Svoj pogled na razkol med svetovnimi verstvi, slovenske študente in odnos Slovencev do tujih kultur, pa tudi svoje vtise mnogi potovanj tokrat predstavlja Dragan Potočnik, izredni profesor zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, svetovni popotnik, pisatelj in pesnik ter prejemnik nagrade »krilata želva« za najboljši slovenski knjižni potopis.
Večkrat omenite, da je vaše delo profesorja sanjsko delo. Koliko časa ste že profesor? Kako bi opisali mariborske študente?
Res je, rad sem v predavalnici. Uživam v delu s študenti. Še posebej pri predmetih neevropske zgodovine. Res je tudi, da nisem kabinetni zgodovinar, zato so moje raziskave npr. Srednjega vzhoda povezane z delom na terenu. Sploh bi lahko rekel, da je delo raziskovalca, pisca, profesorja, moj način življenja. Tudi vsa moja potovanja so povezana z obiski tujih univerz, knjižnic, tudi arhivov. Da ne bo pomote, obiske tujih univerz si financiram sam ali pa s štipendijo tujih vlad.
Ta ljubezen do mojega poslanstva mi daje moč in smisel, tako da se po več kot 35 letih dela, počutim prav tako otroško radovednega, neumornega, kot na začetku moje profesorske poti. Naši študentje? Velikokrat se zdi, da se ne zavedajo privilegija biti študent, sploh pa ne dolžnosti, ki izvirajo iz tega.
“Naši študentje? Velikokrat se zdi, da se ne zavedajo privilegija biti študent, sploh pa ne dolžnosti, ki izvirajo iz tega.”
Poučevali ste tudi na tujih univerzah – kako se slovenski študenti primerjajo s tujimi študenti?
Obiskal sem več tujih univerz tako npr. v Iranu, Etiopiji, Zimbabveju, Ugandi, Turčiji. Marsikje sem imel tudi predavanja. V kar nekaj afriških državah sem bil kot ambasador slovenske znanosti in tudi tako spoznaval težave, s katerimi se sooča afriški visokošolski sistem.
Ker sem pol leta gostoval na univerzi v Esfahanu, v Iranu lahko bolj podrobno predstavim situacijo v Iranu. Ob učenju iranskega jezika in arabske pisave sem imel tudi priložnost spoznati iranske študente, saj sem bil enkrat tedensko tudi v predavalnici. Bil sem izjemno prijetno presenečen, da tako na mojih kot tudi na predavanjih kolegov, študentje praktično ne manjkajo. Sploh so iranski študentje zelo delavni, vajeni aktivno sodelovati in imajo veliko znanja. Še posebej presenečajo nabito polne knjižnice, kjer se pripravljajo na izpite. Presenečen sem bil tudi nad izjemno toplimi odnosi med profesorji in študenti ter nad izjemno spoštljivostjo do profesorjev. Ob teh spoznanjih se seveda zavedam, da je tako Iran kot večina afriških držav posebnost, ki je ni mogoče primerjati z razmerami pri nas ali sploh v Evropi.
Predvsem ste pa popotnik. Obiskali ste več držav na različnih celinah – kam se najraje vračate, kam vas vežejo najlepše izkušnje?
Meni je odkrivanje tujih, neznanih svetov že od najstniške dobe nekaj najbolj vznemirljivega in povsem normalnega, nekaj kar me polni, dela živega. Pa naj bo to potovanje po Sloveniji ali s kolesom od Pekinga do Maribora. Navdihuje me bogata zgodovina, kultura, umetnost Irana, držav Osrednje Azije, mistično mavrična Afrike…
“Meni je odkrivanje tujih, neznanih svetov že od najstniške dobe nekaj najbolj vznemirljivega in povsem normalnega, nekaj kar me polni, dela živega.”
Pa vaša najbolj neprijetna, morda nevarna izkušnja?
Na poti sem se velikokrat počutil kot izgubljeni nomad. Sam v gromu in blisku. Kot osamljena ptica, ki se predaja obupu, ker so vsi izhodi zaprti. Od vsega je bila najbolj edinstvena izkušnja potovanje s kolesom od Kaira do Lusake. Pot dolga več kot 7000 km je bila polna neverjetnih preizkušenj; bolezni, kač, zveri. Tudi agresivnih ljudi. Predvsem pa zelo, zelo prijaznih, odprtih in plemenitih ljudi. Ob tem bi se verjetno vsak vprašal, zakaj v tak ekstrem. Kot zgodovinar, literat in kot duhovno bitje se želim predvsem vrniti nazaj k Človeku. Vsi imamo sposobnost, da vidimo, čutimo, se dotikamo, vonjamo. Toda pozabili smo, kako se to počne. V našem svetu je življenje vse bolj naravnano v ekstremni egoizem, v nenehno potrjevanje. Svet v katerem vlada strah in nestrpnost nas dela nesrečne in stalno nezadovoljne.
“V našem svetu je življenje vse bolj naravnano v ekstremni egoizem, v nenehno potrjevanje. Svet v katerem vlada strah in nestrpnost nas dela nesrečne in stalno nezadovoljne.”
Trenutno je v nastajanju vaša najnovejša knjiga, Predstave in podobe o Orientu in islamu. Je odločitev za to književno delo tudi posledica trenutnih političnih in družbenih razmer, predvsem begunske in migrantske krize?
Kmalu po tem, ko sem se lotil knjige sem ugotovil, da ne bo mogoče odgovoriti na številna vprašanja o mojem pogledu na dogajanja na območju Prednje Azije. Zaradi obsežnosti teme sem se odločil skupaj z založnikom, da temo razdelimo na štiri knjige. Letos bo izšla prva knjiga Predstave in podobe o Orientu in islamu, kasneje pa bodo izšle še knjige z naslovi Kultura in umetnost islamskega sveta, Zahod in islamski svet ter Odgovori na izzive islamskega sveta. Skratka ogromna tematika, številni izzivi in glede na poznavanje tematike odločitev, da spregovorim o Orientu, o islamu, o krajih in kulturi, ki je navduševala evropsko umetnost in znanost ter hkrati predstavljala strah in večno rivalstvo z Zahodom.
“V knjigah bom skušal najti odgovor na vprašanja, ki si jih postavljalo mnogi; zakaj radikalizacija muslimanov, živečih v Evropi, kako se krepi protiislamski diskurz, posledično pa narašča družbenopolitični vpliv skrajno desnih političnih strank in skrajnih postfašističnih formacij, kako se soočiti s problemom migracije. Kako živeti in preživeti drug z drugim?”
Sicer pa moram poudariti, da kulturna in civilizacijska identiteta islama in sploh Orienta privlači mojo pozornost že več let. Bil sem gostujoči profesor na univerzi v Esfahanu, bil gost nomadov, verskih in političnih voditeljev, napisal knjigo o zgodovini Irana in roman o ljubezni med Sinin džan in Amirjem. Zaljubljen sem v Hafezovo in Rumijevo mistično poezijo, hrani me sufizem. Tiho bi dopolnil, da si na skrivaj prisvajam tako krščanstvo, islam kot judaizem. V knjigah bom skušal najti odgovor na vprašanja, ki si jih postavljalo mnogi; zakaj radikalizacija muslimanov, živečih v Evropi, kako se krepi protiislamski diskurz, posledično pa narašča družbenopolitični vpliv skrajno desnih političnih strank in skrajnih postfašističnih formacij, kako se soočiti s problemom migracije. Kako živeti in preživeti drug z drugim? In, ko se ozremo nazaj, da bi bolje razumeli naš medsebojni odnos, lahko vidimo, v kako majhni meri smo uspeli sodelovati doslej. Ali je res, da že sopostavitev teh dveh imen (islam, krščanstvo) sugestira nezdružljive razlike, nepremostljiv antagonizem. Ali nimamo skupnih korenin? Ali smo že pozabili, kako zelo je islamska civilizacija oplemenitila evropsko?
V zahodnih družbah prav zaradi medijev in političnega diskurza obstaja mnogo napačnih predstav o islamu in Orientu … Teroristična naravnanost islama, sovraštvo do žensk … Vsaj to je gotovo pretirano, če ne povsem napačno?
Evropska percepcija islamskega sveta se je pogosto gibala med fascinacijo in demoniziranjem. Zahod še vedno ostaja ne le vzvišen in pokroviteljski, ampak predvsem ignorantski, ne le do vprašanja Palestine, ampak tudi glede drugih perečih problemov na Bližnjem vzhodu.
Dejstvo je, da današnjega islamskega sveta ne moremo razumeti, če ne poznamo negativnih posledic, ki jih je prinesel kolonializem, hkrati pa ne smemo pozabiti, da Zahod še vedno neokolonialno obvladuje ta prostor. Islamski svet je še dodatno pod pritiski neoliberalne globalizacije. Prav slednje je po mojem mnenju glavni razlog za pojav arabske pomladi. Sploh velja, da smo do sporočila te civilizacije zelo površni in pokroviteljski, saj smo prepričani, da smo večvredni in boljši. Ob tem pa pozabljamo ali nočemo vedeti, da nas je ta svet bogatil in hranil dolga stoletja.
“Zahod še vedno ostaja ne le vzvišen in pokroviteljski, ampak predvsem ignorantski, ne le do vprašanja Palestine, ampak tudi glede drugih perečih problemov na Bližnjem vzhodu.”
Predsodkom in zmotnim predstavam boste skozi knjigo najbrž skušali nasprotovati tudi s svojimi izkušnjami iz islamskih kultur, za katere na svojih predavanjih za javnost večkrat omenite, da so izjemno tople in gostoljubne. Zakaj se je torej zahodna kultura tako prestrašeno ogradila od vpliva Orienta?
Medsebojni nesporazumi med Zahodom in islamom, ki se obračajo v preteklost, se hranijo s sedanjostjo ter ogrožajo prihodnost, predstavljajo neizčrpno temo. Njihova zlovešča porast se pojavlja v vsakem zgodovinskem obdobju ter na vsakem področju človeškega stika. Z obeh strani so plod predsodkov, in sicer deloma zaradi resničnega nepoznavanja nasprotne strani, še bolj pa zaradi namerne ignorance. Od tod izvira strah pred vsem drugačnim, neznanim, tujim.
Potvarjamo tudi zgodovino, če pa ne potvarjamo, pa vsaj potiskamo v pozabo. Govorim predvsem o dejstvu, da so bile kulture Bližnjega vzhoda v preteklosti izvrstni matematiki, astronomi, obvladali so medicino … Medtem se je takratna Evropa na vse pretege skušala rešiti bolezenskih epidemij, vojn in vseobsegajočega vpliva rimskokatoliške Cerkve, potem pa prodrla v orientalski svet in izropala tamkajšnjo zakladnico znanja. Danes prebivalce teh območij obravnavamo kot divjake … Zakaj? Kako je prišlo do tega?
Ni slučajno, da je v stari ahajmenidski Perziji pred 2500 leti vladar Kir, kot prvi vladar, dal v glineni valj zapisati razglas, ki velja za prvo deklaracijo o človekovih pravicah, da želi biti dobrotljiv in usmiljen do vseh zavojevanih ljudstev ter strpen do verovanj podrejenih. Zapisal je zahtevo po verski in etnični svobodi. Prepovedal je suženjstvo in vsakršno zatiranje. Prav zaradi posledice ravnanja s premaganci in izgnanci je sledila rešitev Judov iz babilonske sužnosti. Njegov odnos do premaganih je bil v zgodovini nekaj povsem novega in do takrat neznanega.
“Ni slučajno, da je v stari ahajmenidski Perziji pred 2500 leti vladar Kir, kot prvi vladar, dal v glineni valj zapisati razglas, ki velja za prvo deklaracijo o človekovih pravicah, da želi biti dobrotljiv in usmiljen do vseh zavojevanih ljudstev ter strpen do verovanj podrejenih.”
Ta in številni drugi primeri kažejo na izjemni duh, ki je vladal v tem prostoru. Znanost in umetnost sta lahko uspevali, ker so vladali humanistični ideali in strpnost. Tudi zaradi tega skušajmo razumeti sodobni Iran. V imenu nekih sebičnih interesov jim ne more kar nekdo vsiljevati vrednote zahodnega sveta, ki nimajo nič skupnega s tradicijo te mogočne dežele. Povrhu pa gre za vsiljevanje načina življenja, ki je plehek in skuša predvsem zadostiti interesom vladajočim. Ta materialistični odnos do življenja tako postaja edino pravilen in ga Zahod skuša vsiljevati celemu svetu. Ob tem pa ne zna ali noče prisluhniti drugim. Kaj šele, da bi sprejeli drug pogled na svet.
Obstaja morda druga skrajnost, nekoliko idealistično in romantično pojmovanje Orienta kot dežele iz Šeherezadinih zgodb? Kaj je torej resnični Orient? Najbrž bomo morali počakati na novo knjigo …
Ja, potrebno bo počakati na nove knjige o podobah in predstavah o Orientu, ki bodo razkrile večplastnost te zgodbe, vsekakor pa spregovorile o krivicah, ki jih je in še vedno počne Zahod temu delu sveta.
Meni ljubo delo je Bartolov Alamut, ki odpira filozofska vprašanja in odkriva skrivnost, mističnost Bližnjega vzhoda. Če je to delo včasih veljalo za klasiko, je z uvrstitvijo Alamuta kot maturitetnega dela nekaj let nazaj v Sloveniji završalo. Kako komentirate slovensko nestrpnost do tujcev, še posebej do teh, ki so drugačne vere?
Bartolovo delo je brez dvoma izjemno. Še vedno mi ni jasno, kako so ga navdihnili skoraj pred sto leti islamski skrajneži asasini, ki so vsekakor neizčrpni vir navdiha. Ja, naša družba je izjemno nestrpna. Nestrpnost izvira iz strahu pred neznanim, tujim in to nas dela majhne. Žal smo z dejanji postavljanja ograje padli na najnižji nivo človečnosti. Žalostno.
“Nestrpnost izvira iz strahu pred neznanim, tujim in to nas dela majhne.”
Ste tudi pisatelj in pesnik, prejemnik nagrade za najboljši slovenski knjižni potopis … Vaša literarna dela izražajo miselnost, ki je naši hiteči in instant kulturi tuja. Od kod navdih, za koga pišete, kaj sporočate?
Literatura je zame kot ljubezen. Neizmerna in čista kot voda pri izviru. Pravi privilegij je zavedanje, da lahko skozi pisanje izražaš svoje občutenje sveta. Ljubezen, ki odgovarja na vse skrivnosti življenja. Neizmerno sem hvaležen za ta dar.
Še vprašanje o Mariboru: kaj za vas pomeni Maribor, ljudje v Mariboru? Kako ga vidite?
Maribor je zame nekaj posebnega. Veže naju neka posebna nit. Samo enkrat sem ga ‘prevaral’ in to z Esfahanom, tem prekrasnim iranskim mestom. Sicer pa sem mu zvest in zame predstavlja neusahljiv vir energije, ki ga črpam iz tega koščka, kjer živim. Tudi tu, ne le na potovanjih, se znam ustaviti, si vzeti čas zase in za druge, za kozarec dobrega vina, za stare mariborske zgodbe, za luno in zvezde …
