So nabito polni koncerti. Tisti, na katerih »ne smeš manjkat«. So. In potem so tu tisti drugi koncerti. Za dušo in zvestobo. Koncerti, kjer se pevec tako lepo zmoti, ko reče: »Zdaj sledi naslednji nocoj!« Tako je bilo sinoči na koncertu nepopustljive skupine Avtomobili v Hiši OZ.

Foto: Aleš Jahnel (Hiša OZ)

»Za začetek bomo igrali malo bolj, em, zimske…« Tako je uvodoma rekel Marko Vuksanović, pevec skupine Avtomobili. Zvenelo bi lahko kot nekaj med pojasnilom in opravičilom. Pa ni. Zvenelo je, kakor zvenijo Avtomobili. Še vedno. Samosvoje, posebno, nespremenljivo. To je skupina, ki je ne moreš dati v žanr. To je žanr.

Avtomobili so točno takšni, kakršni so bili, so in več kot očitno bodo. Novogoriški melos, ki je prehiteval osemdeseta in (p)ostal nezamenljivo izviren glasbeni izraz. Kdor zna pesmi Gospodar, Sama in Ljubezen ne stanuje tu, je imel večer, na katerega morda sploh ni vedel, da je čakal. In na to se čaka. Avtomobili očitno še (naj)bolj. Ko je koncert preprosto – lep.

Ambicij Ozu ne manjka

Hiša OZ, ki od novih gostov redno pobira komplimente za ambient, marljivo nadaljuje s tempom dogodkov. Pa naj bodo koncerti, stand up večeri ali didžej dogodki. Če boste vprašali, kaj in koga vse si želijo še gostiti, se bo celo v tem času, ko je predpisana razdalja med onimi, ki pojejo, in onimi, ki poslušajo, osem metrov, dalo slišati veliko ambicij. Omejitvam navkljub.

In to četudi pride večer, ko bi, kakor mi je rekel starejši, redni obiskovalec dogodkov v mestu, moralo biti absolutno več ljudi, kakor je to pač bilo včasih, željnih druženja ob glasbi. Kajti še vedno je vsak koncert v teh omejitvah polnih časih svojevrsten ne le dogodek, ampak skoraj dosežek. Sploh, kadar se ujamejo želje izvajalcev, organizatorjev in obiskovalcev. Sploh, kadar se zgodi to, kar se je zgodilo tokrat.

FOTO: Foto: Aleš Jahnel (Hiša OZ)

Zalet za dva dela

Avtomobili so si vzeli nekoliko zaleta, preden so stopili na oder. Slabe pol ure. Morda, da bi prišel še kdo. Ampak prišli so tisti, ki so res vedeli, zakaj so tam. Avtomobili so pač takšna skupina. Težko te pusti ravnodušnega. Če jih poznaš, potem kimaš ali kar kažeš s prstom, aha, to so Avtomobili, seveda. Hipno prepoznaven zvok. Če te glasba bratov Vuksanović zaziba in če slediš besedilom, potem se, kakor se je dalo videti tokrat, z znanci objemaš na Skozi leta.

Zvok je bil tako kristalno čist, da se je dalo slišati vejice v komadih. Avtomobili so gladko bili glavni avtomobili tam ob Tržaški. To je glasba, kjer se prepoznavni zvok zgradi v mogočno stavbo. Ob bratih Marku (vokal) in Mirku (klaviature) Vuksanović je zlasti David Šuligoj prodiral z basom, ki ga je Marko Vuksanović odložil že pred leti, Boštjan Andrejc je v udarni vrsti poosebljal dediščino kitarista Alana Jakina, David Morgan pa je marljivo držal ritem na bobnih. Skupina, ki je delala, da vse tako skoraj samoumevno dela.

Čez dve leti štiridesetletnica

Pozna se, ko je nekdo tako dolgo naokoli, kakor so Avtomobili. Ustanovljeni so bili leta 1982. Še dve leti torej, pa bo štiridesetletnica. V kakšni formi so? Željni. Izkušeni. Vredni dodatkov in vrnitev na oder. Brata Vuksanović, ki sta v Novo Gorico prišla iz Sarajeva, pač še danes ponazarjata dediščino tistih časov. Vedno jo bosta. Nista zaman sedela v petem razredu osnovne šole z Milanom Mladenovićem, ki je kasneje ustanovil tudi Ekaterino Veliko. Tako kot Mladenović sta tudi brata Vuksanović iskala člane, ampak nikoli na račun kreativnosti. Ta še vedno puhti iz komadov, za katere sploh ne veš, da jih dejansko poznaš bolje, kakor si mislil.

»Saj nam ne boste zamerili, če zaigramo kakšno staro?« je Marko Vuksanović v petek preveril, če lahko zaigrajo še kakšno iz prvega obdobja, ko je skupina ciljala tudi z izbiro jezika na nekdanji skupni trg. »Tistega leta 1984 najbrž tega še niste poslušali, haha,« se je izvirno pošalil na račun let. Saj prav, se spodobi. Kakor koli obrneš, so Avtomobili legende. So.

Ne zato, ker marljivo vztrajajo ali ker si vzamejo pavzo in se vrnejo z udarn(ejš)im drugim delom. Ko je sledil hit za hitom. Iz tistih časov, ko so si hiti morda upali več. Zato je to bil tako lep, dragocen, čudovit koncert. Morda, ker je imel nekaj tiste prepotrebne primorske »flegme«. Še posebej primerne za vroč petkov poletni večer.