Jeseni na televizijske zaslone POP TV-ja prihaja največja televizijska avantura vseh časov, resničnostni šov Survivor. Survivor je sicer šov, kjer se tekmovalci razdelijo na dve skupini ali več “plemen” in jih odpeljejo v oddaljeno lokacijo s tropskim podnebjem, Slovenci bodo odšli na Filipine. Tako morajo živeti okvirno en mesec.
V igri programer iz Maribora
V to avanturo se bo podal tudi en Mariborčan Renato Mikša, ki je programer, tako da se tudi v Survivor podaja z izdelano strategijo in pred odhodom si je pogledal nekaj ameriških različic. Zaveda se, da ima nekaj pomanjkljivosti, ki bi lahko zmotile sotekmovalce: »Lenoba. Mogoče se bom včasih raje ulegel in malo zadremal, ko bi kdo drug želel kaj narediti.« Renato priznava, da se boji mnogih živali. »Bojim se pajkov, kač, škorpijonov, a ničesar se ne bojim toliko, da ne bi vzel mačete in jih ubil.« Kot svojo največjo lumparijo opiše dogodek iz mladosti: »Pri 16-ih letih sem se ponoči  izmuznil od doma, splezal skozi okno iz prvega nadstropja hiše in se zjutraj vrnil domov ter splezal nazaj skozi okno. Seveda nihče ni opazil, da me ni bilo.« Doma ga čaka žena, ki jo bo na Filipinih pogrešal.
Psihični in fizični pritiski so za tekmovalce veliki in borba za hrano, luksuz ali imuniteto je za marsikoga odločilna. Naloge in izzivi sredi divjine so za tekmovalce, ki se borijo za glavno nagrado popolnoma drugačni, kot so bili do zdaj.
Glavne nagrade si želi tudi najstarejši tekmovalec
V boj se za 50.000 evrov se podajata tudi dva Štajerca iz okolici Maribora. Prvi je 50-letni Jurij Blatnik iz Spodnje Polskave, ki se v dogodivščino Survivor podaja kot najstarejši tekmovalec, a že na začetku pove, da gre na zmago. Z zasluženim denarjem bi poplačal kredit, si plačal operacijo oči in družino odpeljal, ne boste verjeli, na Filipine.
Drugi pa prihaja iz Malahorne, 24-letni Alen Perklič, ki prizna da težav s kačami ne bo imel, saj ima eno doma: »Tudi kakšen pajek se najde v kotu sobe.« Tudi ko beseda nanese na največjo lumparijo, ima na zalogi nekaj zgodb: »V srednji šoli smo se hoteli izogniti pisanju testa, tako da smo  v ribiški trgovini kupili palčke, ki se zlomijo in grozno smrdijo. Nastavili smo jih celemu hodniku šole in zasmradili pol Maribora. Ko je prišel profesor, je pa hladnokrvno rekel, »ah, ta vonj po podeželju« in pisali smo test.«