Uničujoči plameni so skorajda do tal uničili znamenito Ribičijo, ki bi letos obeležila 23. obletnico svojega obstoja. Začelo se je nenadejano, z majhnim močvirnatim in povsem neurejenim prostorom, ki ga je pred več kot dvajsetimi leti kupil Zlatko Horvat ter tam uredil ribnik. Ob posedanju in klepetu so si ribiči večkrat zaželeli tudi osvežitev, zato se je kmalu porodila ideja o prostoru za druženje, kjer bi se lahko praznovalo rojstne dneve, prirejalo koncerte in športne dogodke. Kmalu je prizorišče preraslo v eno najbolj obleganih točk nočnega življenja v Mariboru, kamor so se zgrinjali tudi obiskovalci iz drugih koncev Slovenije. Čeprav je morda v zadnjem obdobju intenziteta obiska padla, so bili mnogi koncerti še vedno razprodani.

Za nekatere skorajda znamenitost mesta

»Na Ribičijo greš, da se naplešeš, znoriš, nekaj spiješ, najdeš družbo za marsikaj, običajno za kakšno neresno zvezo, pa tudi morda pravo ljubezen, nikoli ne veš. Glasba je dobra, če ti ni tak stil všeč, pač ne prideš, ampak čaga je vedno ta prava.« Zapis na enem izmed forumov, kjer mlad Mariborčan odgovarja Primorcu, kam na zabavo v Mariboru. »Tudi če je mesto mrtvo, zgoraj zagotovo dogaja. Tja moraš iti že iz radovednosti, ker je to skorajda že znamenitost mesta. Bodi pripravljen, da bodo tam punce vseh starostnih skupin, oblečene tako in drugače,« mu je še namignil.

Stena s podpisi je bila polna

In res, četudi marsikdo ni bil ljubitelj turbofolka in balkanskega melosa, skorajda ni bilo nikogar, ki ne bi šel na Ribičijo – vsaj iz radovednosti. Jasmin Stavros, Toni Cetinski, Ivan Zak, Davor Borno, seveda nepogrešljiva Severina, Jelena Rozga,Goran Karan, Dara Bubamara, Milica Todorović, Magazin, Neda Ukraden, Vlado Kalember  in mnogi drugi glasbeniki iz nekdanje skupne države, so na Meljskem hribu nad Mariborom imeli za marsikoga nepozabne in tudi nabito polne, včasih tudi prepolne koncerte. Čeprav je bilo prizorišče prepoznavno predvsem zaradi prej naštetih glasbenih izvajalcev, pa so Ribičijo za svojo vzeli tudi mnogi domači zabavni glasbeniki: Čuki, Modrijani, Tanja Žagar, Mambo Kings, Kingstoni, Natalija Verboten, Ansambel Saše Avsenika in Pop Design so le nekateri, ki so svoje avtograme pustili na steni v zaodrju, ki ga žal zaradi požara ni več.

Taksisti se dobro spominjajo

Začetki znamenitega lokala kot rečeno niso bili tako obetajoči, a iz leta v leto je Ribičija postajala bolj prepoznavna točka ne le ribiškega, ampak predvsem nočnega življenja. Tudi mariborski taksisti so na račun voženj na Meljski hrib nabrali kar nekaj dobička, a tudi sivih las. Nekdanji taksist Brane se takole spominja:

»Včasih so bili petki in sobote zvečer rezervirani izključno za vožnje mladine na Ribičijo in nazaj v mesto. No, ta druga opcija je bila vedno pestra. Običajno je bil največji naval klicev takoj po koncu koncertov, a dostikrat je zaradi čakanja in premalo taksistov prišlo tudi do hude krvi. Po telefonu si se domenil s tremi fanti, ki si jih kasneje čakal zaman ali pa jih je v avto želelo vstopiti kar šest. Prav je, da se dečki niso sami odpeljali, ker so pili, a kaj, ko se je mladina včasih za taksi skoraj stepla. Na koncu nisi več vedel koga moraš pobrati, kdor je prej prišel, ta je dobil prevoz,« opisuje povsem običajen dan oziroma noč na Meljskem hribu.

Zabava za vse generacije

»Največja gneča je bila, ko so nastopali Čuki ali Modrijani, pa seveda Severina,« še dodaja. Čeprav je bila Ribičija raj za mladostnike, pa je bila na drugi strani tudi magnet za starejšo, zabave željno generacijo, ki je morda ob zimzelenih nastopajočih podoživljala svojo (neizživeto) mladost. »Včasih nisi vedel ali pelješ domov mamo ali njeno hčer. Nekatere ženske so morda res pretiravale v svojih opravah, a moških seveda to ni motilo. Za Ribičijo se je vedno splačalo potruditi,« se še spominja taksist, ki kljub hudemu požaru upa in verjame, da bo na Meljski hrib in nazaj še kdaj peljal vse zabave željne.