Amalgamske oziroma sive zalivke vsebujejo živo srebro, ki je dokazano nevro- in nefrotoksično. Pri nekaterih posameznikih so kritični že zelo nizki odmerki. Največ se ga izloča v sistem prav med izdelavo oziroma odstranjevanjem, zato je pravilna odstranitev še kako pomembna.

Pred dnevi smo pisali o sporni uporabi sivih oziroma amalgamskih zalivk, ki so v večini evropskih držav že prepovedane, pri nas pa še naprej v uporabi. Pokriva jih obvezno zdravstveno zavarovanje, torej za njih ni potrebno doplačati, za kompozitne (bele) zalivke pa moramo doplačati vsi razen nosečnic, doječih mater in otrok do 15. leta starosti. Da so amalgamske zalivke res nevrotoksične in celo nefrotoksične (strupene za ledvice), pa za naš medij potrjujejo v Digitalnem zobozdravstvu VBO.

Pri posameznikih je lahko amalgam nevro- in nefrotoksičen že v majhnih količinah

“Po več kot dvestoletni uporabi amalgama je največ opisanih in zaznanih lokalnih neželenih učinkov, to so alergijske ali lichenoidne spremembe na ustni sluznici, v neposrednem stiku ali v bližini amalgamskih plomb. Glede sistemske toksičnosti je elementarno živo srebro dokazano nevrotoksičen, v anorganski obliki tudi dokazano nefrotoksičen agent. V majhnih količinah se v teh dveh oblikah sprošča tudi iz amalgamskih plomb, v ‘in vitro’ raziskavah  s podobnimi koncentracijami, kot se sprošča iz plomb, toksičnost ni bila jasno dokazana. Vendar v realnem življenju, ali če se izrazim strokovno in vivo, je znan efekt genetskega polimorfizma v farmakokinetiki živega srebra pri posamezniku, kar pomeni, da so določene osebe lahko občutljive že na nižje koncentracije živega srebra in lahko do učinkov toksičnosti pride že pri izpostavljenosti nižjim koncentracijam. Ker tega podatka o posamezniku ne poznamo, se je bolje uporabi amalgama izogniti,” pojasnjuje Tea Šket iz Digitalnega zobozdravstva VBO.

Zalivke potrebno odstranjevati na poseben način

Kot smo že pisali, je največ živega srebra in s tem največja izpostavljenost posameznika med izdelavo amalgamske plombe in ob njeni odstranitvi. Mnogi si zato amalgamske plombe zaradi toksičnosti želijo menjati za bele, a glede na to da se največ živega srebra v organizem odloži med odstranjevanjem, Šketova opozarja: “Tudi zato ni utemeljena menjava amalgamskih plomb brez klinične zaznane potrebe (bodisi sistemske ali lokalne).”

Pojasnjuje, da se plombo se odstrani s čim manj vrtanja. Z uporabo karbidnih rezalnikov se jo razreže in poskusi odstraniti po koščkih. Ob tem se sproti odsesava nastale koščke in vodo z obema sesalcema. “Dodatno je priporočljivo zob izolirati z gumijasto opno kot mehansko prepreko. Za preprečevanje vdihovanja hlapov se pri občutljivih posameznikih lahko uporabi tudi posebna dihalna naprava z masko. Postopke odstranitve poznajo vsi zobozdravniki, niso pa vse ambulante enako opremljene,” opozarja.