V mesecu oktobru, so se študenti medicine odpravili na Madagaskar, kjer so v vaškem dispanzerju nudili zdravstveno oskrbo tamkajšnjim prebivalcem.

Oskrbeli so več tisoč pacientov

Medicinke so skupaj s sestro Jeanne nudile zdravstveno oskrbo  kot so rutinski pregledi, podhranjenost, kirurški posegi, oskrba akutnih ran, prevezi kroničnih ran, mavčenje, urgentna stanja, približno 4600 pacientov.  Zobozdravnika sta oskrbela približno 1700 pacientov in dodatno pomagala še na dveh slovenskih misijonih v Ampitafa in Manambondro, kjer sta oskrbela ogromno število pacientov. V Manambondro sta tako s pomočjo medicink izpulila kar 1153 zob v 2 dnevih in pol.

Vsako jutro jih je čakala polna čakalnica.

Po 4 mesecih malgaškega življenja je z nami spregovorila Katja Kordež, študentka Medicinske fakultete Ljubljana, ki prihaja iz okolice Maribora.

Izkušnja je za vami, kako ste jo doživeli?

Zelo močno, nepozabno, enkratno. Počutila sem se koristno, sprejeto, zaželjeno. Vsi ljudje, predvsem pa otroci, so nas zelo lepo sprejeli, se nas razveselili. Bilo je življenjsko, šola za prihodnost. Lahko bi rekla, da ne glede na vse, kar smo jim prinesli, darovali, omogočili, smo mi dobili od njih še več. Tisto pravo, nematerialno, hvaležnost in izkušnje, ki so nas vse spremenile.

Katere so najpogostejše težave s katerimi ste se srečali?

Največji problem je gotovo podhranjenost, s tem povezano pa večje števil okužb in razvojne pomanjkljivosti podhranjenih otrok. Velik problem so tudi higienske razmere. Posledica slabe higiene pa seveda širjenje okužb in bolezni, ki jih v našem svetu sploh več ne vidimo (npr. gobavost, različne okužbe kože, spolno prenosljive bolezni, različni paraziti). Pa tudi kirurških primerov je bilo vsak dan veliko, akutnih in kroničnih.

Kirurška obravnava pacienta.

Kako je pravzaprav urejeno zdravstvo tam?

Država zelo slabo skrbi za zdravstveno oskrbo ljudi. V vasi imajo sicer babico in zdravnika oz. bolje rečeno medicinskega brata z narejeno šolo za zdravnika. Ampak ta je zelo drag, poleg tega pa ima zelo malo zdravil, večinoma daje samo injekcije, po nepotrebnem. Zato je dispanzer, ki so ga postavili slovenski misijonarji in ga sedaj naprej podpiramo odprave slovenskih študentov medicine in zdravnikov, tako zelo pomemben.

Kakšno pa je nasploh življenje in kako ste se nanj navadili?

Ta svet je popolnoma drugačen od našega, srečevali smo se res s hudo revščino, lakoto, boleznimi, umiranjem. V mestih je veliko nesorazmerje med bedo in bogastvom. Na vasi je ta razlika manjša, zato je bilo kljub pomanjkanju in revščini na nek način lažje delovati v odročni vasici. Za nas je bilo na začetku gotovo težko, čeprav smo se hitro navadili na drugačno življenje in tudi naučili njihovega jezika.

Občutek po končanem delovnem dnevu je bil dober, kljub temu da smo bili velikokrat presunjeni. Skozi svoje misijonarjenje sem tudi ogromno dobila zase od tamkajšnjih ljudi, kjer je lestvica vrednot bistveno drugačna od naše “evropske”. Tega ne more nadomestiti nič materialnega na tem svetu. Ljudje so preprosti, srečni ob tistem malo, kar imajo. Znajo se veseliti trajnih stvari, hkrati pa dan za dnem bijejo boj za preživetje, hrano, vodo. Okoli 90% ljudi je pod pragom revščine.

Kako in kje ste ves ta čas prebivali?

Slovenski misijonarji, ki so delovali v tej vasici, so postavili veliko hišo, kjer so v zgornjem nadstropju urejeni prostori za odprave, v spodnjem nadstropju pa živijo družine učiteljev, ki učijo v bližnji šoli.

Koliko je znašal projekt in kdo ga je financiral?

Vsi stroški in nakupi so bili skoraj 20.000€, projekt smo v celoti pokrili sami, z našim enoletnim nabiranjem sredstev. Ob tej priložnosti se zahvaljujemo vsem donatorjev, domačim in vsem ljudem, ki so v zameno za naše izdelke in majčke, darovali prostovoljne prispevke. Za nami je res veliko organizacije, neutrudnih dni.

Kaj vse ste lahko s temi sredstvi storili? Koliko materiala ste porabili?

Zahvaljujoč letalski družbi, smo lahko odpeljali ogromno prtljage. V Sloveniji smo nakupili nove aparate, tehtnice in ostale pripomočke. Tako smo imeli 350kg prtljage najrazličnejšega materiala in tudi nekaj zdravil, ki jih tam nismo mogli kupiti. Večino zdravil pa smo kupili na Madagaskarju in naredili zalogo do naslednje ekipe oz. vsaj za nekaj mesecev.

Vsak trenutek izkoriščen za pestovanje otrok.

Naš največji cilj je bil podpreti program za podhranjene, ki obsega hranila in farmakološko podporo (vitamini, antibiotična in antiparazitska zaščita). Za te otroke smo nakupili zalogo kondenziranega mleka za obdobje pol leta. Poleg tega pa sami izdelovali beljakovinsko hranilo za »podhranjenčke« in ga tedensko razdelili med 60 in 100 vrečk. Financirali smo obnovo dispanzerja, vsem otrokom v šoli kupili zobne ščetke, omogočili urgentne operacije in pacientom, ki so potrebovali bolnišnično ali specialistično obravnavo in preiskave, omogočili prevoz v Vangaindrano (najbližjo bolnišnico) ter namenili denar za zdravljenje. Kar je ostalo, smo razdelili med slovenske misijonarje.

Se imate v prihodnosti namen vrniti tja?

Z veseljem! Zelo si tega želim, a je trenutno obdobje, ko bo potrebno v službo, tako da bo težko še kdaj oditi za takšno obdobje. Kakšen manjši projekt pa si neizmerno še želim izpeljati.

Kaj vam je najbolj ostalo v spominu?

Uh, spominov je neskončno. Gotovo iskrivost, srčnost otrok in njihovo nepopisno veselje ob malenkostih. Pa novo leto, v katerega smo preplesali skupaj z otroki na dvorišču pri misijonarju Pedru Opeki. Srečali smo se s štirimi misijonarji, ki delujejo na Madagaskarju, to je bilo res veliko veselje. Tako daleč od doma srečati Slovenca, občutiti domačnost.

Bi sami kaj dodali?

Morda bo bralcem zanimivo prebrati naš blog, ki smo ga vztrajno pisali. Najdete ga na naši spletni strani TUKAJ.

Zapisi so iz terena, pristni, veliko je tudi slikovnega materiala. Zavedam se, da sem bila samo posrednik pomoči vseh ljudi, ki so nas podprli in se za izkazano zaupanje in podporo neizmerno zahvaljujem v svojem imenu in v imenu vseh ljudi, ki so preko nas prejeli pomoč.V življenje stopam še bolj zavedajoča se raznolikosti tega sveta in upanja polna, da lahko z majhnimi koraki naredimo več za boljši jutri Malgašev.