Na eni strani poročila ministrstva, da v šolah poteka in je potekalo »vse po načrtu«, na drugi pa sindikat in učitelji, ki pričajo o povečevanju neenakosti, vrzelih v znanju in drugih tegobah, s katerimi se soočajo šolniki in šolajoči.

Tekom šolanja preko spleta smo v medijih lahko brali poročila vlade in ministrstva za šolstvo, ki so govorila o izjemno uspešnem delu, hkrati pa smo lahko slišali pritožbe sindikata in učiteljev, ki so govorili o precej drugačni sliki. Na eni strani učenci v spodbudnih okoljih in na drugi strani prepreke, s katerimi se soočajo tisti, ki živijo v manj spodbudnem okolju. Kako so se ob vrnitvi v šolo počutili učitelji in profesorji? Kaj pravijo na Sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ)? Si lahko v prihodnosti obetamo še večjo neenakost v šolstvu? Na ta in še mnoga druga vprašanja smo s pomočjo naših sogovornikov skušali odgovoriti v pričujočem članku.

Občutek vojnega stanja, a srečni, da se spet vidijo

Osnovnošolska učiteljica mag. Majda Rižnar, ki sicer poučuje razredni pouk na Osnovni šoli Draga Kobala, je za Maribor24.si dejala, da so učenci »vidno srečni, da pouk spet poteka v živo« in da se lahko spet vidijo. Upoštevajo tudi pravila glede distance in razkuževanja. »So pa v tem obdobju nastale velike vrzeli v znanju, saj nobena tehnologija ne more nadomestiti interakcij, ki nastajajo znotraj vsake učne ure v živo, zaradi katerih se učne vsebine lažje in globlje vtisnejo v spomin. Ta manko je moč opaziti tudi pri najbistrejših učencih,« opozori Rižnarjeva. Zaupala nam je tudi, da se je ponovnega snidenja s svojimi učenci zelo veselila in je bilo po pričakovanjih tudi zelo čustveno nabito. »Radi se imamo,« pripomni in doda, da je zdaj marsikaj drugače kot prej. »Učenci glasno razmišljajo, kaj jim je korona obdobje vzelo, mojim npr. šolo v naravi, pa opravljanje kolesarskega izpita in zaključno ekskurzijo. Veliko se je potrebno pogovarjati z njimi, da se zavedo, da je bil vsakdo od nas v tem obdobju za kaj prikrajšan,« pojasni.

Stalna napetost »kaj bo in predvsem kdaj bo« je profesorje in dijake spremljala ves čas.

Mag. Margit Berlič Ferlinc, profesorica angleščine in slovenščine na Srednji ekonomski šoli in gimnaziji Maribor, pa je dejala: »Vrnitev v šole 18. maja 2020 je bila stresna za vse – še vedno pod pritiskom koronavirusa in strogih varnostnih ukrepov (maske gor, maske dol, razdalja, delovni listi dijakov v karanteno za 24 ur …) smo se v manjših skupinah poskušali »rekrutirati« in narediti na »fronti«, ki je maturante čakala, še zadnje priprave. Res je bil občutek vojnega stanja; nervoza in psihična napetost sta bili v zraku tako zaznavni, da bi ju lahko rezal.« Stalna napetost »kaj bo in predvsem kdaj bo« je profesorje in dijake spremljala ves čas, čeprav se je pouk pri njih neprestano izvajal v videokonferenčnem okolju Teams.

Učenje preko spleta je lahko le kratkoročna rešitev

»Tisti trenutek, ko je bilo jasno, da gremo v pouk na daljavo, sem si ustvarila Facebook profil in skupine s svojimi dijaki po razredih, preučila okolja Teams in Zoom za videokonferenčno okolje, možnosti E-asistenta, Edpuzzla, YouTuba, Kahoota in drugih, ki so v času koronakrize velikodušno odprli možnosti za šole z brezplačno razširitvijo sicer plačljivih orodij v njihovih okoljih,« je dejala Margit Berlič Ferlinc. Zaupala nam je, da bo obdržala in uporabljala čisto vse, kar se je novega naučila, še posebej pa je navdušena nad webinarji založbe Rokus-Klett, ki so učiteljem strokovne vsebine ponudili brezplačno. Je pa zaradi spletnega okolja dijakom na voljo tudi ob »čudnih urah«. »Svobode ni več, je pa zato dosegljivost in možnost komunikacije neprimerno večja,« ob tem pripomni. Je pa zaradi spletne aplikacije TikTok med drugimi izvedela marsikaj novega o goljufanju dijakov preko spleta. »Verjetno si ne morejo predstavljati, da je »odvisnica« od te aplikacije tudi kakšna profesorica in bo to videla in se česa naučila hudomušno pripomni.

Razloži, da pri delu na daljavo z dijaki ni imela nobenih težav, »ker so si kvečjemu zadaj kaj dopisovali, za to pa je potrebno več energije kot za govorjenje in so bili tiho.« Sklepa, da bo »letos septembra vsem v veselje spet priti v šolo, zato menim, da bo vsaj na začetku navdušenje pripomoglo k bolj pozornemu delu.«  Prepričana je, da je nujna kontinuiteta, »če bomo malo v šoli, malo v karanteni, ne bo koristilo nikomur, še najbolj bo škodilo znanju.« Poudari, da bo drugo leto nujno ponoviti nekatere vsebine, določene tudi oceniti, »vendar je ta situacija podobna vsako leto tudi brez koronavirusa, ker je poleti na delu »virus pozabljivosti«, ki je po mojih izkušnjah učinkovit pri vseh. Tudi jaz uspešno pozabim gesla za spletni dnevnik in spletne učilnice.«

Margit Berlič Ferlinc je prepričana, da je nujna kontinuiteta, »če bomo malo v šoli, malo v karanteni, ne bo koristilo nikomur, še najbolj bo škodilo znanju.«

Tudi Rižnarjeva doda, da je treba upoštevati, »da je kontinuiran pouk na daljavo zanimiv le kratek čas, potem se začno otroci dolgočasiti.« Ker sama sodi med starejše učiteljice, se je posluževala posnetkov razlag težje učne snovi, »ki so jih pripravili nekateri mlajši slovenski učitelji in jih nesebično dajali na razpolago na youtube. To je bil vsaj približek pouka v živo.«

Izsiljena matura ni bila pravična za to generacijo, nepravično tudi zaključevanje

»Situacija je bila pač čisto nova za vse, zato po mojem mnenju takšna »izsiljena« matura ni bila poštena do te generacije. Obstajamo namreč generacije usmerjenega izobraževanja, ki mature nismo opravljali, morda le sprejemne izpite, pa smo ravno tako dosegli dobro izobrazbo,« je kritična profesorica. »Že res, da so priprave na maturo potekale, vseeno pa je bil psihični faktor skoraj popolnoma zanemarjen, saj smo vsi skupaj dnevno čakali na novice, ki so se tudi skoraj dnevno spreminjale,« je opozorila Berlič Ferlinčeva.

Mag. Majda Rižnar: »Upoštevati je treba, da vsi otroci niso imeli enakih možnosti, da samostojno osvojijo dovolj znanja in veščin. Na mnoge probleme opozarjajo tudi nevladne organizacije (ZPM), ki so bile npr. prek TOM telefona občasno v stiku z otroki v stiski. To nikakor niso zanemarljive reči.«

Mag. Majda Rižnar je bo tem poudarila, da se ji zdi problematično zaključevanje ocen ob koncu pouka. »Upoštevati je treba, da vsi otroci niso imeli enakih možnosti, da samostojno osvojijo dovolj znanja in veščin. Na mnoge probleme opozarjajo tudi nevladne organizacije (ZPM), ki so bile npr. prek TOM telefona občasno v stiku z otroki v stiski. To nikakor niso zanemarljive reči,« je jasna sogovornica.

Ni vse tako pravljično, kot je predstavila ministrica

V SVIZ-u so že večkrat odločno opozarjali na neenakosti, ki so v času spletnega poučevanja še bolj prišle do izraza, slednje pa dokazujejo že tudi prve analize. Pouk v živo je umanjkal predvsem zaradi tega, ker je sicer šola prostor, ki zmanjšuje razlike. »V šoli imajo vsi istega učitelja, isti laboratorij, enak računalnik, enako mizo, enake naloge,« pove glavni tajnik šolskega sindikata Branimir Štrukelj in razloži, da so še posebej do izraza prišle družinske razmere. Po njegovih besedah so razmere v največji meri odvisne od materialnega stanja družine in izobrazbe staršev. Razloži nam, da je veliko odvisno od števila računalnikov, ki jih ima družina, od tega, ali ima otrok svojo sobo in seveda od odnosov v družinskem okolju. Višje izobraženi starši bodo otrokom tudi lažje pomagali pri pouku. »Zato gre tudi ocenjevanje v času izobraževanja na domu, v škodo otrokom iz najšibkejših družin.« Tisti, ki se prej niso zavedali razlik, so jih zdaj zagotovo opazili, še doda Štrukelj. Pojasni, da je dodeljevanje tablic in računalnikov bistveno premalo, da bi učinkovito zmanjševali omenjene razlike.

Razmere so v največji meri odvisne od materialnega stanja družine in izobrazbe staršev. Štrukelj nam pojasni, da je veliko odvisno od števila računalnikov, ki jih ima družina, od tega, ali ima otrok svojo sobo in seveda od odnosov v družinskem okolju. Višje izobraženi starši bodo otrokom tudi lažje pomagali pri pouku. 

»Ja, ni vse tako lepo in pravljično, kot je bilo morda predstavljeno v medijih s strani ministrice,« pa zapiše profesorica Margit Berlič Ferlinc in prav tako opozori, da » nimajo vsi učenci/dijaki idealnih pogojev za delo doma: nekateri nimajo svojih sob, nekateri nimajo svojih računalnikov, težave so z internetnimi povezavami, razumevanjem v družini, nekateri povedo, drugi ne. Tukaj imajo veliko vlogo razredniki, ki dobro poznajo razmere doma,« opozori. Na Srednji ekonomski šoli in gimnaziji Maribor so po besedah Berlič Ferlinčeve dobro poskrbeli za vse, v pomoč pa je bil tudi njihov profesor Boris Krabonja z UP-ornikom, ki je tudi sicer v Mariboru poznan kot velik humanitarec. Opozori, da je problem dela na daljavo velik in je slednji lahko le izjema. »Stik učitelja z učencem v živo je tisto, kar naredi šolo smiselno, saj je šola znanje in vzgoja,« poudari in doda, da je še večji problem v nižjih razredih, ko učenci niso samostojni, starši pa ne usposobljeni za pomoč. »Če bi se takšna situacija ponavljala, bi zagotovo prišlo do še večjih socialnih razlik med učenci in dijaki. Rada bi verjela, da to ni in ne more biti namen naše družbe,« je jasna sogovornica.

»Nekateri so bili varuške svojih mlajših sorojencev. Nekateri so enostavno premalo samodisciplinirani, da bi si – kljub priporočilom iz šole – strukturirali delovni dan. Vendar za mnoge težave svojih učencev še ne vem, po enem tednu ponovnega pouka se mi še niso odprli. Vem pa, da so nekateri njihovi starši medtem izgubili službo, kar je prineslo nove probleme v družino,« pripomni Rižnarjeva. 

Da je socialno ogroženim otrokom sicer šola priskrbela tablice, vendar jih nekateri niso znali uporabljati, ali pa so imeli težave z dostopom do interneta, opozarja tudi Rižnarjeva. »Nekateri so bili varuške svojih mlajših sorojencev. Nekateri so enostavno premalo samodisciplinirani, da bi si – kljub priporočilom iz šole – strukturirali delovni dan. Vendar za mnoge težave svojih učencev še ne vem, po enem tednu ponovnega pouka se mi še niso odprli. Vem pa, da so nekateri njihovi starši medtem izgubili službo, kar je prineslo nove probleme v družino,« še pripomni.

Pravice delavcev so znanstvena fantastika

Glavni tajnik SVIZ-a Branimir Štrukelj je za Maribor24 dejal, da jih Ministrstvo za šolstvo ignorira, kar je po njegovem neupravičeno še posebej zato, ker ima sindikat kar 70 odstotno sindikaliziranost. Po njegovih besedah je ministrica eksplicitno zavračala kakršno koli komunikacijo s sindikati. »Imeli smo tudi težave s participacijo pri pripravljanju obnovitve dela v šolah in vrtcih. Morali smo se dobesedno vsiliti v pristojno skupino, kar je za evropske razmere nenavadno,« pripomni Štrukelj in doda, da se je pravkar udeležil mednarodne konference svetovnega učiteljskega vrha, na kateri so ministri poudarjali, da je bilo prav med epidemijo ključno sodelovanje z učiteljstvom. »Pri nas je bila situacija popolnoma drugačna, dobivali smo zgolj navodila z vrha,« pove in doda, da če bi bilo sodelovanje bolj usklajeno, bi zagotovo naredili kakšno napako manj.

Razloži še, da so v teh časih sindikati dobili jasen dokaz o nezadovoljstvu glede neupoštevanja s strani vlade. »Zbrali smo 16 047 podpisov v podporo zahtevi, da se začnejo pogovori o našem položaju in da reflektiramo, kaj se nam pravzaprav dogaja,« je še povedal in opozoril na to, da glede na okužbe, ki se pojavljajo v šolah, tveganje, kot so že opozarjali sindikati, obstaja, vendar na pomisleke na vladi niso imeli posluha.

V teh časih so sindikati dobili jasen dokaz o nezadovoljstvu glede neupoštevanja s strani vlade. »Zbrali smo 16 047 podpisov v podporo zahtevi, da se začnejo pogovori o našem položaju in da reflektiramo, kaj se nam pravzaprav dogaja.«

Tudi Margit Berlič Ferlinc je dejala, da so sindikati trn v peti skorajda vsaki vladi. »Pravice delavcev so še vedno znanstvena fantastika, kar je sramota za človeštvo, da smo še vedno na nivoju, ko ni sama po sebi umevna pravičnost,« pripomni Berlič Ferlinčeva.  »Ampak sindikat smo mi, delavci, v tem primeru učitelji, skoraj 40.000 nas je v SVIZ-u. Za mene je nesprejemljivo, da se je potrebno za vsako malenkost pogajati, niso vprašanje samo plače, ampak se ne upošteva mnenja strokovnjakov, kar seveda smo. Učitelji smo tako teoretiki kot praktiki, mi smo dnevno več ur skupaj z najobčutljivejšo populacijo, našimi otroki. Šolski sistem v Sloveniji je dobro zastavljen, ima veliko prednosti, tudi slabosti, da se razumemo, hudo pa je, če se ob krizah, kot je bila tale, v trenutku pokaže neskončna volja in pripravljenost učiteljev, vlada pa se obnaša, kot da ne vemo, kaj delamo in ne ceni pedagoškega erosa in ne nazadnje strokovnega znanja,« zapiše za naš portal srednješolska profesorica. Razočarana je, ker vlada (in posledično ljudje) ne zna ceniti vloženega truda učiteljev, ki skrbijo za napo prihodnost in naše otroke. Prepričana je tudi, »da zaradi te situacije ne bomo videli in zaznali prehudih posledic na otrocih.«

»Bolj kot to se je znova pokazalo, kako slabo je, da nimamo učiteljske zbornice. Ampak to je že stara zgodba. V šolstvu delam že 40. leto in ves ta čas se namerno blokira nastanek učiteljske zbornice. Obstaja pa gibanje Kakšno šolo hočemo, a tudi tega gibanja Ministrstvo za šolstvo ne upošteva dovolj,« je kritična Rižnarjeva. »Včasih zasolirajo s svojimi zahtevami posamezni učitelji, kot je to bilo v primeru Učiteljskega manifesta s sedmimi podpisniki, pa so jim mediji namenili bore malo pozornosti. So bili pa prav oni uspešni glede vrnitve osnovnošolcev k pouku v mesecu juniju. Še dobro, da je bilo tako, ker šola nikakor ni le pridobivanje znanja,« pa doda učiteljica mag. Majda Rižnar.

Negotovost s strahom in raziskovanje novega

»Izkušnja virusne situacije in dela na daljavo je izredno dragocena: za dijake je pokazala pravo vrednost dela v živo, profesorjem pa je dala energijo za preživetje: je bilo treba plavati ali potoniti. Potonil nihče ni, kolikor jaz vem,« pogovor zaključi mag. Margit Berlič Ferlinc.  »Najslabša stvar pri vsem skupaj je bila negotovost s strahom, ki je bil zasejan med ljudi, najboljša pa raziskovanje z odkrivanjem novega. Pri nekaterih dijakih so se pokazale njihove najboljše lastnosti, pozabila pa bom tiste, ki so pokazali najslabše, kar človek lahko. To je kot vojna – želela bi si, da si človeštvo ne bi več ustvarjalo takšnih situacij, ampak samo tiste, ki bi iz nas izvabile le najboljše. Ker verjamem, da smo v svojem bistvu vsi dobri,« pove.

»Nekateri starši so – in to mi je bilo res v uteho slišati – javno izpostavili, da so šele ob vsiljeni vlogi »domačega učitelja« lastnemu otroku spoznali, kako zelo zahtevno je učiteljevo delo, in da tudi karakternih lastnosti za takšno delo ne premorejo. Da bodo odslej bolj cenili naš poklic. Lepo prosim, naj tega nikoli ne pozabijo.«

Rižnarjevi se zdi, da s strani širše javnosti ni dovolj razumevanja za stiske učiteljev. »Slišati je bilo – res le posamezne – izjave staršev, češ, da bi pravzaprav morali plačo za poučevanje svojega otroka dobiti oni in ne učitelji. Ne bi rada na dolgo razlagala svojega delovnega dneva, ki se je raztegnil redno do polnoči in čez, pa da sem bila na voljo učencem ob vseh mogočih in nemogočih urah dneva (tudi ob sobotah in nedeljah). To obdobje je bilo stresno tako zelo, da si podobnega maratona ne želim nikoli več. Pa sem učiteljica, ki se nikoli ne »špara«. Baje je ena izmed mojih učenk rekla mami, ko sem ji (in ostalim v razredu) vedno ažurno odgovarjala na njene naloge: »Kaj ta učiteljica nikoli ne počiva?« Skoraj bi se lahko reklo, da smo učitelji v tem času bili učencem na voljo 24 ur dnevno 7 dni v tednu.«

»Nekateri starši so – in to mi je bilo res v uteho slišati – javno izpostavili, da so šele ob vsiljeni vlogi »domačega učitelja« lastnemu otroku spoznali, kako zelo zahtevno je učiteljevo delo, in da tudi karakternih lastnosti za takšno delo ne premorejo. Da bodo odslej bolj cenili naš poklic. Lepo prosim, naj tega nikoli ne pozabijo,« še zaključi učiteljica.

»S hipnimi spremebami je ministrstvo postavilo starše, otroke in zaposlene pred izjemno zahtevne situacije, ki so oteževale obvadovanje epidemije.«

Na sindikatu si zraven boljše komunikacije z vlado želijo še, da ne bi septembra ponovno prišlo do hipnih odločitev. Ministrica je namreč že napovedala, da bodo v šolstvu septembra nujne strukturne spremembe. »Skrbi nas, da je zdaj vse potihnilo, potem pa bodo spremembe ponovno prišle na vrat na nos,« je zaskrbljen Štrukelj. »S hipnimi spremebami je ministrstvo postavilo starše, otroke in zaposlene pred izjemno zahtevne situacije, ki so oteževale obvadovanje epidemije izpostavi.