Vladimir Mikek, mariborski čarodej znan kot Magic Wladimir, letos zaključuje svojo 33-letno poklicno kariero čarodeja.

S čarodejstvom se je prvič srečal pri desetih letih, ko mu je stric pokazal trik s kartami in nanj napravil velik vtis. Kasneje, ko je bil star 15 let, je v srednji šoli naletel na knjigo o magiji in nato izvedel, da je v Mariboru klub Čarobni krog, ki ga je vodil Franc Zupan. Tam se je prijavil na tečaj in opravil izpit za čarodeja.

Njegov vzornik je bil Miran Čanak

Vladimir je bil nekaj časa član kluba Čarobni krog, kasneje pa je v Ljubljani spoznal Mirana Čanaka, umetnika, ki je dolgo časa delal na televiziji z Radovednim Tačkom: »On mi je bil takrat vzornik, videl sem ga v nočnem klubu, ko je nastopal in imel je tak način, da je bil prijeten, lepo ga je bilo gledati. Takrat, ko sva se spoznala sem tudi videl, kako zelo, zelo inteligentne pristope ima on do tega. Marsikaj sem se naučil od njega.« Pravi, da veliko mentorjev ni imel, tudi sicer ni želel imeti veliko vzornikov: »Zavedal sem se, da moram biti originalen, da moram pokazati nekaj svojega, da bo to neka umetnost. Samo s plagiati ne prideš daleč.«

Pri magiji se ne smeš hvaliti s svojim znanjem

Svojega prvega kongresa se je Mikek udeležil leta 1981 na Dunaju, zatem pa je vsako leto obiskal dva ali tri takšna srečanja, kjer je poslušal seminarje, predavanja, obiskoval sejme rekvizitov in tekmovanja, kjer je pridobil mnogo kontaktov. Pravi, da je magija umetnost, ki zna biti zelo hvaležna, če je ne prezentiraš v stilu, češ »Poglejte kaj jaz znam!«: »Tudi sam sem v začetku delal to napako in dolgo časa rabiš, da znaš dovolj, da tega ne postavljaš v ospredje, ampak to, kar znaš, uporabiš za to, da se ljudje zabavajo, da se nasmejijo.«

Čarodej pravi, da je bistvo magije ljudi popeljati v nek pravljični svet, kjer je nemogoče mogoče: »To je bilo tisto, kar me je pri tem poklicu najbolj prevzelo. Najlepše mi je, ko vidim, da je publika navdušena, da se kdaj tudi nasmejijo do solz, to mi je največje zadovoljstvo – več kot vsak honorar.«

Dosegel je super spomin

Že v mladih letih se je čarodej srečal s knjigo Harryja Loraynea – Kako doseči super spomin, s pomočjo katere se je priučil stoletnega koledarja in drugih manipulacij s spominom. Meni, da tovrstna veščina ni nekaj nedosegljivega, sam se je super spomina priučil v treh mesecih. Avtorja knjige, ki mu je pomagala pri več točkah, s katerimi je osupnil, je kasneje tudi spoznal: »Najlepše mi je bilo, ko sem nekje 20 let po tistem, srečal Harryja Loraynea na enem kongresu, kjer sem se z njim pogovarjal, mu povedal, da sem se s to knjigo ogromno naučil. Postala sva prijatelja, saj je gospod tudi sam zelo priznan čarobnik, ne samo memotehnik. Sicer pa, tega ne pozabiš – ko se enkrat naučiš tega sistema, je to za večno.«

Tretje mesto na svetovnem kongresu čarobnih umetnikov

V času osamosvojitve, ko je Slovenija obstajala šele en teden, se je Vladimir udeležil svetovnega kongresa čarobnih umetnikov v Švici, kjer je med 150 sodelujočimi, osvojil zavidljivo tretje mesto. Pravi, da je komaj dosegel, da ga je napovedovalec najavil kot čarodeja iz jugoslovanske Republike Slovenije, saj država še ni bila mednarodno priznana.

Odlična uvrstitev je bila zato toliko slajša: »Zelo sem bil navdušen nad tem, to je bilo zame vse, kar sem si lahko želel. Tja ne moreš priti kar tako nastopati – moraš imeti dobre reference in zate morajo jamčiti vsaj trije predsedniki mednarodnih združenj. Tam sem pokazal svojo točko, ki je desetminuten sklop različnih trikov, poimenoval sem jo Broadway. Bilo je več manipulacij, kar je v našem poklicu najbolj cenjeno, novost pa je bila, da sem imel točko izredno sinhronizirano z glasbo.«

Navdušil je Davida Copperfielda

V zmagovalni predstavi je imel vsak ton svoj smisel, kar je opazil tudi David Copperfield, ki ga je Wladimirjeva točka navdušila: »Potem sva se srečala in mi je čestital in rekel, da sem ga vsega prevzel, ker sem imel vse tako dobro sinhronizirano z glasbo. To je bil set različnih skladb, najbolj močna pa je bila Številke na lotu od Klausa Wunderlicha. Dolgo nisem želel nikomur povedati, katera glasba je to, saj so vsi želeli vedeti in bi me takoj skopirali.«

Vsako leto je prirejal festival Magibor

Že pred leti je mariborski čarodej začel organizirati kongres čarobnih umetnikov, ki ga je poimenoval Magibor. V sklopu dogodka so potekala mnoga tekmovanja, seminarji, magični sejem in ob koncu gala šov, namenjen umetnikom in zunanji publiki: »Ta šov je bil vedno razprodan, saj je že čarobnikov prišlo okoli 150, 200 in je za zunanjo publiko ostalo dokaj malo vstopnic. Bilo je zabavno, ljudje so se vedno nasmejali, zabavali, vedno je bilo odlično vzdušje,« razlaga Mikek.

Izpostavil pa je tudi, da je uspeh prireditve vedno odvisen od moderatorja, zato je to vlogo prevzel sam: »Namreč obvladam nemško, angleško, italijansko, slovensko, srbsko – tako da sem lahko večjezično delal za vse tujce in zato, ker sem kot sam nastopajoč tudi vedel, kaj naredi vzdušje. Poznal pa sem tudi povabljene umetnike in sem vedel, kako jih najaviti. Tudi popolnega amaterja lahko najaviš tako, da ga bo publika lepo sprejela, lahko pa Copperfielda tako najaviš, da si bodo vsi mislili: »No, ja.««

Kariero si je ustvaril tudi čez mejo

Prav Magibor je bil kriv, da so čarobnika pričeli vabiti tudi Italijo in Avstrijo, kjer je večkrat povezoval tudi velike dogodke, podobne našim Viktorjem. Pravi, da je bilo v Avstriji lažje, saj je tam več denarja in ljudi, morda tudi umetniške kulture: »Zelo lepo mi je bilo, ko sem na Dunaju, v Hilton hotelu, dobil stoječe ovacije. Petsto ljudi je vstalo in mi ploskalo, nisem mogel verjeti,« se z veseljem spominja. Najljubše nastope je imel v Celovcu, kjer je 20 let nastopal za tako mizerno plačilo, da si ni pokril niti kilometrine: »Hodil sem v restavracijo, ki se je imenovala Čarovniška hišica. Bil je zelo majhen prostor, za največ 40 ljudi, a v vseh teh letih se mi ni zgodilo, da ne bi proti koncu točke dobil aplavza po taktu. Tam sem dobil najboljše angažmaje svojega življenja.«

Zaradi svoje točke je bil diskvalificiran

Čarobnik je najbolj ponosen na trik, ki ga imenuje jumbo balon karta: »Iz kompleta kart nekdo izbere eno karto, se nanjo podpiše in jo da nazaj v komplet. Karte se premešajo, zavežejo s trakom in potem to oseba drži v roki. Vmes je malo teatra in zabave, nato rečem, da je karta v mojem žepu in potegnem ven balon, napihnem balon, na katerem je natisnjena hrbtna stran karte. Nato prebodem balon in v njem je podpisana karta.« Zaradi te umetnije je bil diskvalificiran na kongresu v Angliji, razlog pa je izvedel šele nekaj let kasneje, ko je na seminarski turneji trik razložil in se mu je prišel eden od takratnih žirantov opravičiti: »Bili so namreč prepričani, da sem bil zmenjen s tisto publiko, da se mi je nekdo vnaprej podpisal na dve karti. Žirantu je bilo žal, da so mi takrat naredili veliko škodo.«

Osnovnih trikov je štirinajst

V celotni karieri je Vladimir ustvaril zelo veliko kreacij in težko bi se odločil, katera je bila najbolj uspešna. Njegova najbolj poznana točka pa je radio, ki izgine, saj povsod vedo, da je to njegovo delo. Umetnija, ki jo pokaže publiki, je sklop več trikov: »Osnovnih trikov je nekje štirinajst in vse, kar narediš je kombinacija tega. Dandanes če narediš le en trik, bodo ljudje takoj vedeli, v čem je »finta.« Če pa narediš eno zgodbo, ki ima več segmentov, je težko slediti vsem in je zanimivo.«

Dela ni, če ga ne najdeš sam

Preživeti z magijo se Mikeku ni zdelo preveč težko, pravi, da če si priden in deloven iz vsega nekaj nastane: »Odvisno koliko resno to vzameš in kakšne standarde si postavljaš – nekdo preživi tudi na ulici, spet drugi pa komaj še v kakšni palači. Teh 33 poklicnih let ni bilo ne vem kako težkih, a bila so stresna leta, saj moraš vedno iskati delo. Ko si nekje zaposlen, greš vsak dan v službo in na koncu pride plača. V mojem poklicu, dela ni, če ga ne najdeš sam.« Delal je tudi na ulici, saj je vedno prisoten nek strah, kaj bo jutri in kako se bo preživela družina.

Mladi se še vedno odločajo za poklic čarodeja

V dolgih letih ustvarjanja je imel kar nekaj učencev, med njimi je zelo aktiven Sam Sebastian, pa tudi Niki Kneževič, še mlajša sta Rene Gril in Anej Visočnik. Vladimirjev vajenec je bil prav tako sedaj že priznan režiser Tin Grabnar, ki pravi, da mu magični triki pri njegovi umetnosti zelo koristijo. Delo z mladimi je čarobnikovo veliko veselje, najraje nastopa za najstnike: »Sicer tudi raje nastopam za malce starejše, kot za otroke. Žal mi je, da pri nas v srednjih šolah tega toliko ne prakticirajo, v Avstriji sem večkrat nastopal v kakšnih gimnazijah.«

Nikoli ni razmišljal o selitvi v tujino

Samega sebe Mikek označuje kot slabega »biznismena«, saj se nikdar ni odločil za selitev v tujino: »Takrat, ko sem bil tretji na svetu bi z lahkoto šel v Las Vegas in tukaj vse pustil, ampak mi nekako ni bilo do tega. Malo pa sem bil tudi trmast, ker mi je bilo takrat očitno, da želijo izkoriščati enega iz socialistične države za nek drobiž, da bi delal za sendviče. Tega nisem želel. Verjetno, če bi šel takrat tja, bi se že znašel in dosegel prave cilje, a nisem šel.«

»V Mariboru je vse lepo«

Njegovi najljuši kotički v Mariboru, na katere ga vežejo nostalgični spomini so Narodni dom, hotel Orel, kjer je nekaj časa delal, pa tudi Astoria, kjer je kartal: »V Mariboru je tako ali tako vse lepo, v Ljubljani pa je najlepša tabla za Maribor. Rad imam tudi Betnavski gozd, kjer sem odraščal in sem poznal vsak kotiček.« S čarodejstvom bo, kljub upokojitvi, še nadaljeval: »Nisem čisto zaključil z delom, rekel sem le, da bom prenehal organizirati lastne predstave v dvoranah, a na vse rojstnodnevne zabave, abrahame, poroke, karkoli se bo dalo, bom še vedno hodil. Ogromno mi pomeni, ko vidim nasmejano in navdušeno publiko.«