Test si obrnil okoli. In šel na konec. Do zadnje naloge. Za bonus točke. Pa čeprav si vedel. Da teh točk skoraj gotovo ne bo. Itak, da ne. Samo poskusil pa vseeno si. Na zalogo. Da, na testih je imel, prvi dotlej in dolgo poslej, nalogo za dodatne točke. Da bi nekako spravil noter, nabral prednost. Seveda je bila ta dodatna naloga zafrknjena. Skoraj enigma. Ruleta. Ker je enkrat, mogoče dvakrat »ušunjal« tja nalogo, ki je bila bolj vaja iz psihologije kot matematike. Češ, vsaj poglej tja. Mogoče pa… Se da.

Ker se je tu in tam res dalo. Zlahka nabrati zalogo. Na izi. Ker dodatna naloga ni bila bav-bav. Zato pa tudi, ko si naslednjič tam naletel na nalogo, ki je zlomila možgane, nisi bil jezen nanj. Eh. Niti slučajno. Nisi pa bil jezen niti nase. Skoraj zasmejal si se. In to pri matematiki. Kar samo kaže, da je bil res dober učitelj. Najboljši? Da. Tudi.

Inicialke v krogcu spodaj

To je bilo sredi devetdesetih, ko je bil test, izrisan v računalniškem programu, prej šok kot praksa. On pa je imel še svoj logotip. JS. Jože Senekovič. Njegove inicialke. V krogcu spodaj. Če se seveda prav spominjam, ker tega je že, em, 25 let? Ampak njega, njegovih dovtipov, njegovih testov in njegove prerokbe nisi pozabil. Ker takšni znajo biti najboljši učitelji.

In zdaj, ko se tudi slovenski učitelji prvič potegujejo za svetovno nagrado najboljšega učitelja na svetu Global Teacher Prize, vredno milijon dolarjev, je seveda v konkurenci. Kaj izbirajo? Učitelje, ki s svojim delom in predanostjo premikajo meje v družbi in s tem kažejo, kako pomembno vlogo opravljajo učitelji. Konkurenca? Svetovna. Lani je sodelovalo kar 140 držav, med kar 12.000 pa je milijon pobral Randžitsinh Disale, učitelj iz Indije.

Lepo je biti milijonar

Še danes, kadar ga zagledam, kar sploh ni tako redko, ga zapazim pravzaprav s strahospoštovanjem. Skoraj ognem se mu. In ne upam niti pisniti, čeprav bi rad. Kaj rekel, zinil, omenil. Pa se mi zdi, da bi spet, kakor takrat, ko je začenjal na OŠ Bojana Ilicha med nami, kaj, deset in enajstletnimi pamži, namrščil obrvi. Najprej to. Preden bi karkoli rekel. Ker rekel ni veliko. Nikakor ne preveč.

So učitelji, ki namreč presežejo svojo osnovno vlogo. Sploh pa, ko gre za tak predmet, kot je matematika. Strahospoštovan predmet od pamtiveka in na veke vekomaj. No, pri Jožetu Senekoviču je bila matematika, kot da si na kvizu Lepo je biti milijonar.

So učitelji, ki namreč presežejo svojo osnovno vlogo. Sploh pa, ko gre za tak predmet, kot je matematika. Strahospoštovan predmet od pamtiveka in na veke vekomaj. No, pri Jožetu Senekoviču je bila matematika, kot da si na kvizu Lepo je biti milijonar. Ki je ravno takrat enkrat prišel na naše male zaslone. Kar je z nami delil tudi tovariš, učitelj, profesor Senekovič. Ker to so bili mimogrede časi tranzicijskih devetdesetih, ko si še rekel »tovariš in tvaršica«, čeprav ni bilo več nujno ustrezno, ampak se učitelj in učiteljica pač še ni prijelo, delovalo je umetno, na silo, na pol.

Enačbe življenja in to

Ampak tovariš Senekovič ni bil na silo kul. Čeprav se je nam morda zdel kot približek Jonasa Ž. In to v času, ko je šele beseda »kul« postajala, no, kul. Jože Senekovič nas je pogosto vprašal, če smo gledali Milijonarja. Ne kot test, ne kot namig, ne kot nadomestilo za pomanjkanje stika z mladino. Vprašal nas je skoraj kot eden izmed nas. Iz firbca.

Takrat je bilo prvič, v petem razredu takratne še osemletke, da si se počutil ne ravno sprejeto, ne ravno zrelo, ampak vsaj nagovorjeno. Ko je odnos terjal, da si sam sebe jemal že malo bolj resno. Ne še odraslo, seveda ne, ampak ne pa tudi več zares brezskrbno otročje.

Ker Jože Senekovič je matematiko resda poučeval, toda nehote nam je preko njenih vrednot vcepljal življenjske enačbe in enačbe življenja. Recimo tisto z domačo nalogo. Že res, da je »Ilich« veljal za, khm, elitno šolo, kar je sicer bolj veljalo malenkost kasneje, saj smo imeli med drugim pretep s stolom v menzi, prekinjeni poskus samomora iz mansarde in podobno, toda Jože Senekovič je dal predvsem občutek, ne glede na naša izhodišča, da smo tu in zdaj.

Ker Jože Senekovič je matematiko resda poučeval, toda nehote nam je preko njenih vrednot vcepljal življenjske enačbe in enačbe življenja. Recimo tisto z domačo nalogo. Že res, da je »Ilich« veljal za, khm, elitno šolo, kar je sicer bolj veljalo malenkost kasneje, saj smo imeli med drugim pretep s stolom v menzi, prekinjeni poskus samomora iz mansarde in podobno, toda Jože Senekovič je dal predvsem občutek, ne glede na naša izhodišča, da smo tu in zdaj. In da je vsak od nas oseba. Pri desetih, enajstih letih.

Sošolec P. in pozabljena naloga

Tako nikdar ne bom pozabil, kako je med občasno, ampak vestno preverbo domačih nalog naletel na sošolca P. Ker je sam kot učitelj vzpostavil odkrito komunikacijo, ko je rekel, naj iskreno tudi priznamo, če nam ni zneslo, ne pa da se na silo in s slabimi izgovori, ki ne znajo biti niti laži, izmikamo, mu je sošolec gladko prijavil, da pač naloge ni naredil. Ker ne.

Da se na silo nič ne da, da vedno upoštevanje pravil ne prinese nagrade in da moramo razmišljati s svojo glavo. In da šteje iskrenost. In je bil, Jože Senekovič, mega ponosen. Sredi učilnice, ko mu je učenec rekel, pred celim »klasom«, da pač ni naredil domače naloge.

Štelo je, zelo je štelo, da je sošolec priznal, brez tiste nujne zadrege. Domala ponosno, skoraj odraslo. Vse v povezavi s tem, kar nam je učitelj sam rekel. Da se na silo nič ne da, da vedno upoštevanje pravil ne prinese nagrade in da moramo razmišljati s svojo glavo. In da šteje iskrenost. In je bil, Jože Senekovič, mega ponosen. Sredi učilnice, ko mu je učenec rekel, pred celim »klasom«, da pač ni naredil domače naloge.

Smrtna tišina

Oba sta se smejala na tisti, vsaj zdi se mi, četrtek ali petek. In tu je Jože Senekovič pokazal, kaj in kdo je lahko učitelj. Ker prišel je nato tudi ponedeljek. Ko je seveda vprašal tega istega sošolca, ki se mu je še v četrtek ali petek smejal in sta si dala verbalno petko, ker je priznal, da naloge nima, če pa tokrat ima nalogo.

Uf. Ne. Ni je imel. Smrtna tišina.

Spomnim se, kot da bi bilo včeraj, kako smo takrat nekateri skoraj zakrknili. Deloval je, od začetka, skoraj nekaj kakor mit je šušljal po šoli, slišali smo, da je ne vem kje in kaj poučeval še pred nami, kjer je bil strah in trepet in da bo kričal, davil, rohnel, tolkel. Pa ne po nas, ker se nad nami to več ni delalo, v devetdesetih so v šolah kvečjemu ključi leteli mimo glav.

Spomnim se, kot da bi bilo včeraj, kako smo takrat nekateri skoraj zakrknili. Deloval je, od začetka, skoraj nekaj kakor mit je šušljal po šoli, slišali smo, da je ne vem kje in kaj poučeval še pred nami, kjer je bil strah in trepet in da bo kričal, davil, rohnel, tolkel. Pa ne po nas, ker se nad nami to več ni delalo, v devetdesetih so v šolah kvečjemu ključi leteli mimo glav.

Profesor, učitelj, tovariš Senekovič pa je ohranil miren glas. Gladko bi se mu lahko snelo. Če ga je imel pa sošolec za norca. Ker je izkoristil ne le njegov, ampak naš skupni dogovor. Tako pa je z manj povedal ne le več, ampak vse. Ni kričal, ni moraliziral. Dal je pa vedeti, kako deluje recipročnost v življenju. In da je kazen res lahko vzgojna.

Vse možne dimenzije

Jože Senekovič je bil med drugim skoraj šokiran, ko nam je prvi razkril pregovor »tresla se je gora, rodila se je miš«. Ampak pozitivno šokiran, ker se je v tistem trenutku nehote zavedal, kaj takšna situacija lahko prinese. Nauk za življenje. Režali smo se, ko nam je risal miš in goro. Enako kot smo buljili v tablo, ko nam je pokazal razlike med prvo, drugo, tretjo in četrto ter ostalimi dimenzijami.

Kar počnejo le najboljši učitelji. Zmagal je namreč na koncu naše skupne poti, ko nam je junija 2000 pred koncem osnovne šole z redovalnico v roki napoved(ov)al prihodnost. Vsakega je vprašal, kam se je vpisal, kaj bi rad počel, pa je bil edini, ki nam ni nabil tistega neprijetnega občutka pred celim razredom. Ravno nasprotno: dal nam je občutek pripadnosti v razredu, ko nas je to spraševal. In nam ne toliko prerokoval, kot pokazal prihodnost.

Kar počnejo le najboljši učitelji. Zmagal je namreč na koncu naše skupne poti, ko nam je junija 2000 pred koncem osnovne šole z redovalnico v roki napoved(ov)al prihodnost. Vsakega je vprašal, kam se je vpisal, kaj bi rad počel, pa je bil edini, ki nam ni nabil tistega neprijetnega občutka pred celim razredom. Ravno nasprotno: dal nam je občutek pripadnosti v razredu, ko nas je to spraševal. In nam ne toliko prerokoval, kot pokazal prihodnost.

Meni je tako, ko sem mu rekel, da grem na II. gimnazijo, s tisto modro redovalnico v rokah in očmi tik nad njo prerokoval: »Jah.. Pet ravno ne bo…« In imel je prav. In narobe. Imel sem namreč matematiko pet. V prvem in drugem letniku. Skupaj. In vsakič, ko so padali »šusi« in ni imel profesor zgodovine kam vpisati petke, ker so smreke iz matematike padale v njegov razdelek, sem se spomnil nanj. Ker četudi je matematika lahko prezahtevna, ti ne sme ali pa vsaj ne bi dala občutka, da si zabit. Sploh ne.

Jože Senekovič je zato bil vreden več kot milijon evrov, ko je iz matematike delal in še dela derbi.

Glasovanje v februarju

Vseh pet finalistov je sodelovalo v projektu Učitelj sem! Učiteljica sem!. V Sloveniji ga vodi AmCham, finaliste je izbrala enajstčlanska komisija, ki so jo sestavljali predstavniki pedagoške stroke, gospodarstva in medijev. Končno oceno bodo dali glasovi komisije, učiteljev, vključenih v projekt, in javnost, ki bo lahko glasovala po spletu od 12. do 19. februarja. Izbrani slovenski učitelj, ki bo v konkurenci v Dubaju, bo znan 2. marca.