Sprva nisem nikakor razumel: kaj pa imata skupnega Wales iz Združenega kraljestva in naši Studenci? Eh. Ne Wales, dripec. Wells.

Vodnjaki. Če je bil Prundorf… Zakaj pa ne? Ideja je dejansko top. Taka, mednarodna. Že kot tatu zgleda sijajno, še bolj pa deluje kot mimobežna debata v medtedensko poletno praznem mestu.

Najprej mi ni bilo jasno, zakaj, čemu, kako. Bolj je razlagal, manj smisla je imelo vse skupaj. Zakaj, za vraga, bi kdorkoli preimenoval Studence v – Wales? Kaj pa imata skupnega tisti zahodni predel Združenega kraljestva in naši Studenci? Ha? Tako pač je, če ne slediš podrobno poletnim debatam na terasi urbanega bara v pozno julijsko medtedensko praznem Mariboru. Šteje pač vsaka malenkost, podrobnost, ideja. To so pač te poletne debate. Malo za res, malo za hec.

Tatu, ki pove vse

Pa nikakor ni šlo skupaj. Šele ko mi je pokazal svojo nogo ali roko, saj se niti dobro ne spomnim, svoj tatu in poudaril, da še zdaleč ni edini, ki mu je ideja všeč, sem poštekal. »Evo, Wells, ‘lej!«

Aaaa, ja ja, tako pa ja. Wells. Ne z a, ampak e in dve črki l. Well je vodnjak po angleško. Wells pa množina, torej vodnjaki, ker so po naše Studenci v množini, potem ko so nekoč bili Prundorf. Saj je še v zgodnjih devetdesetih dolgo na jugu Ljudskega vrta, ko je ograja imela še špice, visel ogromen transparent, kjer je z rdečimi črkami na beli podlagi ponosno pisalo Studenci – Prundorf.

Teo z idejo
Teo z idejo, pač. Mojster, ki res rad riše. Prej v glavnem na zid, zdaj predvsem na kožo. Tip je tako nenormalno ponosen, da je s Studencev. Tega zlepa ne najdeš. Da ti je kar malo žal, ker si centraš ali pač od koderkoli drugod že. Ampak saj če boste naleteli na določen tip ljudi določene starosti, bodo podobno najbrž govorili o Pobrežju, Borovi vasi, Novi vasi, Teznu… Poskusite, boste videli. Ljudem zažarijo oči, ko fseka mešanica nostalgije in ponosa.

»Mi imamo tudi Poštno, veš? V našem Wellsu,« mi je jel razlagati o biserih Studencev in sem samo vpijal. »Na Limbuški, stari! Štirinajst lokalov vsaj, če sem dobro preštel.« Toliko že vem, da sem vprašal, če je Luna potemtakem kot Niagara? »Vsaj kot Niagara!« In je našteval številne prednosti Studencev. Ter se z razlogom pohvalil, kako zdaj prav na tistem koncu Maribora gradijo nova stanovanja. Res je. Drži.

Ne za 2 evra. Za 60 centov

Da sem ga nato kar moral vprašati, kdaj in kje bi bilo idealno, da pokasiraš pravo vzdušje Studencev, torej bodočega Wellsa. Kaj bi torej bil Wells kot blagovna znamka, produkt, lokacija. »Najboljše? Po moje, da prideš med tednom, tam bolj sredi dneva, dveh, treh. Debate, ki jih ne boš pozabil. Boš videl. Ti samo pridi.«

Pa še en razlog je, zakaj je Wells mamljiv. Potem ko vedno bolj v centru škilimo, ko se za špricer računa celo že do dva evra, se moj sogovornik samo nasmeji. »Hahahaha. Pri nas pa je po 60 centov! Ti samo pridi!«

Kot da je vsaj Woodstock

In ko sem še navrgel, kako me je en novinarski kolega po neki tekmi Maribora peljal na Studence, pa čez neko živo mejo, med neke ulice, tema, hiše, tišina, potem pa namesto pričakovanega malega bifeja lokal tako nabit, živahen in pester, kot da je vsaj Woodstock. »Točno tak’, potem kolega res ve, kaj so pravi Studenci! Veš, marsikdo sploh ne ve, kaj vse imamo. Pa imamo. Tak da… Ti samo pridi.«

Pa res. Tako preprosto. Ti samo pridi. V Wells.