijo dneve in noči, prazniki in vikendi praktično ne obstajajo. In pri tem ves čas poslušajo očitke, kako da imajo visoko plačo ali da se pritožujejo brez pravega vzroka. Na drugi strani so poslanci, ki za svojo pozicijo ne potrebujejo nekega posebnega šolanja. Brez kakršnegakoli znanja odločajo o zakonih, ki se najbolj dotaknejo zdravstva, dežurstva ne poznajo. Pri tem pa očitajo zdravnikom, da imajo visoke plače.

Zapis zdravnika objavljamo v celoti:

Življenjski poti: Maturantom na pot
Postati zdravnik. Narediš osnovno šolo. Za to potrebuješ devet let. Narediš gimnazijo ali katero drugo srednjo šolo, za kar porabiš štiri leta. Sprejet si na faks. Narediš faks. Najmanj pet let. Pol leta porabiš za pripravništvo. Si v 29. plačilnem razredu (PR). Narediš izpit. Sekundarij. Gibaš se med 31. in 35. PR. Kandidiraš za specializacijo. Jo dobiš in oddelaš povprečno pet do šest let. Na začetku imaš plačo med 38. in 46. PR, odvisno od vrste specializacije. Narediš izpit. Postaneš specialist. Delaš v zdravstvu dan in marsikatero noč, plus vikende in praznike. Kot specialist začetnik imaš plačo v rangu med 44. in 50. PR. Skozi leta dosežeš maksimalno 55. do 57. PR, kar je odvisno od stroke. Izobražuješ se doma in v tujini. Delaš, delaš, delaš dan in marsikatero noč, plus vikende in praznike. Nenadoma postaneš krivec za predolge čakalne dobe. Ljudje te začnejo gledati postrani. Nič ti ni več jasno. Še delaš, delaš, delaš dan in marsikatero noč, plus vikende in praznike. Ves čas poslušaš očitke, kako veliko plačo imaš.

Narediš osnovno šolo. Za to potrebuješ devet let. Narediš gimnazijo ali katero drugo srednjo šolo, za kar porabiš štiri do pet let. Vpišeš se na faks, ali pa tudi ne. Vmes si politično aktiven. Kandidiraš in postaneš poslanec. Kot poslanec začetnik začneš s 55. plačilnim razredom. Veš, da lahko napreduješ do 62. razreda. Med kosilom s kolegi nonšalantno omeniš, da je tvoj sosed zdravnik, ali da je tvoj znanec zdravnik, ali da imaš celo v širši družini koga, ki je zdravnik. S tem neizpodbitno postaneš med ostalimi poslanci največji frajer in strokovnjak za zdravstvo. Rečeš, da so zdravniki krivci za predolge čakalne dobe. Novinarji te občudujoče gledajo. In … Nikoli ne dežuraš. Na sejah kdaj pa kdaj (po potrebi) manjkaš. Nato pa greš čez poletje na dolge zaslužene počitnice – za slaba dva meseca … od 15. julija do 1. septembra. Začutiš, da že vse veš in znaš. Ves čas očitaš zdravnikom, kako velike plače imajo.