To vprašanje so si ob minulem svetovnem dnevu duševnega zdravja postavili strokovnjaki na okrogli mizi, ki so jo, da bi predstavili, kako revščina vpliva na duševno zdravje, pripravili v Društvu študentov psihologije Maribor.

Okrogla miza "Kdo je kriv za revščino?", foto: Nina Venta.

Okroglo mizo študentov psihologije z naslovom »Kdo je kriv za revščino?« ki se je odvijala v sklopu projekta Kako si? in je potekala prav na svetovni dan duševnega zdravja, so s svojimi izkušnjami in strokovnim znanjem oblikovali Urška Živkovič, zaposlena v Dnevnem centru za migrante v Mariboru, doc. dr. Tibor Rutar iz Oddelka za sociologijo FF UM, Nejc Plohl, ki je zaposlen kot asistent na Oddelku za psihologijo FF UM, Boštjan Cvetič pravnik ter strokovni delavec na področju socialnega varstva, ki dela z brezdomci ter dr. Romana Zidar, po izobrazbi socialna delavka, trenutno organizatorka zagovorništva otrokovih pravic na področju migracij pri UNICEF-u, pogovor pa je povezovala vsestranska študentka psihologije, Mirjam Fašmon.

Več kot 10% Slovencev je revnih

V Sloveniji absolutno revnih, oziroma takih, ki bi bili brez osnovnih potrebščin za življenje, skorajda ni, relativno revnih, oziroma teh, ki so revni po standardih trenutne družbe in časa, pa je med 13% in 15%. Številke so na srečo vedno nižje, čeprav je bila revščina stalnica večine človeške zgodovine, kot pove dr. Tibor Rutar. »A še vedno je bilo v Sloveniji v lanskem letu kar 45 000 otrok, ki so živeli pod pragom revščine,« realnost, ki je v statistikah velikokrat ni videti, poudari Zidarjeva, njene besede pa s tragičnimi zgodbami ulice in začaranega kroga, v katerem se vrtijo brezdomci, podpre tudi Boštjan Cvetič.

Posebno pozornost so udeleženci okrogle mize namenili tudi psihološki perspektivi – revščina ne pomeni le pomanjkanja denarja, privede namreč do socialne izključenosti ter psihičnega distresa, občutkov brezupa, depresije, anksioznosti in drugih duševnih težav.

So krivi posamezniki?

A kljub temu, da življenje v revščini nikakor ni zavidljivo, je še v 70. letih več kot polovica ljudi za revščino krivila posameznike same, čeprav je to daleč od resnice. Danes je delež teh sicer manjši, a še vedno opazen, predvsem v medijskem diskurzu ter v komentarjih na socialnih omrežjih, pove Nejc Plohl. »Ljudje verjamemo, da je svet pravičen ter da si nekateri zaslužijo, da so revni, drugi pa bogati,« se strinjajo strokovnjaki na okrogli mizi, vendar večinoma ni tako. »Ideja, da je morda družba kriva za revščino, precej uniči naš »mindset«,« opozori Plohl. Obstajajo namreč dejavniki tveganja, kar pomeni, da pri nekaterih ljudeh obstaja več možnosti, da padejo v primež revščine kot pri drugih.

In kateri so ti dejavniki? Nižja izobrazba ter migrantsko poreklo sta le ena od mnogih, pri čemer večja verjetnost, da se posameznik znajde v revščini, obstaja že, če je bila migrantska le generacija starih staršev. »Revščina bolj prizadene tudi otroke, ki živijo v enostarševskih družinah, da je revščina tista, ki bolj prizadane otroka iz družin, kjer je nizka delovna intenzivnost, torej kjer starši niso zaposleni, niso redno zaposleni, so samozaposleni,« razloži dr. Zidarjeva, »Torej da obstajajo določene skupine, pri katerih je tveganje revščine nekoliko večje.«

Izstop iz začaranega kroga je – (ne)mogoč?

»Stigme so močne in vlečejo,« namreč pove Cvetič, ki revščino v zgodbah brezdomcev doživlja vsakodnevno. Pove, kako hitro se za revne, še posebej pa za brezdomce ustvarijo »nevidne nalepke«, ki jim onemogočajo izstop iz kolesja. Kdo bo namreč zaposlil nekoga, čigar stalno bivališče je prijavljeno na npr. Karitasu ali kateri drugi organizaciji, na dvoličnost delodajalcev, pa tudi državnih politik pokaže Cvetič.

»Revščina bolj prizadene tudi otroke, ki živijo v enostarševskih družinah, da je revščina tista, ki bolj prizadane otroka iz družin, kjer je nizka delovna intenzivnost, torej kjer starši niso zaposleni, niso redno zaposleni, so samozaposleni,« razloži dr. Zidarjeva.

Iz teorije v prakso

Pa rešitve? Socialna država ni socialna le na papirju in čeprav se nam zdi, da k reševanju problemov revščine ne prispeva, temu ni tako, saj dr. Rutar poudari, da bi bilo število revnih v Sloveniji pa tudi v svetu brez ustreznih državnih politik še višje. Vsekakor pa so interdisciplinarni pristopi ter delo psihologije, sociologije, antropologije ter drugih ved v praksi še kako dobrodošli. Socialni delavci namreč velikokrat obstojijo pred oviro, saj se ne čutijo dovolj usposobljene za reševanje duševnih stisk, ki jih doživljajo mnogi prejemniki pomoči, psihologija kot veda pa si predvsem v zadnjem času prizadeva premostiti prepad med teorijo in visokoletečimi besedami ter prakso – resnično pomagati človeku v stisku. Toda veliki koraki so lahko za nekoga, ki ga revščina stiska že dlje časa, ali celo več generacij, preveč. »Vbistvu je treba vsak dan sproti osmišljat’ in to je včasih največ, kar lahko naredimo,« pripomni Cvetič.

Dr. Rutar: »Ni revnega, ki si ne bi zaslužil naše pomoči.«

Tukaj in zdaj

»Denarja je dovolj, denarja je dovolj, samo vprašanje je, kaj je prednostna naloga,« zaključi Cvetič in tako pozove k dejanjem. Revščina namreč ni nekaj oddaljenega in čeprav članek trenutno berete v varnem zavetju doma, na delovnem mestu, na računalniku ali na dragi mobilni napravi, se lahko v primežu stiske že jutri znajdete tudi vi, vaša družina ali nekdo, ki živi v bližini. Naj tako vodilo postane tudi stavek gosta okrogle mize, sociologa dr. Rutarja: »Ni revnega, ki si ne bi zaslužil naše pomoči.«