FOTO in VIDEO: Če že slišimo za brod, si v mislih običajno naslikamo Prekmurje, le malokdo pa ve, da je brod mogoče najti veliko bližje Mariboru. Brod v Sladkem Vrhu vas na avstrijsko stran in nazaj popelje povsem brezplačno, če pa imate s seboj še kolo, so šentiljska občina in obmurske kolesarske poti na avstrijski strani kot nalašč za izlet.

Brod v Sladkem vrhu ni le obvezna turistična postojanka, če se podate v tiste kraje, ampak ima tudi izjemno kulturno-zgodovinsko vrednost, saj na tem mestu stoji že 150 let. Do leta 1922 je predstavljal celo edini način potovanja čez reko, z njegovo pomočjo pa so prenašali predvsem les in poljščine. Današnji brod je z jekleno vrvjo pritrjen na prečno vrv med bregovoma, brodar pa ga pri premikanju med njima usmerja z dolgim veslom.

Pot ob Muri – raj za kolesarje

Sladkovrški brod je eden izmed štirih, ki še vozijo po Muri, a je nekoliko poseben, saj hkrati predstavlja mejni prehod – na nasprotnem bregu vas namreč kar takoj pričakajo nemško govoreči vojaki ter lokalna gostilnica. Na avstrijski strani se pogled odpre na, v tem času obširna koruzna polja, ob katerih vse od izvira Mure do Radgone pelje urejena kolesarska pot, župan Šentilja, mag. Štefan Žvab pa pove, da lahko precej velik kolesarski projekt pričakujemo tudi na slovenski strani. »Potrebno bi bilo povezati avstrijsko in slovensko stran, a je problem, ker naša stran ni ravna,« razloži Žvab.

V občini Šentilj tako pripravljajo kolesarnico na meji, v kateri bi si bilo mogoče izposoditi električno kolo ter se odpeljati po kolesarski poti do Sladkega Vrha ali po avstrijski strani še naprej do Radgone ter se nato vrniti nazaj, ali pa kolo pustiti na lokaciji ob brodu, kjer bi bila še ena kolesarnica. Ideja ne ostaja le pri načrtih, saj župan Šentilja pove, da lahko glede na ponudbe, ki jih je dobil, kolesa pričakujemo že v prihodnjih mesecih, kmalu za tem pa bodo postavljene tudi kolesarnice in polnilnice za električna kolesa. Ob sladkogorskem brodu bo tako v bližnji prihodnosti stala kolesarnica za deset koles, prenovljene pa bodo tudi informacijske table, ki spremljajo brod.

Brodarska umetnost

Brod na Muri, ki osupne že sama po sebi, saj premore skoraj 1300 živalskih in 600 rastlinskih vrst, upravljajo trije brodarji, Vinko Ploj, Bojan Nikl in Gorazd Glavica, ob našem obisku pa že kar takoj pokažejo, kako dinamično in po svoje zahtevno je delo. Pod brod se namreč zagozdi veliko deblo, ki ga je tja naplavilo močno deževje v preteklih dneh, Vinko Ploj pa ga z nekaj spretnega manevriranja uspešno odstrani.

Današnji brod, ki je bil obnovljen leta 2012, je težek 16 ton, pred tem pa je bil potnike čez Muro prevažal leseni brod, slednjega pa je Mura v preteklosti že večkrat odnesla. Na sredi struge je globina vode približno tri metre, brod pa je za vožnjo potrebuje vsaj meter. Pa sama vožnja? »Od obale se moraš potisniti, ko pa prideš do obale, pa se s kaveljcem povlečeš,« razloži brodar Ploj. Sladkovrški brodarji se pohvalijo, da njihov brod slovi kot najboljši. »Boljšega ni,« pojasnjuje Ploj: »Tako je rekel tudi tisti, ki izvaja tehnične preglede brodov po Sloveniji.«

Brodu in pomenu njegove ohranitve za življenje Mure ter njenih prebivalcev so se v posebni raziskovalni nalogi posvetili tudi učenci osnovne šole Sladki Vrh, ki opozarjajo predvsem na to, kako ključno je osveščati o brodu, njegovi zgodovini in vlogi za lokalno skupnost. Da brod obstaja tako blizu Mariboru (in Šentilju), ve le malokdo, čeprav to prevozno sredstvo s svojo lokacijo ponuja odlično turistično priložnost.

Mejni prehod z brezplačnim prevozom po reki

»Med tednom se čez reko peljem 25-krat, v soboto, nedeljo včasih tudi 50, 60-krat. Med vikendom recimo greš na drugo stran, te že čakajo na slovenski strani. Greš nazaj, ti že zvonijo z druge strani. Včasih se raje kar obrneš in greš nazaj,« Vinko Ploj opisuje svoje delo. Da brodar pride pote na avstrijsko stran, je potrebno pritisniti na poseben gumb, s katerim se sproži zvočni signal, ki ga prikliče. Ko se pripeljemo na avstrijsko stran, nas iz gostilne opazujejo avstrijski vojaki. »Vojska je tukaj ves čas. Pridejo, gredo. Redko preverjajo osebne dokumente, običajno se to zgodi, ko se menja generacija vojakov,« razložijo brodarji.

»Med tednom se čez reko peljem 25-krat, v soboto, nedeljo včasih tudi 50, 60-krat. Med vikendom recimo greš na drugo stran, te že čakajo na slovenski strani. Greš nazaj, ti že zvonijo z druge strani. Včasih se raje kar obrneš in greš nazaj,« Vinko Ploj opisuje svoje delo.

Le malo naprej od mesta, kjer brod prevaža potnike, se nahaja tudi lokacija slovitega Big Jumpa, velikega skoka v Muro, dogodka, s katerim se opozarja na pomen življenja v tekočih vodah. Letos ga zaradi zdravstvene situacije ne bo, odpovedana pa je tudi prireditev Kultura na Muri, ki jo sicer organizira šentiljska občina. Brodarji povedo, da je prireditev vsako leto dobro obiskana, zbere se več tisoč ljudi, kar pomeni, da brod med bregovoma potuje neprestano. »Non stop. Od osmih zjutraj do treh ponoči, dokler je glasba,« pove Bojan Nikl.

 

Na ribe ali k ribam

Ko se naužijemo vožnje z brodom, obvezno sledi še postanek v Okrepčevalnici Brod na slovenski strani, ki jo upravlja družina Hrnčič, kjer si lahko privoščimo ribe ali katero drugo dobroto z žara. Če že omenjamo ribe, nikakor ne moremo mimo bližnje ribiške družine Mura Paloma, ki je tudi zgodovinsko tesno povezana s sladkovrško tovarno papirja. Ribiška družina trenutno šteje 140 članov, na posestvu ob ribiškem domu pa Marjan Gaber razkaže ribnik, ostanek nekdanjega kanala, ki je služil potrebam tovarne, za katerega ribiči skrbijo. »To je zdaj ribnik »ujemi in spusti«, loviš za svojo dušo, potem pa ribo spet vrneš nazaj,« razloži Gaber in pove, da v ribniku med drugim živijo predvsem krapi, ki dosegajo zavidljivo velikost.

Gaber pojasnjuje, da klasični lov zamira tudi drugod, saj se tehnike »ujemi in spusti« oziroma »ulovi in poljubi« poslužujejo tudi drugod. Ljubiteljski ribiči tako sem prihajajo tudi iz tujine, ujamejo ribo, se z njo fotografirajo in jo nato spet spustijo nazaj v vodo. Delovanje ribiške družine sicer vodijo predvsem trije zakoni – Zakon o ribištvu, Zakon o ohranjanju narave in Zakon o vodah, slovenske ribiške družine pa imajo s posebno pogodbo koncesijo za izvajanje ribiške dejavnosti.

»Ampak to ni samo ribolov, najprej je potrebno paziti na zdravstveno stanje rib, jih varovati, na okolje, na primerno stanje in vrste rib v nekih vodah. Potem, ko si vse to opravil, pride na vrsto čuvajska služba, pa izobraževanje, šele takrat pa lahko rečeš, zdaj pa gremo loviti,« delo ribiške družine, ki bdi nad Muro, opisuje Gaber.

Najbolj živa reka v Sloveniji

Tamkajšnja ribiška družina je ponosna predvsem na številčnost ribjih vrst. »Mura premore 64 vrst rib,« pove Marjan Gaber, kar je največ v slovenskih vodah, Avstrijci pa so nedavno dokazali še eno vrsto. Gaber, ki je bil svojčas tudi predsednik ribiške družine Mura Paloma, je več let na lastno pest popisoval tamkajšnje vrste rib ter jih fotografiral, vse pa je zbral v posebnem priročniku, ki ga pokaže. Fotografije vseh 64 ribjih vrst so kot stalna razstava na ogled tudi v gradu Hrastovec.

»Če nam bodo naredili elektrarne, je s sabljarko konec,« krhki ekosistem pojasnjuje Gaber: »Čez jezove ne gre …«

»Najbolj ponosen sem na eno vrsto ribe, ki sem jo odkril, ker je veljalo, da ne obstaja v Muri. To je grbasti okun,« enega svojih dosežkov opisuje Marjan Gaber iz ribiške družine Mura Paloma, v Jugoslaviji celo najuspešnejše družine s številnimi pokali in priznanji. Kasneje je Gaber dokazal tudi, da v Muri še vedno obstaja sabljarka, ki priplava vse iz Donave, tukaj drsti in nato spet odplava nazaj proti Donavi. »Če nam bodo naredili elektrarne, je s sabljarko konec,« krhki ekosistem pojasnjuje Gaber: »Čez jezove ne gre …«

Mura se spet vrača v življenje

Še ena zgodba se nanaša na sulca, vrsto ribe, ki je bila pred pol stoletja v Muri precej razširjena, a jo je razvoj papirne industrije potisnil na rob preživetja. »Leta 2009 sem imel to srečo, da sem šel pozimi na smuča, a sem ujel sulca,« se spominja Marjan Gaber, ki je bil v tistem času gospodar ribiške družine, leto kasneje pa je bil izvoljen tudi za njenega predsednika. Gaber je takrat po pogovoru s slovensko strokovnjakinjo za ribe odredil vlaganje sulca v Muro, projekt pa se je izkazal za uspešnega. Prvo leto so vložili 55 sulcev, še enkrat toliko pa tudi leto za tem. »Naenkrat pa bum, ljudje so iz vode spet vlekli sulca,« pove Gaber ter doda, da na račun sulca prihajajo tudi gostje iz Poljske ali celo z Norveške.

Ponovna vrnitev sulca nakazuje tudi, da je Mura z leti vse čistejša, uničujoče posledice onesnaževalne industrije pa izginjajo. Murino obrežje je bogato tudi z drugimi živalskimi vrstami, kot pove Gaber, lahko v Ceršaku najdemo bobre, prisotne so tudi vidre. Od vodnih ptic je najpogostejši vodomec, pozimi kormoran, občasno pa lahko na Muri uzremo celo sivo ali belo čapljo.

V Ceršaku kmalu kolesarski most, zatem morda zipline

Župan Šentilja, mag. Štefan Žvab razkaže še lokacijo v Ceršaku, kjer bo kmalu postavljen most za pešce in kolesarje, ki bo Slovenijo čez Muro povezal z Avstrijo. Gradbeno dovoljenje je že pridobljeno, trenutno se čaka le še na sredstva. Del Mure, nad katero se bo vzpenjal most, ponuja razgled kot iz turističnih katalogov, vse pa se skriva v zavetju neokrnjene narave, ob kateri nimamo občutka, da smo v resnici tako blizu Mariboru. Župan Žvab pokaže še na bližnji vrh, kjer se nahaja keltska pot ter pove, da si želi v prihodnosti ta vrh z avstrijsko stranjo povezati še z zipline-om.

Šentiljski župan v pogovoru izpostavi še številne druge projekte, ki jih občina načrtuje. Želja je zgraditi kolesarsko pot na slovenski strani, ki bi vodila od Sladkega Vrha do Selnice ob Muri, tam pa do Šentilja že obstaja kolesarska povezava. Slednja bi vejala za »glavno kolesarko«, na katero bi se lahko priključevale različne okoliške kolesarske poti, mogoče pa bi jo bilo povezati tudi z načrtovanim mostom v Ceršaku. Sam most bi še dodatno obogatil kolesarsko kulturo šentiljske občine ter omogočil krožno vožnjo, sistem izposoje koles, kot si ga predstavlja župan, pa bi tako tudi dejansko zaživel.

»V Sladkem vrhu daš kolo polniti, se naješ, greš dalje ali nazaj. Tukaj ga vzameš, se odpelješ v Šentilj in ga tam pustiš. In obratno. Mogoče so vse kombinacije,« pove župan, ob kolesarski turi na slovenski strani pa se lahko turisti in domačini podajo še na sosednjo, avstrijsko stran. V prihodnosti je tako mogoče upati celo na sodelovanje z župani okoliških avstrijskih občin, kar bo še izboljšalo celoten koncept lokalnega kolesarjenja ter v šentiljsko občino privabilo tudi sosede.

Pestro dogajanje tudi v turističnem društvu

Brod živi tudi v imenu lokalnega turističnega društva. Predsednica Turističnega društva Brod, Sonja Šiker pove, da društvo v Sladkem vrhu obstajaš že od leta 1993. Danes šteje 128 članov, od tega je več kot polovica aktivnih, kar je mogoče opaziti predvsem pri prireditvah, ko ima vsak svojo zadolžitev. V društvu imajo tudi dve sekciji, zeliščarsko in rokodelsko sekcijo, svoje izdelke pa na prireditvah, kot je Kultura na Muri, tudi prodajajo. »Kultura na Muri je naša največja prireditev, ki jo drugi teden v juliju pripravljamo skupaj z avstrijskimi sosedi oz. občinama Šentilj in Murfeld,« razlaga Šikerjeva.

»Prireditev je zelo obiskana, pripravimo kulturni program s folkloro in ljudskimi pevci, športno zabavne igre, na prireditvi igrata orkestra …« opisuje predsednica Turističnega društva Brod: »Program je najprej na naši ali na avstrijski strani Mure, kjer prireditve potekajo že cel teden. Letos je bila prireditev, ki bi bila 18. julija, žal odpovedana.«

»Društvo prireja tudi pohode v naših zaselkih, kolesarjenje na naši ali avstrijski strani, pozimi tudi božičkovanje za otroke, ki se ga vsako leto udeleži med 100 in 150 otrok,« še doda Sonja Šiker. Društvo spomladi tradicionalno okrašuje kraj, s PGD Paloma postavlja prvomajsko drevo, dekorira ob noči čarovnic, konec jeseni postavlja pa tudi adventni venček.