Maribor je bil prvo večje mesto v Sloveniji, ki so ga v leta 1941 zasedle nemške okupacijske sile, a mesto se okupatorju ni uklonilo. Prva uporniška akcija tako v Jugoslaviji kot v Sloveniji se je dogodila na današnji dan, 29. aprila 1941, v Volkmerjevem prehodu, le tri dni po Hitlerjevem obisku Maribora.

Požgan okupatorjev avtomobil v Volkmerjevem prehodu po sabotažni akciji mariborskih mladincev 29. aprila 1941 (hrani Muzej narodne osvoboditve Maribor)

April 1941 je bil v Mariboru čas velikega zmagoslavja nacističnih okupatorjev in čas velikega pritiska na Slovence. Skupina mladincev je v središču okupiranega Maribora v zgodnjih jutranjih urah na današnji dan, 29. aprila 1941, v času policijske ure, pri hotelu Zamorec v Volkmerjevem prehodu zažgala dva okupatorjeva osebna avtomobila. Uporniška akcija le tri dni po Hitlerjevem obisku je bila za nemške okupatorske oblasti nekaj nepojmljivega. Okupator je zaprl veliko Mariborčanov, vendar ni nikoli odkril, kdo je izvedel prvo uporniško akcijo v Sloveniji.

Kot omenja Mira Grašič, muzejska svetovalka Muzeja narodne osvoboditve Maribor, je tri dni po Hitlerjevem obisku (več o tem dogodku v članku na tej povezavi) v Mariboru skupina mladeničev samoiniciativno pripravila in izvedla prvo uporniško akcijo proti okupatorju v mestu in v Sloveniji. Jedro skupine so bili skojevci Avgust Greif, Bojan Ilich in Ljubo Tarkuš. K akciji so pritegnili znance in prijatelje, ki so jim zaupali.

Skrbno načrtovana akcija

V ponedeljek zvečer, 28. aprila 1941, sta dva voznika iz Gradca med 8. in 9. uro zvečer parkirala osebni vozili pri hotelu Zamorec v Volkmerjevem prehodu. Oba sta policiji pozneje povedala, da sta malo pred polnočjo svoja avtomobila pregledala in ugotovila, da je vse v redu. K akciji je Avgust Greif pritegnil Albina Vernika, ki se je leta 1958 spominjal, da sta z Greifom zelo zgodaj zjutraj z desnega brega odšla prek lesenega mostu čez Dravo oblečena v delavske obleke in z orodjem v rokah. Straži na mostu sta dejala, da gresta na delo,” razlaga Grašičeva.

Na Glavnem trgu sta se sestala še z drugimi mladeniči, ki so se razpostavili kot stražarji na križiščih Slovenske in Gosposke ulice, Jurčičeve in Gosposke ulice, Ulici 10. oktobra in na koncu Volkmerjevega prehoda pri Grajskem trgu. Avgust Greif bi naj najverjetneje z Bojanom Ilichom nato odšel proti Volkmerjevemu prehodu.

Po policijskih ugotovitvah sta bila avtomobila zažgana med pol peto in peto uro zjutraj. Mariborske gasilce so iz hotela Zamorec obvestili o požaru ob peti uri. Kot dodaja Grašičeva, je požar oba avtomobila povsem uničil, zaradi vročine pa so na tla popadala tudi bližnja okenska stekla.

Sledili so hudi nemški ukrepi

V kratkem poročilu političnemu komisarju mesta Maribor je policijski direktor za sabotažo okrivil slovensko mladino. Ugotavljal je, da slovenska mladina med 16. in 22. letom ponovno dviga glavo kot tudi da bo k uspešnemu uničenju mladinskega uporništva pripomogla le energična policijska akcija. Policijsko akcijo so dopoldan zelo hitro pripravili in jo izvedli v popoldanskem času 29. aprila 1941.

V središču mesta in v bližini Volkemerjevega prehoda so znatne policijske sile zaprle ulice in izpeljale racijo. Največ mladincev so aretirali na začetku takratne mestne promenade, na križišču Tyrševe in Slovenske ulice. V palači hranilnice Dravske banovine je bil avtomatski bife, kjer se je rada zbirala mladina. Ob pomoči okupatorju naklonjenih Mariborčanov so aretirali in v bifeju zbrali okrog sto mladeničev. Šestdeset so jih s kamioni odpeljali v klet meljske vojašnice. Kasneje so v meljski vojašnici internirali tudi okrog dvajset uglednih in premožnih slovenskih meščanov.

Sabotažna akcija 29. aprila 1941, ki je bila uspešno izpeljana v Mariboru kot središču nemške okupacijske oblasti le tri dni po obisku Adolfa Hitlerja, je bila prvo uporniško dejanje v Sloveniji.

Kljub mučenju Nemci niso izvedeli ničesar

Aretirani mladinci so bili v meljski vojašnici zaprti teden dni. »V kletnih prostorih meljske vojašnice so zaprte mladince silovito pretepali, zastraševali in zasramovali ter jih mučili še na druge načine. Nekatere so pretepali že med vožnjo v meljsko vojašnico. Od zaprtih so predvsem skušali izvedeti, kdo je zažgal avtomobila. Zvedeli niso ničesar. Dne 4. maja je mariborska izpostava kriminalne policije poročala, da so bila dotedanja poizvedovanja neuspešna in da bodo z njimi intenzivno nadaljevali,« piše Milan Ževart (1983) v članku Sabotažne akcije v Mariboru od konca aprila do začetka avgusta 1941.

Od mladeničev, ki so pripravili in izvedli akcijo v Volkmerjevem prehodu, je bil med racijo ujet Bojan Ilich, navaja Grašičeva. Kljub neuspelim zaslišanjem so aretirani fantje ostajali še naprej priprti v meljski vojašnici, da ne bi domov odhajali s preveč vidnimi sledovi pretepanja. Pred izpustitvijo so morali podpisati izjavo, da ne bodo govorili, kaj so doživeli v zaporu.

Uvedba policijske ure v Mariboru in usoda upornikov

Posledica sabotažne akcije v Vokmerjevem prehodu je bila tudi uvedba policijske ure v Mariboru, ki jo je odredil politični komisar mesta Maribor. Le-ta je ukazal, da ne sme biti nobena civilna oseba v času od pol ene do pete ure zjutraj v javnih prostorih, na cestah, ulicah in poteh ter da morajo biti lokali ob 24. uri zaprti. Izjeme iz nujnih razlogov (predvsem zaradi poklicnih dolžnosti) so bile možne le s posebno dovolilnico policijske direkcije.

Uporniki, ki so v Mariboru izvedli prvo uporniško akcijo v Sloveniji, so že v naslednjih mesecih padli. Avgust Greif-Blisk je padel v spopadu 4. novembra 1941 pri prehodu Štajerskega partizanskega bataljona prek ceste Planina-Jurklošter, Bojana Ilicha je nemški okupator ustrelil v Mariboru 23. septembra 1941, Ljuba Tarkuša, ki je bil vodja sabotažne skupine na levem bregu Drave, so Nemci ustrelili 6. januarja 1942 v Mariboru.

Sabotažna akcija 29. aprila 1941, ki je bila uspešno izpeljana v Mariboru kot središču nemške okupacijske oblasti le tri dni po obisku Adolfa Hitlerja, je bila prvo uporniško dejanje v Sloveniji.