Zjutraj gredo v lepem vremenu gor otroci iz vrtca, dijaki in tistih par, ki lezemo navkreber skoraj vsak dan. V četrtek so dijakinje Prve gimnazije denimo z vrha iskale lastno šolo. V drugo je le šlo, nato so se, na svežem zraku in z mestom pod sabo, učile latinščino. Popoldan in proti večeru zdaj, ko se je začelo študijsko leto, radi rinejo študentje, ki so v Mariboru na izmenjavi. Špansko se torej sliši. Pa še koga, ki izkoristi turistične bone. Kot gospa z Gorenjskega, ki je prejšnji teden ob zadihanem soprogu vprašala, če je kakšna bližnjica do železniške postaje ali pa bo res morala še enkrat okrog.

V ponos in opombo, kje živimo

Prav k Piramidi in stanju vinogradov, ki jih prerašča trava, ker so zdaj prepuščeni času in trudu Boštjana Protnerja, ki je edini ostal iz Zadruge, sta se nedavno javno ozrla nova vinska kraljica Neža Jarc in pisatelj Tone Partljič. Oba sta župana več kot le nagovorila. »Šele takrat, ko bo mestni vinograd urejen, bo podoba mesta popolna in šele takrat bo Maribor vinska prestolnica Slovenije. Želim si, da bi najprej ob prihodu zagledali mestni vinograd, ki nam bo v ponos in opombo, da živimo v mestu, kjer je dom najstarejše vinske trte na svetu,« je rekla nova vinska kraljica.

Šele takrat, ko bo mestni vinograd urejen, bo podoba mesta popolna in šele takrat bo Maribor vinska prestolnica Slovenije. Želim si, da bi najprej ob prihodu zagledali mestni vinograd, ki nam bo v ponos in opombo, da živimo v mestu, kjer je dom najstarejše vinske trte na svetu.

Vidimo, da se Maribor spreminja, nenazadnje se to vidi po aplavzu, ki ste ga dobili. Bi se pa pridružil vinski kraljici: Maribor bo polno zaživel ne samo, če bomo imeli nove ulice, kar nas veseli, ampak če bodo vinogradi s Piramidi spet takšni, kakor so bili, in če bo v več kot petnajstih kilometrih nekdanje Vinagove kleti spet zadišalo po moštu.

Podobno je na 34. trgatvi Stare trte povedal tudi Tone Partljič, ko je med svojim govorom neposredno nagovoril župana Arsenoviča in požel gromek aplavz. »Vidimo, da se Maribor spreminja, nenazadnje se to vidi po aplavzu, ki ste ga dobili. Bi se pa pridružil vinski kraljici: Maribor bo polno zaživel ne samo, če bomo imeli nove ulice, kar nas veseli, ampak če bodo vinogradi s Piramidi spet takšni, kakor so bili, in če bo v več kot petnajstih kilometrih nekdanje Vinagove kleti spet zadišalo po moštu.«

Čar Piramide? Rojevanje idej

O Piramidi na Maribor24.si redno pišemo. Ne le o kačah, ki se še ne predajo in uživajo na toplem vremenu, kakor se je dalo videti v četrtek, ampak tudi o zagatah z neurejenimi lastniškimi razmerji, košnjo trave in urejanju vinograda, čiščenju in neurejeni vrvi za zvonec, ki je vsake toliko na novo natrgana. Potem ko je bila vmes že urejena, je zdaj znova najmlajšim nedosegljiva.

O Piramidi na Maribor24.si redno pišemo. Ne le o kačah, ki se še ne predajo in uživajo na toplem vremenu, kakor se je dalo videti v četrtek, ampak tudi o zagatah z neurejenimi lastniškimi razmerji, košnjo trave in urejanju vinograda, čiščenju in neurejeni vrvi za zvonec, ki je vsake toliko na novo natrgana. Potem ko je bila vmes že urejena, je zdaj znova najmlajšim nedosegljiva.

Čar Piramide je, da rodi toliko idej. Pa ne samo takšnih, ki ostanejo zgolj ideje. Že res, da je najbolj velikopotezna ideja aktualnega župana, da bi na Piramido vozila tračna železnica oziroma vzpenjača in da bi na vrhu stal med drugim nemara celo kongresni center. Na drugi strani so nekatere ideje zablestele, vendar pregorele v želji. Fotografije iz odprtja letne terase pred tremi leti se danes zdijo skoraj kot fotomontaža. Enako velja za kino predstave. Piramida je grič, kamor se hodi tudi za silvestrovo in kjer se istočasno, kakor na Trgu svobode, prižigajo božično-novoletne lučke. Da še toliko bolj predstavlja – skupaj s Kalvarijo – svetilnik, o katerem je nedavno govoril Tone Partljič.

Piramida je »mariborska«, ker ima več možnosti

Piramida je za tiste, ki hodimo gor vsak dan, najbrž res povsem zadovoljiva, kakršna je. Ne zato, ker bi bili zadovoljni z obstoječim stanjem, ampak ker vzameš grič za svoj in je bistveno že to, da je blizu mesta, dostopna, ne preveč obljudena ali predrugačena. Vendarle pa je vrh s kapelico težko komurkoli v ponos. Še dobro, da večina na vrhu raje s prstom išče svoj košček mesta, kakor da bi opazovala stanje popisane in razpadajoče kapelice ter v ozadju s travo preraščenih ostankov vsega tistega, po čemer je Maribor nenazadnje dobil svoje ime.

Ali kot je spomnil Tone Partljič na edinstvene verze Janka Glazerja: »Kje je mesto, kot je mesto naše? Z vseh strani nam vino teče v čaše!«

Po svoje je Piramida »mariborska« tudi zato, ker nima enotne poti ali izkušnje. Poti je kar nekaj, spet ne preveč, ampak dovolj, da se lahko izbere različno težavnost in temu primerno število pohodnikov na poti. V času večjih padavin je glavna pot zaradi mini hudournikov razrita, vendar smo v letošnjem letu lahko videli, da so stezo delavci Nigrada, ko je bila pot najbolj razrita, poravnali. Obenem je grič dobil interaktivne table s QR kodo, ki v treh jezikih razložijo več o Mariboru, njegovi industriji, naravi, preteklosti in sedanjosti. Dobrodošla popestritev, ki pa jo zaradi materiala čaka težek boj z vremenskimi pogoji.

Kje je mesto, kot je naše?

Pot na Piramido je tako še vedno vsaj pristna, ko gre za rekreacijo. Ko gre pa za turistične in kulturne namene, je pa predvsem potencial. Večni potencial.  In zato smo toliko bolj opazili, ko so vidne osebe v mestu opozorile, da je sicer prenova trga in ulice v mestu zelo dobrodošla, lepa in odmevna, vendar da se Maribor še vedno zares ne posveti tistemu, kar ga loči od marsikaterega drugega mesta. Ali kot je spomnil Tone Partljič na edinstvene verze Janka Glazerja: »Kje je mesto, kot je mesto naše? Z vseh strani nam vino teče v čaše!«