Maribor je mesto, ki je v zgodovini velikokrat menjalo svojo identiteto. Lahko rečemo, da se je to najpogosteje dogajalo v 20. stoletju. Po prvi svetovni vojni je mesto izgubila prevladujoč nemški vpliv, po drugi svetovni vojni pa je temu sledila »izguba« meščanstva. Nov prelom se je zgodil po osamosvojitvi, ko se je mesto počasi poslavljalo od industrijske podobe. Vsaka generacija Mariborčank in Mariborčanov ima na omenjena obdobja nostalgične spomine in je dragocen pričevalec spominov na čase, ki so izginili.
V ta okvir lahko umestimo tudi t.i. otroke socializma, ki so v mestu odraščali med letoma 1945 in 1990. Zadnjih dveh desetletij navedenega obdobja so se obiskovalci različnih generacij spominjali na današnjem sprehodu z naslovom “Mi, otroci socializma našega mesta”, ki sta ga v okviru Festivala Sprehodov organizirala Društvo Hiša in turistična zadruga Živo Mesto. Sprehod je vodil Vid Kmetič, ki je kot otrok socializma odraščal v Mariboru, kot ga je spoznal ob koncu sedemdesetih in predvsem v osemdesetih letih. Čas svojega odraščanja je opisal tudi v knjigi, ki nosi naslov Mi, otroci socializma z našega dvorišča. »Vidim, da je danes tukaj kar nekaj starejših pionirjev in mlajših mladink, zato se boste najverjetneje spomnili tudi kakšne svoje prigode, ki ste jih doživeli na kotičkih, ki jih bomo obiskali,« je udeležencem sprehoda uvodoma dejal Kmetič.
Kino Union mi bo ostal v spominu po trdih sedežih
Naše vandranje se je pričelo pred današnjo Dvorano Union, v kateri je nekoč domoval eden izmed mestnih kinematografov oz. kar dva, saj je v isti stavbi nekoč bilo tudi kino Gledališče. »Zdi se mi, da smo včasih več hodili v kino. Razlog za to se najverjetneje skriva v skromnejši ponudbi televizijskih kanalov, saj smo imeli zgolj po dva programa iz Ljubljane, Zagreba in sosednje Avstrije. Osebno sem zahajal v kino tudi zato, ker je bilo tja prijetno iti s kakšno punco. Kino Union mi bo ostal v spominu po trdih sedežih in dejstvu, da če se je pred tabo usedel kakšen dvometraš, nisi nič videl. Spominjam pa se ga predvsem po filmih o Budu Spencerju in dokumentarcu o podivjanih živalih, ki so se napile fermentiranega sadja ter podivjale,« je svoje spomine slikovito opisal Kmetič. V nadaljevanju se je spomnil še proslav ob različnih praznikih, na katerih je pogosto nastopal zaradi naslednjega razloga: »Ena izmed mojih učiteljic v osnovni šoli je imela fiksno idejo, da sem jaz edini, ki zna pravilno izgovoriti široki o. Zato sem na vsaki izmed proslav nastopal na odru, kjer smo govorili o svobodi in o partizanih. Sicer pa se spomnim tudi dogodka, ko je eden izmed učencev, ki je sedel v drugi vrsti, tik pred začetkom z dežnikom po glavi udaril učenca, ki je sedel pred njim,« se prigod spominja Kmetič.
Kot smo že omenili, je bilo zraven tudi kino Gledališče, v katerem so vrteli filme za tiste z bolj izbranim filmskim okusom, kot so npr. filmi Woodyja Allena in ostali izdelki sedme umetnosti, ki so prejeli oskarja. Za nameček so bili tudi sedeži veliko bolj udobni, česar se spominja tudi avtor teh vrstic, ki je tam pogosto gledal risanke, a to je že druga zgodba. Na steni pred vhodom je bila tudi polkrožna skulptura, delo kiparja Slavka Tihca, a je zdaj končala v nekem depoju na Preradovičevi cesti. Nasproti kina je bila nekoč tudi restavracija Center, kamor je mladina pogosto zahajala v bife.
Usmerjeno izobraženi niso imeli mature
V tem obdobju sta se v štajerski prestolnici oblikovali tudi dve subkulturi, ki sta se imenovali »freaki« in »šminkerji.« Imeli sta poseben slog oblačenja, pri čemer so prvi nosili kavbojke, semiške in vietnamke, drugi pa so imeli nekoliko bolj urejen oz. lahko bi rekli konvencionalen videz. Freaki so se zbirali predvsem v gostilni Grad. Med slednje je spadal tudi naš vodič, a je v omenjeno gostilno le redko zahajal, saj se je je skupaj z gradom kar nekoliko bal. »Tam je bilo nekakšno mistično vzdušje pa tudi ljudje, ki so tja zahajali, so bili starejši od nas,« je dejal Kmetič.
V Mariboru je bilo po Kmetičevih besedah nekoč precej več koncertov, saj so jih organizirali na vsakem večjem mestnem trgu. »Na Trgu svobode je koncertirala skupina Lačni Franz, ena redkih mariborskih skupin, ki je izdala svojo ploščo, čeprav ni bila med najbolj popularnimi. Precej bolj priljubljena je bila zasedba Carski rez, katere se danes spomni le redkokdo. Kasneje so ime večkrat spremenili.« Vid Kmetič se je nato spomnil še na en dogodek, ki je potekal na Trgu svobode. Tam so leta 1988 Tamovi delavci izvedli protest ob stavki.
Tukaj vpiši vsebino okvirja.V prvem so se predvajali predvsem Kung fu filmi z Brucem Leejem v glavnih vlogah, v drugem pa filmi z vsebino, ki je bila bolj primerna za odrasle, čeprav so v kinodvorano spuščali tudi mladoletne in vojake, ki so v Mariboru služili vojaški rok. Prej smo omenili Kavarno Astoria, ki je veljala za zbirališče šminkerjev in je bilo v njej mogoče dobiti številne slaščice, kot sta npr. čebelji pik in sok s smetano.
Naključje je hotelo, da je bil v TAM-u ravno tedaj na proizvodni praksi, saj je to zahteval tedanji sistem usmerjenega izobraževanja. »Na koncu prakse si moral dobiti potrdilo od uprave, da si le-to opravil. V TAM nato nisi mogel več priti, ker je bilo zjutraj pred vhodom polno ljudi, tako da nismo mogli skozi glavni vhod, zato smo se pretihotapili v kuhinjo in nato v prostore uprave, da smo dobili potrdilo, s katerim smo končali srednjo šolo. Usmerjeno izobraženi nismo imeli mature, a se po pravici povedano zaradi tega nismo preveč sekirali,« pojasnjuje Kmetič.
Pot nas je nato zanesla še proti Kavarni Astoria, ki stoji na polovici poti med kinoma Partizan in Udarnik. V prvem so se predvajali predvsem Kung fu filmi z Brucem Leejem v glavnih vlogah, v drugem pa filmi z vsebino, ki je bila bolj primerna za odrasle, čeprav so v kinodvorano spuščali tudi mladoletne in vojake, ki so v Mariboru služili vojaški rok. Prej smo omenili Kavarno Astoria, ki je veljala za zbirališče šminkerjev in je bilo v njej mogoče dobiti številne slaščice, kot sta npr. čebelji pik in sok s smetano.
Tehnološki napredek »odnesel« ekspresno tajnico
Danes imamo na Slovenski in Gosposki ulice številne majhne trgovine in lokale. Tam, kjer je danes trgovina Allegria, je bila slaščičarna Zvezda, zraven nje pa trgovina s čevlji, kjer so kupci tiščali nogo v različne plastične modele za posamezne številke. V tej stavbi ima danes sedež ena izmed enot Centra za socialno delo. Obiskovalci smo izvedeli tudi, da je bila v nasprotni stavbi nekoč knjigarna s tujo literaturo. Na stičišču Jurčičeve, Slovenske in Gosposke je imela nekoč sedež Založba Obzorja, danes pa tam domuje Mladinska knjiga. V Gosposki je tam, kjer je Telekomov prodajni center in restavracija Rožmarin, domovala veleblagovnica Kvik, kar je bilo kratica za Kvalitetno izberem in kupim.
Na stičišču Jurčičeve, Slovenske in Gosposke je imela nekoč sedež Založba Obzorja, danes pa tam domuje Mladinska knjiga. V Gosposki je tam, kjer je Telekomov prodajni center in restavracija Rožmarin, domovala veleblagovnica Kvik, kar je bilo kratica za KValitetno Izberem in Kupim.
S tehnološkim napredkom so začele izginjati tudi posamezne fotokopirnice. Na Glavnem trgu je bila poleg nekdanje pivarne t.i. ekspresna tajnica, kjer so se vezale diplomske naloge, in tiskali ter fotokopirali različni dokumenti. Kmetič pa se je spomni po uri, kjer so bile številke napisane v obratnem vrstnem redu in tudi kazalec se je vrtel v drugačno smer.
Prej smo omenili, da so koncerti nekoč v Mariboru potekali na vsakem večjem trgu, pri čemer tudi Rotovški trg ni bil izjema. Na njem sta menda imeli koncert skupini Ekaterina Velika in Laibach. »Na tem trgu smo mulci dobili prvi stik s kulturo. Začeli smo na vrhu v Lutkovnem gledališču in obiskovali Pionirsko in Mariborsko knjižnico. V osemdesetih letih pa so bili tukaj rock koncerti,« je povedal Kmetič.
Za odraščajočega človeka je bilo zanimivo tudi poslopje, kjer ima danes sedež rektorat Univerze v Mariboru, saj je tam domoval Klub mladih oz. MKC, kjer so ravno tako potekali koncerti in se je igral biljard. »Spominjam se koncerta skupine Videosex in obiska Igorja Vidmarja, ki je tedaj veljal za guruja slovenske punk scene. V tedanjem obdobju je bila Anja Rupel zelo simpatična in sva jo s sošolcem z veseljem gledala. Kasneje je ta moj sošolec postal režiser in je enega svojih prvih videospotov posnel ravno za Anjo Rupel in ji povedal za to dogodivščino,« eno izmed bolj zanimivih zgodb pripoveduje Kmetič. Tukaj je bilo zbirališče različnih skupin s področja nekdanje Jugoslavije. Najbolj znana izmed njih je Električni orgazam. Nasproti te stavbe je bila nekoč Galerija 88 oz Medianox, ki je imela otvoritve razstav ob polnoči.
Za odraščajočega človeka je bilo zanimivo tudi poslopje, kjer ima danes sedež rektorat Univerze v Mariboru, saj je tam domoval Klub mladih oz. MKC, kjer so ravno tako potekali koncerti in se je igral biljard. »Spominjam se koncerta skupine Videosex in obiska Igorja Vidmarja, ki je tedaj veljal za guruja slovenske punk scene. V tedanjem obdobju je bila Anja Rupel zelo simpatična in sva jo s sošolcem z veseljem gledala.
Poleg je rektorata je danes Univerzitetna knjjižnica, ki se je v te prostore preselila leta 1988, pred tem pa je bila nasproti našega začetnega zbirališča Dvorane Union. Ljudje so za potrebe selitve sklenili človeško verigo in si podajali knjige. To akcijo je organiziral Bruno Hartman, nekdanji vodja knjižnice. Vid Kmetič omenjenemu dogodku ni prisostvoval, saj je bil tedaj na služenju vojaškega roka. Zanimivo pa je, da je v stavbi nekoč med drugim domovala podružnica Osnovne šole Prežihovega Voranca, saj v njej potekal pouk od 1. do 4. razreda.
V Ljudskem vrtu so vsako leto počastili Dan mladosti
Ta osnovna šola je bila zadnja postaja našega druženja. Kot vsakdo izmed nas, ima tudi Vid Kmetič nanjo zelo lepe spomine. Šola stoji nasproti Ljudskega vrta, kjer so ob 25. maju vsako leto potekale prireditve v počastitev Titovega rojstnega dne oz. Dneva mladosti. Kmetič se spominja, da je v mladih letih tja zelo rad zahajal, saj so številna dekleta tam imela vaje in generalke za prireditev. Pred šolo je manjša atletska steza, kjer je naš sogovornik dosegal odlične rezultate. »V osnovni šoli smo ob koncu imeli tek štafet, v katerem sem v zadnji predaji prehitel mojega učitelja športne vzgoje Željka Pinteriča, ki je tekel v drugi skupini. Imeli smo tudi šolski radio, na katerem smo vrteli glasbo in brali okrožnice.«
Za zaključek lahko zapišemo, da je Maribor mesto številnih zgodb, ki bi jih lahko ovekovečili v številnih razstavah, literarnih in zgodovinskih knjigah, ter jih nato kot suho zlato prodali marsikateremu turistu. Želimo si, da bi tovrstni sprehodi postali mednarodno prepoznaven del dogajanja v mestu, o katerem zgodb nikoli ne zmanjka.
