“Na kraju zagledaš kup zmečkane pločevine in pomisliš, da tukaj nimava kaj veliko pomagati”

V organizacijski enoti (OE) Nujne medicinske pomoči (NMP) Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor poteka delo v dveh izmenah. Dnevna izmena od 7.00 do 19.00 ter nočna izmena od 19.00 do 7.00.

Enota NMP zajema več ekip in sicer prehospitalno enoto (PHE) z zdravnikom in dvema reševalcema, ekipo nujnega reševalnega vozila (NRV) z dvema reševalcema, reševalne ekipe z dvema reševalcema, reševalca na motorju ter helikoptersko enoto nujne medicinske pomoči (HNMP) z zdravnikom in reševalcem.

Ob prihodu na delovišče, okoli 6.45 oziroma 18.45 prevzamem izmeno. Kolega, ki končuje delo, mi izroči telefon in pozivnik, poroča o posebnostih medicinske opreme, tako da sem pozoren na morebitna odstopanja (deficit materiala ter poškodbe ali okvare na opremi). S sodelavcem iz ekipe (tudi njemu je kolega iz prejšnje izmene predal poročilo o stanju in delovanju reševalnega vozila) se odpraviva v vozni park na rutinski pregled pripadajočega vozila in opreme. Velikokrat že med samim pregledom prejmemo poziv na intervencijo, na katero se nemudoma odpravimo. Kakšno intervencijo dobi katera ekipa, je odvisno od dispečerjeve presoje vsebine klica. Kadar gre za življenje najbolj ogrožujoča stanja, pri katerih so lahko tudi najhujše posledice,  je poslana ekipa z zdravnikom.

Težke situacije ne terenu

Poslan sem na kraj dogodka, kjer ima ženska bolečine v prsih. Med vožnjo si izdelam sliko kaj vse bi lahko pri njej izzvalo takšno stanje. Od bolezni srca, kostno-mišičnih bolezni ali do poškodbe, možno je vse našteto. Ob prihodu na kraj dogodka se s sodelavcem prebijava skozi kramo na dvorišču. Na ograji sem opazil tablo, ki opozarja na prisotnost psa. Previdno sva opazovala okolico, da naju ne bi presenetil kak štirinožni čuvaj z namenom branjenja svojega teritorija. Potrkal sem na vhodna vrata. Slišal sem lajež, kmalu zatem je mlajša ženska odprla vrata. Pozdravili smo se in takoj za tem sem gospo vljudno prosil, da umakne psa. ”Od kdaj pa ima žival prednost pred človekom? Mama težko diha! Zresnite se in pridite že enkrat pomagat. Konec koncev vas mi plačujemo!” Ob takšnih komentarjih je težko ostati tiho, zato sem ji vljudno odgovoril, da ob prisotnosti psa ne moremo delati, saj je naša varnost na prvem mestu. O tem, da me plačuje zavod in ne gospa, pa se mi ni zdelo vredno govoriti.

Ko sva vstopila v kuhinjo, je za mizo sedela ženska srednjih let. Kašljala je in tožila, da ne more dihat. Iz pepelnika na mizi se je še vedno vil dim napol ugasnjene cigarete. Pacientko sem povprašal o njenem počutju. In početju. Sredi pogovora se je vmešala hčera in začela dopolnjevati mater in dajati trenutnemu stanju vse večje in hujše razsežnosti. Vedel sem kam to vodi, zato sva gospo pospremila v vozilo in tam nadaljevala s pregledom. Še enkrat mi je na dolgo in široko razložila njene težave, kaj vse se zdravi in kaj bi se še morala, pa si zaradi socialno ekonomskih razmer ne more privoščiti. Izmeril sem ji  krvni tlak, pulz, vsebnost kisika v krvi, krvni sladkor ter posnel EKG. Nastale vrednosti in ugotovitve sem zapisal v poročilo intervencije reševalne ekipe. Obvestil sem triažo urgentnega centra (UC) o našem prihodu ter stanju pacientke. Ko sem predal pacientko in vso potrebno dokumentacijo tamkajšnjem osebju, sem se lotil opravila, ki ga ima le redko kateri rad – pisanje in urejanje dokumentacije. Zaključek obravnave te pacientke je, ko sem vodji izmene naznanil konec najine intervencije.

Dobila sva novo in krog se je ponovno začel vrteti.

Reševalni pas

Poslana sva bila na prometno nesrečo na avtocesto. Osebno vozilo bi naj trčilo s priklopnikom. To je bilo vse kar sem zvedel. Na kraj dogodka sva pripeljala s svetlobno in zvočno signalizacijo kolikor hitro (in varno) je to mogoče. Na kraju zagledaš kup zmečkane pločevine in pomisliš, da tukaj nimava kaj veliko pomagati. Ko sva pristopila k ‘vozilu’ sem v njem zaslišal stokanje. ”Ali je to mogoče?” sem se spraševal. Glede na videz, na mehanizem trka, na sile in pojemke, je možnost preživetja v pričujoči situaciji relativno majhna.  Voznik, moški srednjih let, je imel neznansko srečo, da je bil pripet z varnostnim pasom. Ko smo ga izvlekli na varno, sva ga s kolegom temeljito pregledala, mu namestila vratno opornico, izmerila vitalne funkcije ter oskrbela nekaj prask po glavi, ki so jih povzročili drobci stekla. Poškodovani je bil prepeljan v UKC Maribor na nadaljnjo diagnostiko.

Reševalni pas rešuje življenja

Kakor po končani prejšnji intervenciji, sva oskrbela vozilo, razkužila opremo ter nadomestila porabljen material. Bila sva pripravljena na naslednji poziv. Na izmeno ima ekipa približno do 15 intervencij. V seštevku vseh ekip se v 24 urah nabere do 100 ‘prevozov’, včasih tudi več. Obravnavamo vinjene osebe, psihiatrične bolnike, tuje državljane, brezdomce, narkomane in še bi lahko našteval. Od nas se pričakuje velika mera strpnosti in empatije. Znanje tujih jezikov je pomembno, a kaj, ko vsak tujec ne govori angleško ali nemško.

Velikokrat smo reševalci deležni negodovanja s strani pacientov, še najbolj pa od njihovih svojcev. Bolan ali poškodovan človek drugače dojema situacijo kot zdrav in vsaka minuta čakanja zna trajati presneto dolgo. Žal velikokrat ne moremo priti na kraj dogodka v minuti, kot si ljudje želijo.

Na terenu se ne da izvajati obsežnih pregledov

Dostopni čas je odvisen od razdalje med reševalnim vozilom in mestom dogodka, vremenskih razmer in razmer na cesti. Nič nas ne upočasni bolj kot vozniki, ki se ne umaknejo na desni vozni pas, medtem ko si s sireno in modrimi lučmi utiramo pot do kraja dogodka. Ljudje imajo vedno pogosteje prevelika pričakovanja. O zdravljenju, o izhodu bolezni, pa tudi o obravnavi na domu oziroma terenu. Ne zavedajo se, da na terenu ne moremo izvajati obsežnih pregledov, rentgenskega slikanja, ne moremo zdraviti kroničnih bolezni ali ozdraviti trenutne bolezni.

Delamo z ljudmi in za ljudi, zato smo veseli vsake tople misli in pohvale.

Marko Pleites