Prevečkrat pozabimo, da so gasilci tisti, ki rešujejo življenja. Če gori, če smo ujeti ali zaklenjeni nas pridejo rešiti oni. Kaj pa ob vsem tem razmišljajo gasilci? Kako težko je, ko ne morejo nekoga rešiti, ko vidijo nekoga, ko mu niso mogli pomagati. O vsem tem se nam je izpovedal poklicni gasilec Boris Keršič.
»Od nekdaj sem si želel postati gasilec«
30-letni mariborski poklicni gasilec Boris Keršič je že kot mali sanjal o tem, da bo njegov poklic ta, ki ga danes z velikim veseljem in spoštovanjem opravlja. Keršič razlaga, da je na to vplivala tudi njegova družina. »Brat je gasilec, mama, oče je bil gasilec. Verjetno je to neki vzrok, da me je potegnilo v poklicno službo. To je moja želja že od malega. Od sedmega leta sem pri gasilcih in sedem let že poklicno.« In kako sicer zgleda dan poklicnega gasilca? »Zjutraj pride šef, postavimo se v zbor. Pove nam kdo je kje. Točno se ve kdo je na katerem vozilu če je požar, prometna nesreča…Ena ekipa mora biti vedno pripravljena za drugo intervencijo.  O osmih do pol desetih imamo športno vzgojo oz fizičen priprave. Gasilci moramo biti namreč v dobri formi. Popoldan imamo potem razne servise gasilnih, dihalnih aparatov… Imamo tudi razne vaje.« Keršič dodaja, da delajo po 12 ur. Delajo dnevno, nočna izmeno in potem imajo dva dni prosta. Pa ponovno ista zgodba. Tako imajo urnik planiran za celotno leto.
Prometne nesreče so zanj najtežje
Biti gasilec pomeni pomagati ljudem, kar je velikokrat tvegano. Vendar gasilci o nevarnosti nikoli ne razmišljajo. Ko je intervencija mislijo le na to, da bodo v čim krajšem času opravili nalogo, pogasili oziroma rešili tistega, ki potrebuje njihovo pomoč. »V veliko primerih si življenjsko ogrožen. Iskreno, o tem ne razmišljam. Takrat ne. Če bi o tem razmišljal vnaprej si ne bi izbral tega poklica. Dejansko v tisti intervenciji ne bi šel v stavbo, ki gori. Čez čas se pa kdaj zgodi, da se malo zamisliš in se vprašaš, kaj bi lahko bilo. V tisti dani situaciji pa razmišljam le kako bom pogasil, kako bom rešil koga čim hitreje. Je tvegan poklic, priznam. Vendar ga imam rad. Ni monotono delo, nikoli ne veš kaj te čaka, ko te pokličejo. Vsak dan ko grem v službo grem tja z veseljem. Vedno se naučim kar novega. To je čar gasilstva.« Kot pravi sam so zanj najtežje prometne nesreče. Sploh ko so vanjo udeleženi mladi oziroma otroci. »Veliko tega sem dal skozi. To res ni prijetno. Iskreno, zaenkrat še nimam večjih težav, da kasneje razmišljam o žrtvah. Ko se pogovarjam s starejšimi gasilci pa pravijo, da včasih potem to z leti pride od zadaj.  Imamo tudi 4 zaupnike, katerim se lahko pogovorijo in jim zaupajo. Če nam tudi oni ne morejo pomagati, imamo še na državni ravni pomoč. Hvala bogu še nisem imel te potrebe in upam, da tako tudi ostane.«
Ko je toliko dima in ognja, da ne vidiš niti svoje roke
Keršič se spominja tudi zanj najhujše intervencije. Ko je gorelo v tretji kleti v garažni hiši v City-ju. Gasilci niso vedeli kje gori, kaj gori, dim je bil povsod. »Gorela je plastika in takšen dim je bil, da nismo videli niti svoje lastne roke. Po svojem instinktu smo odšli in iskali kraj, kjer je zagorelo. Ta intervencija je bila fizično in psihično res utrujajoča. Mislim, da smo bili tukaj vsi v res veliki nevarnosti. Tam so bili tudi res globoki jaški.« Keršič dodaja, da je vsak požar zanj najbolj nevaren. »Vedno moraš imeti rešpekt do vsake intervencije. Ali je to požar, ali prometna nesreča. Nikoli nisi neranljiv. Vedno se lahko karkoli zgodi. Nesreča nikoli ne počiva.« Največ mu sicer pomenijo pohvale. Teh je kot pravi sam v zadnjem času vse več. Ljudje namreč vedno bolj cenijo njihovo delo. Ob tem je res vesel, ko jih ljudje obiščejo in jim namenijo tople besede. »Tega občutka ne more nadomestiti nobena materialna stvar.«
O denarju raje nebi; lovijo tudi papige
Delo gasilca pa prinese tudi zelo zanimive intervencije. Gasilci so včasih deklice za vse. Saj morajo včasih loviti tudi papige. »Zadnjič smo lovili papagaja. Nekajkrat smo morali sem ter tja, ampak smo ga ulovili (smeh). Smešnih prigod je res veliko. Na koncu koncev, gasilci smo res za vse. Nas pokličejo, gremo na kraj in če lahko rešimo in pomagamo to naredimo. Ena intervencija je imela tudi zanimivo prigodo s kačo. Pri nas res nikoli ne veš na kaj naletiš (smeh).« Keršič razlaga, da veliko ljudi še vedno misli, da je poklicni gasilec izredno dobro plačana služba. Pa žal temu ni tako, čeprav bi po njegovem mnenju morali za uniformirane ljudi bolje poskrbeti. »Težko se izrazim kakšne so plače. Lahko pa rečem le, da če bi šel med gasilce zaradi denarja, sem res ne bi prišel. Jaz delam to s srcem. Vsi mi držimo glavo nevarnostim in mislim, da si zaslužimo več. Upam, da se s časi tudi to spremeni.«