»Takega nasmeha ne srečaš pogosto. Ker bi ga želel videti še kdaj, te, če si za to, vabim na kavo.« Pred kratkim smo se s prijateljicami srečale na tradicionalni predpraznični kavi, pogovor pa je nehote privedel do vprašanja »Kako se smejimo?«. Spomnila sem se svoje zgodbe, ki se mi še danes zdi prav filmska.

Nekaj let nazaj sem se kot novinarka na eni od tiskovnih konferenc znašla v nekoliko neprijetni situaciji. Tik pred začetkom novinarske konference sem namreč s kavo, ki sem jo nujno potrebovala, polila svoj telefon, ki je le še šibko utripnil, nato pa ugasnil. Tako sem ostala brez nujne opreme novinarja 21. stoletja – diktafona, videokamere in fotoaparata v enem. Šlo je za pomemben dogodek, zato se v uredništvo nikakor nisem smela vrniti brez fotografij govornikov, časa za ukrepanje pa je bilo premalo. Deljenje medijskega materiala seveda ni nekaj, kar bi konkurenčni mediji radi počeli, zato sem po prostoru mrzlično iskala neznan obraz, ki bi ga lahko lepo prosila za pomoč. V kotu dvorane sem tako opazila mladega fotografa, ki je deloval nekoliko zbegano – predvidevala sem, da je novinec.

Jaz tebi nasmeh, ti meni fotografijo

Zbrala sem pogum in pristopila ter nerodno predstavila svojo situacijo. Ker znanci večkrat poudarijo, da dajem vtis hladnosti in nedostopnosti, sem svojo zgodbo pospremila še z nečim, za kar sem verjela, da je nadvse iskren nasmeh. In fotograf je na moje veliko presenečenje privolil. Obljubil je, da bo posebej zame naredil nekaj fotografij in mi jih takoj po tiskovni konferenci poslal. »Pred tem pa še nekaj,« je rekel,: »Še enkrat se nasmej.« Zdelo se mi je, da nimam izbire in da oporekanje ni na mestu, zato sem se še enkrat na široko nasmehnila, mladi fotograf pa je pritisnil na sprožilec. Zahvalila sem se mu, se vrnila na svoje mesto in olajšano sledila dogajanju.

Po koncu konference sem novemu znancu še pomahala ter pohitela v pisarno, kjer so me v e-poštnem predalu že razveselile fotografije s tiskovne konference. Tako sem kljub nesrečnim zapletom tistega dne napisala izvrsten članek in zaradi odličnih fotografij požela kar nekaj pohval. Obljubila sem si, da novega kolega, za katerega niti nisem vedela, v katero medijsko hišo spada, ob priložnosti odpeljem na kavo.

Začetek kot iz filma

Zvečer sem, po svoji navadi, še enkrat odprla službeno e-pošto in na moje presenečenje dobila še eno sporočilo s fotografijami. Odprla sem ga in se zagledala v svoj nasmeh. Simpatični fotograf je ob moji smejoči fotografiji še zapisal: »Takega nasmeha ne srečaš pogosto. Ker bi ga želel videti še kdaj, te, če si za to, vabim na kavo.«

Nasmeh je bil le začetek. Če je bil nasmeh popoln, ne vem, začetek pa je bil gotovo. Danes sva s tem fotografom poročena in večkrat rada opiševa zgodbo, ki naju je povezala. »Kako se smejimo?« sem se vprašala takrat na kavi s prijateljicami in zaključila: »Iskreno, na široko.«

»Ti se lahko pogovarjaš, ko imaš popolne zobe,« je mojo zgodbo s komentarjem pospremila prijateljica. Smejoč se sem ji odgovorila: »Brez skrbi, ti se samo nasmej. Za nasmeh s popolnimi zobmi pa vedno obstaja rešitev. Nevidni zobni aparati, ki jih posebej zate ustvarijo v digitalnem zobozdravstvu VBO, beljenje zob za sijoč nasmeh … Predvsem pa samozavest. Upaj si, popoln nasmeh je začetek.«