V tokratni rubriki INtervju vam predstavljamo Borisa Klepa, predsednika Društva paraplegikov, očeta zdaj že odrasle hčere, predvsem pa klenega Mariborčana.

Ime Boris Klep vam, v kolikor redno spremljate naš medij, verjetno ni tuje. O njem smo že obširno poročali, saj je glede na svoje stanje lahko le vzor vsem, ki so zaradi telesne omejenosti obupali nad življenjem. Gospoda Klepa je 24 let nazaj prometna nesreča prikovala na voziček, a poleg tega, da je paraplegik, oče, športnik, predsednik Društva paraplegikov Podravja, je tudi in predvsem Mariborčan z jekleno voljo do življenja.

Kje živite, kako si služite vsakdanji kruh?

Še par dni in dopolnil bom 52 let. Zaposlen sem na Finančnem uradu v Mariboru, že več kot 20 let pa živim v atrijski hiši v Marlesovem naselju na Teznu. Sicer sem rojen Tezenčan, vendar me je življenjska pot vodila povsod po Mariboru in okolici, da bi me nazadnje ponovno prinesla na Tezno.

Kaj smatrate za svoj največji uspeh v življenju?

Ko pomislim, kaj bi bil moj največji uspeh v življenju, se mi zdi, da ima vsako obdobje življenja nek svoj vrhunec. Naučiti se hoditi in govoriti, potem se naučiti pisati in voziti kolo, plavati, se prvič zaljubiti in poljubiti, opraviti vozniški izpit, voziti svoj prvi avto… Vse to so na nek način vrhunci v nekem obdobju. Sem pa skozi vse življenje bil in sem še vedno precej aktiven in adrenalinski. Rad sem imel ples – še s tremi prijatelji smo v 80. letih prejšnjega stoletja postali celo državni prvaki v breakdanceu. Čeprav je tekmovalo le pet skupin, smo bili takrat na to zelo ponosni. Kot sem bil ponosen, ko sem dobil svojo prvo službo na Carinskem uradu Maribor. Čeprav se bo to zdelo malce oguljeno, pa sem bil najbolj ponosen, ko sem izvedel, da bom postal oče. In za tem največjim uspehom v mojem življenju je prišel težek udarec, ki je na glavo obrnil moje življenje. Še preden se je otrok rodil, sem si v prometni nesreči zlomil hrbtenico in postal paraplegik.

Kako ste prenesli vest, da ne boste mogli več hoditi?

Naslednji meseci življenja so bili najtežji. A ker sem v srcu in duši optimist in veseljak, predvsem pa borec, se nisem predal. Hotel sem živeti. Pa čeprav sem vedel, da nikoli več ne bom hodil. Za mano je stala in me podpirala vsa družina, ostali so tisti res najboljši prijatelji, čakala me je služba in rodila se je hčerka. Vse to mi je vlilo dodatnih moči, čeprav so v meni še vedno divjali viharji strahu, jeze … Kmalu sem si poiskal nove izzive, predvsem v športu in ponovno zadihal s polnimi pljuči.

Sodeč po posnetkih ste pravi kaskader. S kakšnimi športni se sicer ukvarjate?

Kljub vozičku sem imel veliko željo po bungee jumpingu, kar sem izvedel v Avstriji, ker v Sloveniji nihče ni bil pripravljen ”vreči” invalida z mostu. In četudi sem svobodo in čarobnost prostega pada izkusil zvezan kot hrenovka, je bilo doživetje fantastično. V košarki na vozičkih sem bil dolga leta stalen član slovenske reprezentance, z leti pa sem se začel tudi bolj aktivno vključevati v delo Društva paraplegikov Podravja in Zvezo paraplegikov Slovenije. Pred letom in pol sem bil s strani članov društva izvoljen za predsednika Društva paraplegikov Podravja.

Kaj je vaš življenjski moto?

Za vodilo skozi življenje bi si sposodil kar slogane navijaške skupine Viol in sicer Ni predaje! Vedno na puno! In Horacijev Carpe diem – užij dan – izkoristi vsak trenutek in uživaj življenje, ker čas hiti.

Kaj vam pomeni vaše delo? S kakšnimi izzivi ste se in se še soočate na delovnem mestu?

Vsako delo, ki ga opravljam, poskušam opraviti kar se da dobro. Pa naj bo to v službi, na društvu ali na športnem terenu. Vsa pa mi prinašajo občutke odgovornosti, vključenosti, pripadnosti, veselja in sreče.

Marsikdaj in marsikaj se v življenju zgodi naključno in zaradi različnih spletov življenjskih okoliščin. Lahko rečem, da trenutno opravljam dela, ki mi jih je prineslo življenje. Kot mlad fant sem se odločil za delo carinika, katerega po nesreči nisem več mogel opravljati. Ljudje, ki so v tistem času odločali o pomembnih stvareh, kar se službe tiče, so se odzvali izredno pozitivno in ne samo, da sem imel po dolgotrajni rehabilitaciji zagotovljeno delovno mesto v pisarni, pač pa so to delovno mesto popolnoma prilagodili mojim potrebam, vključno s parkirnim prostorom in sanitarijami, za kar sem jim bil in sem izredno hvaležen.

Kakšne so prednosti in slabosti vašega poklica?

Če govorimo o prednostih in slabostih mojega poklica oz. dela, ki ga opravljam, je v današnjem času vsekakor največja prednost redno prejemanje dohodka oz. plače. Ker sem že prej omenil, da življenje gledam predvsem s sončne strani, se za morebitne slabosti ne sekiram preveč oz. jih poskušam obrniti tako, da je volk sit in koza cela.

Pa prosti čas? Kako ga najraje preživite?

Svoj prosti čas rad preživim s prijatelji, zelo rad poslušam glasbo, zlasti v avtu. Obvezno si ogledam kakšen film, v Ljudskem vrtu strastno navijam za naš nogometni klub,  rad si ogledam tudi kakšno gledališko predstavo, obožujem potovanja in oglede znamenitosti, treniram oz. se rekreiram s košarko na vozičkih, v zadnjem času pa ”dirkam” po Mariboru in bližnji okolici s svojim Ruotino2, akumulatorskim kolesom, ki ga priklopim na svoj voziček.

Menite, da Mariborčani cenijo svoje mesto?

Verjamem, da imamo Mariborčani zelo radi svoje mesto in se z njim radi pohvalimo pred drugimi ljudmi. Res je, da pač nismo velemesto in naših znamenitosti po tretjem, četrtem obisku mesta zmanjka, a to ne zmanjša dejstva, da s srcem govorimo o svojem mestu in svojih znamenitostih. Pred dnevi sem imel obisk iz Makedonije, katerega je Maribor naravnost očaral.

Kam v Mariboru najraje zaidete na kavo?

Obožujem kavo. Kdor me pozna, ve da sem kafetar. Najraje pijem kavo doma. Kavo, ki si jo sam pripravim. V samem mestu je popolnoma odvisno, kje se nahajam. V Europarku pijem kavo v Caffeteriji, v centru mesta se velikokrat zapeljem do Borovnice, kjer si privoščim še sladoled, na Pobrežju v E-kafeju, na domačem terenu pa obvezno v Apolon baru, kjer se v bližini prav tako da dobiti okusen sladoled.

Kateri predel Maribora vam je najbolj pri srcu?

Odločitev, katera je najlepša ulica ali predel v Mariboru, je bila izredno težka. Skoraj vsaka ima nek svoj šarm in kotiček, ko se ti zazdi, da lepšega ni. Lepo je posedeti ob Vodnem stolpu, z deci rujnega in se zazreti v reko Dravo, se sprehoditi oz. v mojem primeru prevoziti po čudovitem Mestnem parku, občutiti mladost in živahnost Poštne ulice pa domoljubnost in ponos v Volkmerjevem prehodu, strast in ognjevitost Ljudskega vrta … A ker se je potrebno odločiti za najlepšo ulico ali predel, bi rekel, da je to, vsaj zame, Grajski trg.